SiolNET. Novice Svet
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Izgubljeni in pozabljeni volčji otroci druge svetovne vojne

4

termometer

 | Foto:
Druga svetovna vojna se je končala maja 1945, vendar je za mnoge trajala še desetletja. Tako imenovane nemške volčje otroke je druga svetovna vojna oropala vsega.

Ko je Alfreda Pipiraite dopolnila 18 let, je bila prepričana, da ji je uspelo. Ampak ne. Še vedno so jo zmerjali. "Nemški prašič, hitlerist, fašist," je povedala za Deutsche Welle. Alfreda je namreč v resnici bila Luisa, rojena v Nemčiji leta 1940 v vzhodni Prusiji. Ko je bila stara štiri leta, jo je kot tako imenovanega volčjega otroka posvojil litvanski par.

Pobegnilo več kot pet tisoč otrok V času sklepnih faz druge svetovne vojne je po besedah zgodovinarja Rotha Leiserowitza iz vzhodne Prusije v Latvijo pobegnilo več kot pet tisoč nemških otrok, kjer so iskali hrano in mir.

Ti otroci so bili oropani vsega: staršev, doma in jezika. Druga svetovna vojna jih je prav tako oropala njihove preteklosti in vsega, kar bi lahko postali.

Volčji otroci so bili večinoma stari med štiri in dvanajst let, iz Prusije pa so bežali skozi gozdove, sami ali v skupinah, večinoma bosonogi. Imeli so napihnjene trebuščke, roke nič debelejše kot drevesna veja, njihovi zobje pa so že začeli gniti. Včasih so za preživetje jedli travo, pa tudi žabe, pogosto pa preprosto nič.

Ime so ji spremenili v Alfreda Luisa se sicer zelo slabo spominja tistih časov, nekaj spominov pa je tudi potlačenih. Spomni se, da je zbežala skupaj s teto in bratrancem, nato pa so jih zajeli Rusi. Med bombnim napadom so jo ločili od tete, k sebi jo je vzel kuhar iz Rdeče armade in tako je prišla v Litvo. Nekaj časa je nato živela v barakah, dokler je ni neka ženska s pomočjo sladkarij prepričala, da je pobegnila. To je bila njena srečna poteza. Glede na možnosti je imela Luisa veliko srečo. Ime so ji spremenili v Alfreda, družina, h kateri je prišla, pa ji je uredila litvanske dokumente in jo poslala v šolo. "Vedno sem imela vse, kar sem potrebovala, in nikoli nisem bila lačna. Bila sem zelo majhna deklica in potrebovala sem družino. Včasih kar pozabim, da sem pravzaprav otrok nekoga drugega," je dejala.

Drugi niso imeli takšne sreče Drugi volčji otroci so se morali dlje časa boriti za preživetje. Roth Deske je v Litvo prišla, ko je bila stara 13 let. Nelegalno, z vlakom. V Litvi je prosjačila za hrano in jo nato s seboj odnesla nazaj v Prusijo. Vedno znova in znova. Ko je njena mama umrla, je ostala sama s še tremi brati in sestrami in z njimi odšla v Litvo.

Tisti, ki jim je uspelo priti do Litve in najti novo družino, so pogosto morali trdo delati. Le nekaterim so dovolili hoditi v šolo, zaradi česar so še danes mnogi volčji otroci nepismeni. Nove družine so jih zmerjale in pretepale, je dejala Luisa. "Nekatere dekleta so bila celo posiljena, nato pa so jim grozili, da morajo biti tiho, če nočejo, da bi bilo še huje," je še dejala.

Skrivnost in tabutema V Litvi je bila usoda tako imenovnih malih Nemcev dolgo časa tabu. Stramota zaradi odnosa države, predsodki in strah pred izgonom v koncentracijsko taborišče v Sibiriji so le eni izmed razlogov za takšno ignoranco.

Volčji otroci so bili skrivnost. Tudi zato niso smeli hoditi v šolo, morali pa so zamenjati svoje ime, se naučiti novega jezika in se odpovedati svojemu nemškemu izvoru. "To je vedno morala biti skrivnost," se spominja Luisa. "Vem, da nisem imela nobenih pravic in da sem morala biti tiho in ubogati."

Več let niti njen mož in otroci niso vedeli za njene nemške korenine. "Preden sem se poročila, sem svojemu možu povedala, da sem Nemka, pa je rekel: 'Ha, ha. Se ti je zmešalo?' In od takrat naprej to ni bila več tema pogovora," je pojasnila.

Po tem, ko je Litva leta 1990 postala neodvisna država, je strah začel upadati in volčji otroci so začeli iskati svoje družinske člane. Luisi je uspelo najti svoje brate in sestre, potem ko so bili ločeni kar 48 let.

Litvanska vlada volčje otroke podpira šele od leta 2008 Danes okoli 80 volčjih otrok še vedno živi v Litvi, vendar večinoma v zelo revnih okoliščinah. Litvanska vlada jih podpira šele od leta 2008, ko so uvedli t. i. bonus za sirote. Mesečno so tako prejemali okoli 50 evrov, vendar samo, če so lahko dokazali, da so se rodili v vzhodni Prusiji.

Upi nekaterih, da bi se vrnili v Nemčijo, so se razblinili zaradi birokracije, neznanja jezika in pomanjkanja izobrazbe. Tudi nemška vlada je bila zelo neodločna glede teme o volčjih otrocih.

Luisa je tako res imela srečo v mnogo pogledih. Omogočeno ji je bilo, da se je izobraževala na univerzi in da je vedno zaslužila dovolj denarja. Danes skupaj z možem živita v Vilni, v njuni dnevni sobi pa je ogromno knjig, tudi nemških. Luisa se je nemško ponovno začela učiti okoli leta 1990. Mislila je, da je že vse pozabila, a se je zmotila. In tako se je Luisa ponovno vrnila v Litvo in Alfreda je končno lahko odšla.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin