Kako so medijski volkovi nedolžnemu politiku uničili kariero

Številni Nemci menijo, da se je demokracija v njihovi deželi ukoreninila šele po znani aferi Spiegel leta 1962. V senci kubanske krize je namreč takratni nemški obrambni minister Franz Josef Strauss poskušal ustrahovati znano nemško revijo Der Spiegel zaradi neprijetnega poročanja o nemški vojski.

So mediji postali grožnja demokraciji? Ker je bil tednik osumljen izdaje, so preiskali njegove pisarne, izdajatelja in nekaj urednikov so aretirali. Toda Nemci so v podporo svobode tiska odšli na ulice. Minister Strauss je odstopil, tudi nemško zvezno ustavno sodišče je podprlo svobodo medijev – in Nemčija je postala živahna demokracija, kot je še dandanes.

Toda, ali so se nemški mediji spremenili v nekaj, kar lahko ogrozi in spodje demokracijo? Tako je namignil Peer Steinbrück, poraženi socialdemokratski kanclerski kandidat. Med kampanjo ga je preganjalo medijsko krdelo, piše britanski The Economist.

Wulff odkrito o prepletu politike, medijev in sodstva Toda očitki o spodjedanju demokracije bolj kot na zadevo Steinbrück letijo na zadevo, povezano z nekdanjim nemškim predsednikom Christianom Wulffom. Wulff je bil nemški predsednik 598 dni, odstopil je februarja 2012. Imel je veliko pomanjkljivosti, je z razorožujočo odkritostjo napisal v svoji novi knjigi Ganz oben Ganz unten (sl. Čisto zgoraj, čisto spodaj).

Ta knjiga je prav zaradi njegove odkritosti veliko boljše branje kot večina političnih spominov. Nekatera poglavja se berejo napeto kot kakšna srhljivka, ker z mikroskopsko natančnostjo ponujajo vpogled v škodljivo omrežje, prepleteno med nemškimi mediji, politiko in sodstvom.

Ko se Wulffa lotijo medijski volkovi Kot pravi Wulff, sta ga načrtno uničila največji nemški tabloid Bild in njegov urednik Kai Diekmann. Bildovi gonji so se pridružili številni resni mediji, kot sta Der Spiegel in Frankfurter Allgemeine Zeitung, svoje so dodale še televizijske pogovorne oddaje.

Zadeve, ki so jih očitali Wulffu, je težko povzeti, deloma tudi zato, ker so tako nepomembne. Vse se je začelo z razburjenjem zaradi zasebne Wulffove hipoteke, nadaljevalo z jeznim sporočilom, ki ga je Wulff pustil na Diekmannovi telefonski tajnici.

Kopičenje medijskih očitkov je predsednika oropalo dostojanstva Potem se je nadaljevalo z vprašanjem, kdo je plačal hotelski račun, ko je Wulff obiskal otok Sylt. In tako naprej in naprej …. Ko so se vsi ti očitki nakopičili, je takratnega nemškega zveznega predsednika to oropalo tako kredibilnosti kot dostojanstva.

Najbolj padejo v oči odlomki, v katerih opisuje skrivno sodelovanje med novinarji na lovu in tožilci v svoji matični zvezni deželi Spodnji Saški, med katerimi so bili številni njegovi dolgoletni politični sovražniki.

Osramočeni Wulff je moral odstopiti Kot odziv na medijsko poročanje so tožilci začeli preiskavo domnevne korupcije in zaprosili za odpravo predsednikove imunitete – o tem so Bild obvestili že vnaprej. Wulff je moral odstopiti.

Toda tožilci niso našli ničesar, kar bi ga obremenjevalo. Zato so še podvojili svoje napore. V preiskavi, ki je davkoplačevalce stala štiri milijone evrov, je 24 preiskovalcev preiskalo pet terabajtov podatkov, 45 bančnih računov, 37 telefonskih linij in osem hiš. Vse to je bil javni spektakel, ki ga je spremljalo odtekanje podatkov v medije.

Davkoplačevalski milijoni za vprašanje, kdo je plačal 140 evrov za kosilo Wulff je bil ponižan, četudi so bile vse ovadbe oziroma obtožbe zavrnjene. Zadnje ponižanje je bila preiskava o tem, kdo je plačal 140 evrov za kosilo na münchenskem Oktoberfestu leta 2008. Maja letos je sodnik zavrnil tudi to obtožbo in politika razglasil za nedolžnega. Junija so se tožilci odrekli svoji pravici do pritožbe.

Sodnik, ki je oprostil Wulffa, je mogoče edina kredibilna oseba, ki se pojavlja v tej žalostni zgodbi – je varuh nedotakljivosti pravnega reda. Tožilci, novinarji in javnost so jo odnesli slabše, saj so se bili pripravljeni odpovedati načelu, kot je tisto o domnevi nedolžnosti, sorazmernosti in dostojanstva, in sicer zgolj zaradi cenenega gladiatorskega vznemirjenja.

"V Wulffovem primeru je ostro rezilo svobode govora postalo mučilna naprava," sklene Steinbrück in doda: "Razkrivalci škandalov so sami postali škandal."