Petek, 25. 10. 2024, 16.44
2 dneva, 14 ur
Lukašenko o scenariju, ki bi pomenil vojno med Rusijo in Belorusijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,03
Aleksander Lukašenko pravi, da ne razume, zakaj bi si nekateri v Rusiji želeli priključitve Belorusije, saj državi že tako ali tako dobro sodelujeta v okviru rusko-beloruske unije.
Beloruski diktator Aleksander Lukašenko, ki je v zelo dobrih odnosih z Rusijo in njenim predsednikom Vladimirjem Putinom, je razkril, katerega koraka si Rusija pod nobenim pogojem ne sme privoščiti in ga tudi ne bo dopustil, dokler bo predsednik: poskusa priključitve Belorusije. To bi v njegovih očeh pomenilo vojno, je dejal Lukašenko. Da želi Rusija svoje ogromno ozemlje razširiti še z Belorusijo, čeprav država že velja za podaljšek Rusije v Evropi, je namigoval tudi dokument iz leta 2021, ki naj bi v medije ušel neposredno iz predsedniške administracije Vladimirja Putina.
"Vi ste majhni, mi smo veliki, naše gospodarstvo je takšno in takšno. Pomagali vam bomo, nato pa se boste pridružili Rusiji. Nekateri govorijo o satelitski državi, drugi o imperiju. Postavite se v moje čevlje, v čevlje voditelja suverene države. S priključitvijo bi bila uničena čez noč. Vsakršno vprašanje o tem je zato nesprejemljivo. Kaj takega je neizvedljivo, nerealistično. To me je strah reči, a to bi pomenilo vojno," je v obsežnem intervjuju za največji ruski dnevni časopis Izvestia ob vprašanju, kakšni so aktualni izzivi v odnosih med Rusijo in Belorusijo dejal Aleksander Lukašenko.
Interes za priključitev Belorusije v ruskem političnem vrhu?
Nadaljeval je, da so odnosi med njim in ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom dobri in javno znani ter zajemajo mnogo komuniciranja, srečanj, pogajanj. Putin osebno po Lukašenkovih besedah nikoli ni odpiral vprašanj o priključitvi Belorusije Rusiji, naj pa bi za to obstajal velik interes v nekaterih vplivnih ruskih političnih krogih.
"V Rusiji so nekateri posamezniki glede tega vprašanja neutrudni, celo visoko v državni politiki. To je razprava, ki jo je treba zatreti. Zakaj bi to sploh počeli?" se je v intervjuju spraševal Lukašenko, ki pravi, da ne razume, zakaj bi si Rusija priključila Belorusijo, ko pa obe državi že dobro sodelujeta v okviru leta 1999 ustanovljene rusko-beloruske unije.
Lukašenko je, kar zadeva vojno v Ukrajini, ki jo je sprva podpiral in tudi grozil, da se bo vojni priključila tudi Belorusija, v zadnjem letu zavzel nekoliko mehkejšo držo. Med drugim je poudaril, da se bo Belorusija v konflikt podala le, če bo neposredno napadena, ponujal pa se je tudi za mediatorja na morebitnih mirovnih pogajanjih med Rusijo in Ukrajino.
Pobegli dokument: Rusija si želi Belorusijo priključiti do leta 2030
Februarja lani je v medijih zaokrožil 17-stranski dokument z naslovom Strateški cilji za Rusko Federacijo in Belorusijo (vir), katerih izvoru je bilo po navedbah več medijskih hiš mogoče slediti do predsedniške administracije Vladimirja Putina, natančneje do leta 2018 ustanovljenega Predsedniškega direktorata za čezmejno sodelovanje.
Iz dokumenta, ki je nastal leta 2021, so bili med drugim razvidni cilji za politično, gospodarsko in vojaško vrivanje Rusije v Belorusijo do leta 2030, dolgoročni načrt do leta 2030 pa bi bil oblikovanje t. i. skupne države. Po poročanju več medijev, ki so razkrili obstoj dokumenta, med drugim Süddeutsche Zeitung, je šlo v resnici za okvirni načrt postopka priključitve Belorusije Rusiji.
Belorusija je Rusiji že konec leta 2021 in v začetku leta 2022 dovolila, da je na njenem ozemlju začela kopičiti vojake in opremo za invazijo Ukrajine, ki se je začela 24. februarja 2022. Nekatera beloruska mesta ob meji z Ukrajino so bila tudi glavna izhodišča za poskuse vdorov ruske vojske proti Kijevu, ki pa niso bili uspešni.
Michael Carpenter, nekdanji veleposlanik ZDA pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), je po objavi dokumenta dejal, da ima Rusija z Belorusijo enake načrte kot z deli Ukrajine, le da jih bo poskusila uresničiti na bolj miren način (vir).
"Rusija se v Belorusiji za dosego ciljev ne zanaša na vojne metode, temveč na mehko prisilo. Končni rezultat bo absorpcija države," je prepričan Carpenter.
