SiolNET. Novice Svet
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kako je železna kanclerka začela rjaveti

1

termometer

Železna kanclerka, krizna menedžerka, kraljica Evrope ... Vse to so vzdevki Angele Merkel, ki je danes dopolnila deset let vodenja nemške vlade. Poglejmo podrobneje njeno politično kariero.

Merklova oziroma Angela Dorothea Merkel (dekliški priimek Kasner), kot je njeno uradno ime, je prvič postala nemška kanclerka pred desetimi leti, 22. novembra 2005. Bila je prva ženska, ki je prevzela vodenje nemške vlade.

Kohlova deklica Njena resnejša politična kariera se je začela leta 1990, ko je postala predstavnica za stike z javnostjo v zadnji vzhodnonemški vladi pred združitvijo Nemčije (to je bila prva demokratično izvoljena vlada v nekdanji Vzhodni Nemčiji, vodil pa jo je Lothar de Maiziere, bratranec zdajšnjega nemškega notranjega ministra Thomasa de Maiziera).

Pravi vzpon po politični lestvici pa je doživela po tem, ko je postala varovanka nemškega kanclerja Helmuta Kohla. Dobila je vzdevek Kohls Mädchen (sl. Kohlova deklica). Leta 1991 jo je Kohl v svoji vladi imenoval za ministrico za ženske in mladino, leta 1994 je postala ministrica za okolje. Ministrovala je do leta 1998, ko se je morala po porazu CDU na nemških parlamentarnih volitvah posloviti z oblasti.

V senci Schäubla Merklova kuje načrte Leta 1998 je postala generalna sekretarka CDU. Takrat je bila še daleč od naskoka na vrh nemške oblasti, saj je stranko vodil Wolfgang Schäuble. Kohl je bil zdaj častni predsednik CDU in s tem član predsedstva stranke, kjer je bil vse bolj kritičen do dela Merklove. Ta se je politično bolj zbližala s Schäublom.

Toda novembra 1999 je izbruhnila afera o nezakonitem financiranju CDU v času, ko je stranko vodil Kohl. Prišlo je do spora med Kohlom in Schäublom, ki je od Kohla zahteval, da naznani imena in priimke oseb, ki so dajale denar stranki. Kohl je molčal, Schäuble pa si ni upal ostreje nastopiti proti Kohlu, saj se je bal razkola v stranki.

Očetomorilka in državni udar Merklova je zaslutila priložnost: 22. decembra 1999 je v nemškem časniku Frankfurter Allgemeine Zeitung objavila članek, v katerem je zahtevala prelom stranke s Kohlom. Hitro je postala najbolj priljubljena krščanskodemokratska političarka. Ko je senca dvoma glede podkupovanja januarja 2000 padla tudi na Schäubla, je ta februarja odstopil (pozneje tožilstvo pri Schäubleju ni odkrilo nobenih nezakonitosti).

Aprila 2000 je tako Merklova postala predsednica stranke. Številni krščanski demokrati pa so bili zelo jezni nanjo, zmerjali so jo z Vätermorderin, morilko očeta, tj. njenega političnega očeta Kohla. Njen naskok na oblast je nemški časnik Die Zeit opisal kot Merkel-Putsch, Merklin državni udar.

Ko na njeno srečo CDU/CSU ni uspelo zmagati Čeprav je bila Merklova predsednica CDU, je bil kanclerski kandidat CDU/CSU na nemških parlamentarnih volitvah septembra 2002 prvi mož bavarske CSU, Edmund Stoiber. Na srečo takratnega kanclerja, socialdemokrata Gerharda Schröderja, pa tudi Merklove, je Stoiber le za las izgubil.

CDU/CSU je dobila 38,51 odstotka glasov, SPD pa 38,52 odstotka glasov. Vladanje Nemčiji je tako nadaljevala koalicija SPD in Zelenih, Merklova pa je postala vodja opozicije v bundestagu in čakala svojo priložnost na naskok na kanclerski položaj.

Schröderjeve reforme ozdravijo bolno Nemčijo Nemčija je takrat še veljala za bolnika Evrope in Schröder je leta 2002 začel z reformami, da bi spodbudil nemško gospodarstvo. Te reforme, ki so jo kritiki z leve označili kot razgradnjo socialne države, so zmanjšale priljubljenost SPD, ki je izgubila niz deželnih volitev. SPD je po javnomnenjskih anketah zaostajala za CDU/CSU, tudi za 21 odstotnih točk.

Schröder se je kljub temu odločil za predčasne volitve leta 2005. Zdelo se je, da nič ne more zaustaviti Merklove pred prepričljivo zmago na volitvah. A Merklova je storila veliko napako, ki bi jo kmalu stala zmage.

Kako je Merklova storila napako in se za las izognila polomu V svoje vrste je sprejela nekdanjega nemškega ustavnega sodnika in davčnega strokovnjaka Paula Kirchhofa, ki je načrtoval veliko nemško davčno reformo – uvedbo enotne davčne stopnje. Ta načrt in medijsko-politični nespretni Kirchhof pa sta kmalu začela škoditi Merklovi.

Z napadi na Kirchhofov načrt o enotni davčni stopnji se je SPD pred volivci spet predstavila kot stranka socialne pravičnosti. Prednost CDU/CSU je hitro kopnela, Merklova se je tako teden dni pred volitvami v paniki odrekla Kirchhofu. CDU/CSU je na volitvah komajda zmagala, saj je dobila 35,2 odstotka glasov (manj kot Stoiber leta 2002), SPD pa 34,3 odstotka.

