Kazahstanska lobistična šola

Kazahstanskemu predsedniku Nursultanu Nazarbajevu so volivci aprila podelili že peti predsedniki mandat. Dobil je 97,7 odstotka vseh oddanih glasov. Verjetno ni treba poudariti, da na volitvah ni bilo nobenega predstavnika opozicije, ki v tej z nafto in plinom bogati državi skorajda ne obstaja. Kazahstan so Evropa in nevladne organizacije že večkrat opomnile, da naj ne krši človekovih pravic.

Švicarskim poslancem pisali vprašanja Toda tam, kjer je denar, ni ovir, da ne bi z nedemokratično državo sodelovali tudi evropski in ameriški politiki. In to na zelo visokih položajih.

Kazahstan je – poleg denimo Azerbajdžana in Uzbekistana - znan kot država, ki v svoj prid zelo močno lobira tudi zunaj svojih meja. Nedavno so denimo razkrili, da so švicarskim poslancem kazahstanski lobisti celo pisali vprašanja, ki so jih zastavljali pred parlamentom.

Prijatelji Kazahstana Med evropskimi politiki, ki so bili naklonjeni Nazarbajevu, sta bila nekdanja avstrijski in nemški kancler Alfred Gusenbauer in Gerhard Schröder, nekdanja britanski in italijanski premier Tony Blair ter Romano Prodi in tudi nekdanji poljski predsednik Aleksander Kwasniewski. Tony Blair je še vedno v stiku s kazahstansko oblastjo, saj je od leta 2011 član Nazarbajevega mednarodnega svetovalnega odbora in naj bi letno za svoje piarovsko svetovanje prejemal devet milijonov evrov.

A afera, ki jo je odkril tednik Der Spiegel, namiguje, da so nekateri politiki za lobiranje v prid Kazahstana dobivali tudi plačilo. Tako vsaj nakazuje elektronska pošta, ki je pricurljala iz avstrijske odvetniške firme Lansky, Ganzger+Partner, ki jo je Kazahstan najel za lobiranje v Evropi.

Nemški politiki na plačilni listi diktatorja Med nemškimi politiki, ki naj bi prejeli plačilo za lobiranje v korist Kazahstana, je tudi nekdanji predsednik Horst Köhler . Letno naj bi za zagovarjanje kazahstanskih interesov v Berlinu dobival 300 tisoč evrov. Zanimivo je, da je prav Köhler tisti nemški predsednik, ki je moral odstopiti, ko je izjavil, da je nemška vojska v Afganistanu zato, da brani nemške gospodarske interese.

Nekdanjega kanclerja Gerharda Schröderja so v preteklosti že kritizirali, da je lobiral za Gazprom, zdaj pa naj bi se izkazalo, da naj bi prejemal tudi denarno nadomestilo za lobiranje za Kazahstan. Najmanj dvakrat naj bi bil v Astani na svetovalnem sestanku, za kar naj bi bil plačan, a naj bi pozneje stike prekinil.

Nekdanji notranji minister lobiral za aretacijo disidenta

Najhujše pa so obtožbe na račun nekdanjega nemškega notranjega ministra Otta Schilyja, ki naj bi v Evropi lobiral za aretacijo nekdanjega Nasarbajevega zeta Rahata Alijeva, ki je pred despotom pobegnil v Evropo. Alijev je bil na visokih političnih položajih, tudi šef obveščevalcev in veleposlanik na Dunaju, in si je v času vladanja Nasarbajeva pridobil tudi veliko bogastvo. Ko je leta 2007 padel v nemilost, so ga obtožili pranja denarja, mučenja in umora dveh kazahstanskih bankirjev.

Otto Schily naj bi letno dobil plačilo 145 tisoč evrov, da bi skušal doseči Alijevo aretacijo v Evropi. Res so ga prijeli lani decembra na dunajskem letališču, februarja letos pa je v zaporniški celici domnevno storil samomor.

Seveda vsi inkriminirani politiki zanikajo lobiranje za Kazahstan, Schröder pa je Der Spieglu napovedal tožbo.

Clintonova kazahstanska naveza Nemški politiki pa niso edini, ki jih bremenijo obtožbe o kazahstanskem lobiranju. V kazahstansko past je padel tudi Bill Clinton, le da je pri kazahstanski vladi lobiral za poslovne interese kanadskega podjetja, ki je želelo posel z uranom. V Kazahstanu se nahaja 20 odstotkov vseh svetovnih zalog urana.

Kanadski rudniški magnat Frank Giustra je leta 2005 z zasebnim letalom skupaj z Billom Clintonom za eno noč odletel v Kazahstan. Tam je nekdanji ameriški predsednik čestital Nazarbajevu, da je "podprl družbeno in politično življenje v svoji državi". Ob tem je še potrdil, da se bo zavzel, da bi bil Kazahstan predsedujoči OVSE. Giustra je izkoristil trenutek in kazahstanskemu predsedniku dejal, da bi rad posloval z kazahstansko državno agencijo za uran. Nazarbajev se je strinjal in dan po tem, ko je nekdanji ameriški predsednik zapustil Astano, je kanadski podjetnik podpisal 450 milijonov dolarjev težko pogodbo s Kazahstanom.

Edina Clintonova olajševalna okoliščina je, da ga za pretvarjanje, da je Kazahstan demokratična država, ni plačal Kazahstan, temveč kanadska firma: leta 2006 so v Clintonovo fundacijo nakazali 31,3 milijona dolarjev donacije.