Lahko politična negotovost v Španiji ogrozi Evropo?

Špansko gospodarstvo se je krčilo v letih od 2009 do 2013, šele leta 2014 je zraslo za 1,4 odstotka, letos pa bo zraslo za okoli tri odstotke. Brezposelnost je še vedno visoka, okoli 21,6-odstotna, a je bila v času krize že okoli 26-odstotna.

Povprečen Španec ne čuti statističnega okrevanja Toda vsi ti spodbudni gospodarski rezultati niso pomagali dozdajšnjemu premierju Marianu Rajoyu, da bi znova dosegel absolutno število sedežev v 350-članskem spodnjem domu španskega parlamentu, kot mu je uspelo leta 2011.

Razlog za to je na dlani: okrevanja španskega gospodarstva, ki je posledica tudi zunanjih dejavnikov (politika poceni denarja Evropske centralne banke, padec cen nafte, turistični razcvet, ker se turisti zaradi strahu pred terorizmom izogibajo arabskim sredozemskim državam in rajši odhajajo na Pirenejski polotok …), povprečen Španec ne čuti.

Podemos in brezperspektivna mladina Še več, zlasti španska mladina ne vidi perspektive v državi, prav mladi pa so velik del volilne baze levičarskega Podemosa, stranke, ki so jo v času krize ustanovili profesorji politologije na čelu s Pablom Iglesiasom. Podemos sicer ni ponovil uspeha, ki ga je letos dosegla grška Siriza, toda 20,7 odstotka podpore in 69 sedežev je izjemen uspeh za to mlado stranko.

Podemos je tako tesno za petami socialistom (22 odstotkov in 90 sedežev), ki so do zdaj imeli popolno prevlado na levici. Socialisti, ki jih vodi Pedro Sanchez, se bodo morali v prihodnjih letih resno potruditi, da ne doživijo usode grškega Pasoka, ki mu je Siriza popolnoma "izmaknila" volivce.

Prekratka desnica Sredinski Državljani (Ciudadanos) Alberta Rivere so s slabimi 14 odstotki in 40 sedeži dosegli manj, kot so pričakovali. Ker so se Državljani slabo odrezali, ni mogoče sestaviti desnosredinske koalicijske vlade.

Ljudska stranka je sicer zmagala, a samo z 28,7 odstotka glasov, kar pomeni 123 sedežev. Konservativci in Državljani imajo tako skupaj le 163 sedežev, za sestavo desnosredinske vlade pa bi potrebovali najmanj 176 sedežev.

Prekratka levica Prekratke je tudi levica: socialisti in Podemos imajo skupaj samo 159 sedežev. Tudi če bi se jim pridružila kakšna od manjših levih strank, ne bi bilo dovolj sedežev. Možnost, da bi se tej koaliciji pridružili baskovski in katalonski zagovorniki neodvisnosti, je majhna. Velika koalicija med Ljudsko stranko in socialisti bi imela dovolj sedežev, a so številni politični analitiki prepričani, da je malo verjetna.

Tudi priključitev Državljanov levemu bloku je malo verjetna. Rivera je že pred volitvami izključil možnost za koalicijo s Podemosom. Riverovi Državljani se z Iglesiasovimi levičarji na primer ne strinjajo glede kapitalizma (Državljani ga zagovarjajo, Podemos je protikapitalističen) in tudi ne glede usode Katalonije (Rivera je iz Barcelone, a je nasprotnik katalonske osamosvojitve, Podemos zagovarja katalonski referendum o neodvisnosti).

Bo Iglesias postal predsednik koalicijske vlade? Nekateri mediji, na primer nemški časnik Frankfurter Allgemeine Zeitung, ne izključujejo možnosti, da bi na koncu Iglesiasu uspelo in bi postal premier nove koalicijske vlade. Pri tem je vprašanje, kaj bi to pomenilo za usodo EU in evra ter kakšen vpliv bi to imelo na Nato.

Gledano širše so španske volitve le še ene v nizu letošnjih volitev, ki se niso razpletle po pričakovanju Berlina in Bruslja. V celotnem južnoevropskem bloku držav so se okrepile stranke, za katere je značilno nasprotovanje varčevalni politiki, ki jo zagovarjajo severnoevropske države na čelu z nemško kanclerko Angelo Merkel.

Zasuk v levo v Grčiji in na Portugalskem V Grčiji je levičarska Siriza Aleksisa Ciprasa januarja letos pometla s Pasokom in vrgla z oblasti konservativno Novo demokracijo. Julija je moral Cipras "poklekniti" pred drugimi evrskimi državami, a je na novih predčasnih volitvah znova zmagal.

Jeseni je protivarčevalni val zajel tudi Pirenejski polotok. Oktobra je na Portugalskem, podobno kot zdaj v Španiji, največ glasov dobila desna sredina, a premalo za večino v parlamentu. Najrevnejši zahodnoevropski državi zdaj vlada manjšinska vlada socialistov, ki so pred volitvami nabirali glasove s kritiko varčevalnih ukrepov.

Negotovost v Španiji Tudi španske volitve so prinesle podoben položaj, saj desnica nima večine v parlamentu. Poleg tega je uspeh Podemosa in Državljanov končal skorajda dvostrankarski sistem v Španiji, kjer so se na oblasti izmenjevale konservativne in socialistične vlade.

V sredozemskem bloku držav je politični prostor, kljub velikemu uspehu populističnega gibanja Pet zvezdic nekdanjega komika Beppeja Grilla, bolj ali manj stabilen le še v Italiji.

Desni val v Franciji in na vzhodu Če so na zadolženem jugu EU v vzponu protivarčevalne stranke, pa se političnemu pretresu ne morejo izogniti niti drugi deli EU. Pred tedni je tako v Franciji velik uspeh doživela desničarska populistična Nacionalna fronta, evroskeptična in protiimigrantska stranka.

Bruselj in Berlin z zaskrbljenostjo gledata tudi proti vzhodu, kjer madžarski premier Viktor Orban pridobiva nove zaveznike. Na Poljskem se je namreč letos zgodil zasuk še bolj v desno. Najprej je spomladi na predsedniških volitvah zmagal desničar Andrzej Duda iz stranke Zakon in pravičnost, jeseni pa je ta stranka tudi zmagala na parlamentarnih volitvah in ima zdaj absolutno večino.