Razkritje ameriškega vohunjenje na internetu, odstop luksemburškega in češkega premierja Junckerja in Nečasa zaradi obveščevalnih afer. Afere, povezane z obveščevalnimi službami, se kar vrstijo.
Vendar obveščevalne oziroma prisluškovalne afere niso nekaj novega. Najbolj znana je afera Watergate iz zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je razkrila, da je bil ameriški republikanski predsednik Richard Nixon vpleten v vohunjenje za predstavniki demokratske stranke. Afera je bila usodna za Nixona, saj je moral na koncu odstopiti s predsedniškega položaja.
Žvižgač Snowden
Se pa je prav v zadnjem času zvrstilo nekaj odmevnih afer, v katerih so se razkrile nezakonitosti ali vsaj sporna delovanja obveščevalnih služb. Tako je nenadoma izbruhnila afera svetovnih razsežnosti, ko je nekdanji sodelavec ameriške nacionalne varnosti (NSA) Edward Snowden razkril, da NSA na internetu prisluškuje več milijonom Američanov in da zmore prestrezati praktično vse.
Da delovanje NSA-ja, ni nekaj neobičajnega, je razkril francoski Le Monde, ki je pisal o tem, da francoska vlada izvaja obsežen nadzor na spletu in nad telefonskimi klici ter da zbira podatke o elektronskih komunikacijah francoskih državljanov. Snowden pa je v intervjuju za nemški Der Spiegel dejal, da NSA tesno sodeluje tudi s tistimi vladami zahodnih držav, ki se trenutno glasno pritožujejo zaradi ameriškega vohunjenja.
Brejc: Vse obveščevalne službe želijo pridobiti čim več informacij
Kot poudarja Miha Brejc, nekdanji vodja Varnostno-informativne službe (VIS), predhodnice Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova), želijo vse obveščevalne službe pridobiti kakšne informacije, ki bi koristile na primer takrat, ko se pogajajo z drugimi državami.
"To je temeljno načelo vsake države. Tisti, ko so globalni igralci – ZDA, Kitajska, Rusija, Velika Britanija … –, pa igrajo tudi na globalni ravni. Uporabljajo vsa mogoča sredstva, da bi zbrali čim več informacij. Je pa tudi res, da lahko obveščevalne službe na ta način dobijo informacijo, s katero preprečijo kakšno veliko tragedijo, ki bi jo povzročili teroristi. Mejo je torej tukaj težko postaviti."
Vohunjenje na socialnih omrežjih
Afera Snowden je razkrila, da so se obveščevalne službe osredotočile zlasti na internet in socialna omrežja, ki so pravi bazen informacij o posameznikih. Po Brejčevem mnenju ljudje na socialnih omrežjih ogrožajo sami sebe, ko razkrivajo informacije o sebi, in to do najmanjših intimnih podrobnosti.
"Vsako socialno omrežje želi potešiti željo posameznika, da bi bil znan, da ne bi bil anonimen, pri čemer se ne zavedajo, da je anonimnost privilegij, ne pa nekaj slabega."
Nezakonito vohunjenje usodno za češkega premierja
Aferi, povezani z obveščevalnimi službami, pa sta v zadnjih tednih spodnesli kar dva evropska premierja. Prejšnji mesec je tako odstopil češki predsednik vlade Petr Nečas.
Vodjo njegovega osebja so namreč tožilci obtožili korupcije in zlorabe položaja, med drugim je obtožena, da je nelegalno naročila vohunjenje za tremi ljudmi, med katerimi naj bi bila tudi premierjeva žena.
Tudi žepne države imajo obveščevalne afere
Kot strela z jasnega pa je pred dnevi udarila novica, da bo zaradi obveščevalne afere odstopil Jean-Claude Juncker, evropski premier z najdaljšim stažem. Juncker je včeraj tudi res odstopil.
Številne je presenetilo, da se v žepni državi z manj kot 600 tisoč prebivalci, ki je za povrh zgledno demokratična in ena najbogatejših držav na svetu, lahko zgodijo takšne nečednosti.
Nezakonito prisluškovanje, tajne kartoteke …
Luksemburška obveščevalna služba Srel je tako v letih 2003–2009 nezakonito prisluškovala telefonskim pogovorom, hranila 13 tisoč tajnih kartotek o posameznikih in podjetjih, preprodajala zasebne luksuzne avtomobile …
Kaj pa Slovenija?
V Sloveniji v zadnjem času ni bilo nobene odmevne obveščevalne afere (če odštejemo medijske zapise o domnevnem strankarskem zaposlovanju v Sovi ali zbiranje podatkov o osebah iz političnega življenja, policije in vojske), a pred leti jih je bilo kar nekaj.
Spomnimo se samo Sovinega prisluškovanja pogovoru med takratnim prvakom opozicije Janezom Janšo in tedanjim hrvaškim premierjem Ivom Sanaderjem v času incidentov v Piranskem zalivu ali pa afere Sova, ki je med drugim razkrila, da je imela naša obveščevalna služba črni fond.