CDU/CSU z Merklovo dosegla najslabši izid po letu 1949 Merklova je postala kanclerka velike koalicije CDU/CSU – SPD in bolj ali manj nadaljevala z reformami, tako imenovano Agendo 2010, ki jo je začrtal že njen predhodnik Schröder. Na volitvah leta 2009 je spet zmagala, toda s 33,8 odstotka je CDU/CSU dosegla najslabši izid po letu 1949. Za primerjavo: leta 1990 je CDU/CSU pod Kohlom dobil 43,8 odstotka, in še leta 1998, ko je izgubil, je Kohl dobil 35,1 odstotka. Leta 1983, takrat še v Zahodni Nemčiji, je CDU/CSU pod Kohlom dobila 48,8 odstotka glasov, leta 1957 pa pod Konradom Adenauerjem kar 50,2 odstotka.

Merklova pobira sadove Schröderjevega truda Padec podpore CDU/CSU leta 2009 je na srečo Merklove zasenčil polom SPD, ki je dobila le 23 odstotkov, prava zmagovalka volitev pa je bila liberalna FDP s 14,6 odstotka. Le po njihovi zaslugi je Merklova po volitvah lahko oblikovala desnosredinsko črno-modro koalicijo.

Nato so prišla leta krize evra. Merklova je zdaj žela sadove, ki jih je posejal njen predhodnik Schröder: dogovor o omejitvi rasti plač, usmeritev nemškega gospodarstva v izvoz, zmanjšanje socialnih transferjev, ki je ustvaril veliko, resda slabo plačanih delovnih mest, in Nemčijo stroškovno naredil konkurenčnejšo v primerjavi z drugimi državami.

Vse gre v prid Merklovi Merklovi v prid pa so šli tudi objektivni, od nemške politike neodvisni procesi: dolžniška kriza v južnoevropskih državah je povzročila, da so vlagatelji umikali denar iz teh držav in ga vlagali na varno, v Nemčijo (nemške državne obveznice …), kar je pocenilo nemško zadolževanje. Denarja v Nemčiji je bilo dovolj in tudi poceni je bil.

Prav tako je nemško gospodarstvo postalo bolj konkurenčno v primerjavi s svojimi evrskimi konkurenti (na primer Francijo, Italijo …), saj so bila njihova gospodarstva zaradi evra predraga in zato manj konkurenčna od nemškega. To je bila po svoje ironija: saj je bil projekt uvedbe evra francoski načrt, da bi omejili gospodarsko moč Nemčije.

Ker so vsi padli, je Merklova postala največja Merklova je nemškim volivcem, v katerih je bil ukoreninjen strah pred inflacijo in ki niso želeli plačevati za dolgove prezadolženih južnoevropskih držav, pihala na dušo tudi z dokaj trdo politiko do dolžniških držav, zlasti Grčije. Vzdevek železna kanclerka ji je tako takrat kar ustrezal.

Ker so bile druge velike evrske države, na čelu s Francijo, v krizi, je postala Merklova nesporna voditeljica Evrope, kraljica Evrope, kot so ji tudi rekli nekateri mediji. Vtis gospodarsko uspešne in mednarodne ugledne Nemčije je pomagal Merklovi, da je na volitvah leta 2013 CDU/CSU dobila 41,5 odstotka.

Nemčija uspešna, toda Švica in Švedska še bolj A, kot ugotavlja študija kölnskega Inštituta za nemško gospodarstvo (Instituts der deutschen Wirtschaft), je nemško gospodarstvo med letoma 2005–2014 v povprečju zraslo na leto za 1,3 odstotka, kar je na primer manj od švicarskega (dva odstotka) ali švedskega gospodarstva (1,5 odstotka).

Nemčija je tudi zelo znižala število brezposelnih, a, kot ugotavlja omenjena študija, so države, kot na primer Avstrija, Norveška, Kanada, Luksemburg, Švedska in Švica, ustvarile v odstotkih več delovnih mest kot Merklina Nemčija. Nemško gospodarstvo tako primerjalno gledano ni najbolj uspešno.

Merklova izvaja socialdemokratsko politiko Zaradi izpada FDP iz bundestaga je morala Merklova leta 2013 znova skleniti veliko koalicijo s SPD. Na programski ravni je ta koalicija začela izvajati skorajda izključno socialdemokratski program (minimalna plača, ženske kvote v nadzornih svetih velikih podjetij …). To ni škodilo CDU/CSU, ki je ohranjala več kot 40-odstotno podporo med Nemci.

Nato pa je prišel september 2015 in migrantska kriza kot prva resna kriza, s katero se je soočila Merklova. Ko je z besedami Wir schaffen das (Zmogli bomo) na stežaj odprla nemška vrata beguncem in migrantom, je njena priljubljenost med Nemci začela kopneti.

Vse bolj osamljena, vse manj priljubljena Če je bila v času evrske in grške krize neformalna voditeljica skoraj vseh evrskih držav, ki so nasprotovale popuščanju Grčiji, je s politiko odprtih vrat postala mednarodno politično vse bolj osamljena. Sprla se je z višegrajskimi državami, nezadovoljne z njo so baltske države, tudi v zahodnoevropskih državah, če izvzamemo avstrijskega kanclerja Wernerja Faymanna, nima pravih zaveznikov.

Vse bolj je osamljena tudi znotraj CDU. Če je leta 1999 s "pučem" prišla na vrh stranke, zdaj nemški politični analitiki govorijo o puču Schäubla in de Maiziera, ki vse bolj krojita politiko v stranko. Praznovanje desetletnice prevzema oblasti v Nemčiji za Merklovo torej ni preveč sladko.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin