Ponedeljek, 30. 6. 2014, 16.37
1 leto, 8 mesecev
Kako so medijski volkovi nedolžnemu politiku uničili kariero
Številni Nemci menijo, da se je demokracija v njihovi deželi ukoreninila šele po znani aferi Spiegel leta 1962. V senci kubanske krize je namreč takratni nemški obrambni minister Franz Josef Strauss poskušal ustrahovati znano nemško revijo Der Spiegel zaradi neprijetnega poročanja o nemški vojski.
Toda, ali so se nemški mediji spremenili v nekaj, kar lahko ogrozi in spodje demokracijo? Tako je namignil Peer Steinbrück, poraženi socialdemokratski kanclerski kandidat. Med kampanjo ga je preganjalo medijsko krdelo, piše britanski The Economist.
Ta knjiga je prav zaradi njegove odkritosti veliko boljše branje kot večina političnih spominov. Nekatera poglavja se berejo napeto kot kakšna srhljivka, ker z mikroskopsko natančnostjo ponujajo vpogled v škodljivo omrežje, prepleteno med nemškimi mediji, politiko in sodstvom.
Zadeve, ki so jih očitali Wulffu, je težko povzeti, deloma tudi zato, ker so tako nepomembne. Vse se je začelo z razburjenjem zaradi zasebne Wulffove hipoteke, nadaljevalo z jeznim sporočilom, ki ga je Wulff pustil na Diekmannovi telefonski tajnici.
Najbolj padejo v oči odlomki, v katerih opisuje skrivno sodelovanje med novinarji na lovu in tožilci v svoji matični zvezni deželi Spodnji Saški, med katerimi so bili številni njegovi dolgoletni politični sovražniki.
Toda tožilci niso našli ničesar, kar bi ga obremenjevalo. Zato so še podvojili svoje napore. V preiskavi, ki je davkoplačevalce stala štiri milijone evrov, je 24 preiskovalcev preiskalo pet terabajtov podatkov, 45 bančnih računov, 37 telefonskih linij in osem hiš. Vse to je bil javni spektakel, ki ga je spremljalo odtekanje podatkov v medije.
Sodnik, ki je oprostil Wulffa, je mogoče edina kredibilna oseba, ki se pojavlja v tej žalostni zgodbi – je varuh nedotakljivosti pravnega reda. Tožilci, novinarji in javnost so jo odnesli slabše, saj so se bili pripravljeni odpovedati načelu, kot je tisto o domnevi nedolžnosti, sorazmernosti in dostojanstva, in sicer zgolj zaradi cenenega gladiatorskega vznemirjenja.
"V Wulffovem primeru je ostro rezilo svobode govora postalo mučilna naprava," sklene Steinbrück in doda: "Razkrivalci škandalov so sami postali škandal."