Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Torek,
3. 12. 2013,
13.31

Osveženo pred

5 let, 5 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

pokopališče Berlin

Torek, 3. 12. 2013, 13.31

5 let, 5 mesecev

Kavarne na pokopališčih

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Na berlinskih pokopališčih odpirajo popularne kavarne, trend pokopaliških lokalov pa se je že preselil tudi v druge države.

Evropska pokopališča so navadno prave arhitekturne mojstrovine. Zato so pogosto na seznamu turističnih atrakcij. So pa tudi mirne oaze sredi mesta, kjer je veliko zelenja, predvsem pa mir in tišina. Zato ni čudno, da so podjetni Nemci začeli prav pokopališča izkoriščati tudi za druženje ob kavi.

Kavarna na pokopališču se na prvi pogled zdi nenavadna. Toda v Berlinu je vse več kavarn med grobovi. Ena takih, Cafe Strauss, je v Kreuzbergu. Gostom ne ponujajo le kave, temveč tudi prigrizke. S pogledom na nagrobne kamne starih berlinskih družin.

Kavarna v Kreutzbergu še zdaleč ni prva evropska pokopališčna kavarna. Cafe Fritz na hamburškem pokopališču denimo prireja razstave in koncerte, Atrium Cafe v angleškem Bristolu je znan po brunchu, na dunajskem pokopališču Zentralfriedhof pa bistro Schloss Concordia ponuja dunajske zrezke.

Nekoč mrtveci z zvončkom na prstu Cafe Strauss na pokopališču Friedrichwerderscher so odprli maja letos. Nahaja se v rdeče opečnati stavbi iz 19. stoletja. Nekoč so prav v ta prostor prinesli mrtvece, kjer so nekaj dni ležali z zvončkom, privezanim na nožni palec, da bi jih zaslišali, če bi se morda izkazalo, da je kdo še živ. Nato je bila stavba dolgo časa prazna. V njej so želeli urediti muzej stolov, a se to nikoli ni zgodilo. Stavba je sicer v lasti Cerkve. Ko je 48-letni Martin Strauss dobil idejo, da bi v njej odprl kavarno, so se cerkveni očetje takoj strinjali z idejo.

Prenova nekdanje mrtvašnice je potekala eno leto, vodil pa jo je cerkveni arhitekt. Tako je zdaj kavarna mešanica špartanskega prostora mrtvašnice in elegantne moderne praznine kavarne. Na videz se kavarna v ničemer ne razlikuje od katerekoli druge v mestu: nudi napitke, sladice in sendviče. Edina razlika je le neposredna bližina mrtvih.

"Čez nekaj let bodo pokopališke kavarne nekaj običajnega," je za nemško agencijo DPA napovedal upokojeni pastor Juergen Quandt, vodja berlinske luteranske zveze za pokopališča: "Prav nič nenavadno ni, da ljudje na pokopališčih posedajo v kavarni. Le koncerta Metallice pač nikoli ne bo tam."

Obiskovalci kavarne so navdušeni. "V kavarni je čudovit stik živega in mrtvega. To nam pomaga," je po navedbah Der Spiegla v knjigo vtisov kavarne zapisal eden izmed obiskovalcev. Med gosti so tako delavci na pokopališču, kamnoseki, lokalni duhovnik, kot turisti, pogrebci in prebivalci iz okolice.

Razmislek o smrti in življenju "Ljudje vedno razmišljajo o mrtvih," je dejal igralec Bernd Bossman, ki je leta 2006 odprl prvo pokopališko kavarno v Berlinu na pokopališču St Matthäus: "Toda nekdo mora razmišljati tudi o skrbi za tiste, ki obiskujejo pokopališča." Obiskovalci potrebujejo tudi toplo pijačo, stranišče, predvsem pa prostor, kjer se lahko pogovarjajo.

V njegovi kavarni so večino opreme darovali gostje: stole, mize, prte, čajne servise, ki so ostali za umrlimi. Včasih si gostje zaželijo, da bi spili kavo iz skodelice, ki je pripadala njihovi babici. V kavarni se po pogrebu zberejo pogrebci, zato pogovori mnogokrat tečejo o smrti.

Gibanje kavarn smrti Poleg pokopaliških kavarn se je v Veliki Britaniji in ZDA razširilo tudi gibanje kavarn smrti. Death Cafe je gibanje, ki po različnih krajih organizira srečanja ljudi, ki bi se radi pogovarjali o smrti svojih bližnjih. Ugotovili so namreč, da je smrt v zahodni civilizaciji velik tabu, da pa si ljudje še vedno želijo o tem govoriti. Da ne bi nadlegovali slehernikov, organizirajo posebne večere v različnih kavarnah, kjer lahko neznanci med seboj brez zadreg govorijo o smrti.

V berlinskih pokopaliških kavarnah se seveda ne pogovarjajo le o smrti. Berlinske mestne oblasti v teh kavarnah vidijo priložnost, da pritegnejo obiskovalce tudi na pokopališče. Seveda pa morajo ti lokali spoštovati nekaj omejitev. Svoje dejavnosti ne smejo oglaševati ne pred ne na pokopališču, odprte pa so lahko le v času, ko je odprto pokopališče. Trenutno načrtujejo, da bi odprli še tri pokopališke kavarne, med drugim na slavnem pokopališču Dorotheenstädtischer, kjer sta denimo pokopana Heinrich Mann in Bertolt Brecht. Gremo na kavo k Brechtu? Sliši se zelo berlinsko.

Ne spreglejte