Latifa Nabizada, prva afganistanska pilotka

To, da bi rada bila pilotka, je vedela že kot otrok. Skupaj s sestro Laliumo sta plezali na drevesa in si zamišljali, da letita v helikopterju. Ko sta končali šolo, sta staršem povedali, da želita postati pilotki. "Bila sta šokirana. V Afganistanu večina žensk sploh ne dela, midve pa sva želeli postati pilotki. Na najino začudenje naju je oče podprl v odločitvi in nama pomagal," se je spominjala.

Latifi in Laliumi so večkrat zavrnili vpis v afganistansko vojaško šolo, izgovor so bili zdravstveni razlogi. Šele leta 1989, ko jima je civilni zdravnik izdal poročilo, da sta popolnoma zdravi, so ju sprejeli v šolo. V tistem času v afganistanski vojski niso imeli ženskih uniform, tako da sta si jih naredili sami. Bili sta prvi ženski vojaški pilotki v zgodovini afganistanskega vojaškega letalstva.

"Drugi študentje so naju kamenjali. Protestno sva zapustili učilnico in se vrnili, ko naju je prišel iskat učitelj in se nama opravičil," je povedala in dodala: "Bili smo mladi in takšne stvari so se takrat pogosto dogajale. Toda če upoštevamo splošno stanje v družbi, so se ljudje do naju vedli presenetljivo pozitivno."

Bili sta marljivi učenki z dobrim uspehom na izpitih. Njuni moški kolegi so bili malo zavistni, a sta njihovo vedenje ignorirali. "Bili sva tako navdušeni nad pilotiranjem, da naju nič ni moglo ustaviti," je pristavila.

Spominja se navdušenja ob svojem prvem samostojnem letu na izpitu, severno od mesta Mazar-e Sharif: "Letela sem in se počutila neznansko srečno. Zaradi tega občutka se je splačalo truditi v šoli."

Zaradi talibanov sta morali zbežati Ko sta s sestro diplomirali in postali pravi pilotki, so ju moški kolegi začeli spoštovati. V tistem času je bila v Afganistanu vojna in nekatere province so bile nevarne. S sestro so ju poslali na službovanje v varne province. Ko so leta 1996 talibani zavzeli Kabul, so ju s sestro premestili v Mazar-e Sharif. General Dostuma, ki je bil zadolžen za vojsko v severnem Afganistanu, jima je pomagal in zagotovil varno bivanje. "Želel je, da bi ga poznali kot borca za pravice žensk. V tistem času so naju velikokrat poslali na naloge v boju proti talibanom," je razložila.

Toda kljub temu so jima talibani grozili in morali sta zbežati v Pakistan. Nekaj let sta se tam skrivali v strahu za svoji življenji. Šele ko je talibanski režim padel, sta se lahko vrnili v Kabul. "Ljudje so verjeli, da bo s padcem talibanov v Afganistanu prišla nova doba predvsem za ženske, da se bodo smele prosto gibati, početi, kar bodo želele. Kakorkoli je bila ta ideja prijetna, je bila tudi nemogoča," je malce razočarana. Ko se je vrnila v Kabul, je šla v vojaško bazo in rekla, da bi rada delala. Spet je vzletela med proslavo v Kabulu.

Sestra je umrla med porodom Tako Latifa kot Laliuma sta se poročili in leta 2006 sta obe zanosili v razmiku le nekaj tednov. Kolikor dolgo je bilo mogoče, sta pred nadrejenimi skrivali nosečnost. Tako sta obe leteli tudi noseči. Latifa je imela srečo in brez zapletov rodila hčerko Malalaijo.

Njena sestra pa je imela težak porod in zdravniki so jo vprašali, ali želi, da rešijo otroka ali njo. Odločila se je za življenje otoka in dan po porodu je umrla.

"Vse življenje sva bili skupaj. Skupaj sva se igrali, skupaj sva leteli. Bila je moja moč in jaz sem bila njena opora. Bila je neverjetno pogumna ženska. Kadar sva bili skupaj na misiji in sva prevažali umrle in ranjene vojake, sem vedela, da se nama ne bo nič zgodilo. Sploh vam ne morem opisati, kako se počutim brez nje," se spominja svoje sestre.

Hčerka v pilotski kabini Poleg svoje vzgaja tudi sestrino hčerko Mariam. To pa ni lahko. Na delo se je vrnila nekaj mesecev po rojstvu hčerke. Pomaga ji mama, kadar pa ne gre drugače, hčer vzame s seboj v helikopter, saj v vojski ni vrtca. "Ko je prvič letela, je bila stara dva meseca. Včasih se mi zdi, da ni moja hči, temveč hči helikopterja," se nasmehne ob tem.

Hčerka je kot dojenček v helikopterju hitro zaspala, zdaj ko je starejša, pa ji je letenje v veselje. Kadarkoli jo v helikopterju vidijo ameriški inštruktorji, so zgroženi, češ da je to za otroka nevarno, še posebno ker deklica najraje sedi ob mami v pilotski kabini. "Ameriškim kolegom zagotovim, da hčerke nedvomno ne bi pustila v kabino, če bi se mi zdelo, da je to nevarno. Z njo letim le na nalogah, za katere vem, da so popolnoma varne," razloži.

Deklica je ponosna na svojo mamo. Kadar jo vprašajo, čigava je, ne pove očetovega imena, kot je to v navadi v Afganistanu, temveč reče: "Sem hči pilotke Latife."

Latifa upa, da bo pot njene hčerke lažja, kot je bila njena. "Šele zdaj, ko imam otroka, vem, kako težka je bila odločitev mojih staršev, da naju s sestro podprejo, da postaneva pilotki," je spoznala. Za hčerko pa ima skrito željo. Želi si, da bi bila prva afganistanska astronavtka: "Če sem jaz prva dosegla nebo, naj ona prva doseže vesolje."