Grška vizija za boljšo prihodnost

"Največja težava Grčije je, da ljudje ne spoštujejo zakona," meni Yiannis Boutaris. Župan Soluna ima veliko izkušenj s premagovanjem slabih navad, je namreč ozdravljen alkoholik, podobne metode pa zdaj želi uporabiti pri svojem županovanju. "Mesto je v razsulu, moja naloga pa je, da ga ponovno očistim." Slabo upravljanje, zanemarjanje in luknje v mestnem proračunu so pripeljale do tega, da mesto dobesedno propada, Boutaris pa je odločen, da se tako mestna oblast kot njeni prebivalci teh slabih navad znebijo, mestu pa povrnejo sijaj, ki ga je nekoč že imelo – gre namreč za starodavno pristaniško mesto, ki je znano po svoji veličastni bizantinski arhitekturi in živahnem univerzitetnem vrvežu, piše britanski Telegraph.

Drugačen politik Boutaris je drugačen politik in ta drugačnost mu je kot neodvisnemu kandidatu tudi pripeljala zmago na županskih volitvah leta 2011. Sam ne vozi luksuznega avtomobila – zadošča mu stara fiat panda. "Nikoli nisem uporabljal limuzine. Pač ni zame," pove. Kadar mu vreme dovoljuje, pa avtomobila niti ne potrebuje, saj se naokoli vozi s kolesom. V času hude gospodarske krize, ki je zajela njegovo državo, se je s tovrstnim obnašanjem in občutkom za skromnost dovolj priljubil svojim someščanom, da je kljub drugačnim pričakovanjem na volitvah premagal vse svoje tekmece. Njegov slogan: čiste ulice in še čistejša vlada.

Vzroke za krizo išče doma S svojim slogom pa ni zgolj navdih za svoje mesto, temveč za celotno državo. Grški politični vrh je namreč znan po dolgotrajnem neodgovornem fiskalnem ravnanju, ki je državo pripeljal na rob bankrota. Za razliko od preostalih politikov pa Boutaris za hudo krizo v državi ne krivi zunanjega sveta. Sam je namreč ostro obsodil grško odvisnost od poceni zadolževanja po letu 2001, ki je v končni fazi pripeljala do finančne pomoči mednarodnih posojilodajalcev v višini 240 milijard, Grčija pa je postala kar sinonim za evropsko dolžniško krizo.

Odkrit in neposreden Grška vlada je vse po vrsti dolga leta prikrivala realne makroekonomske podatke, zaradi česar je bil zlom države tudi tako nagel in surov, Boutaris pa je v prvi vrsti predvsem odkrit in neposreden. Ni mu težko govoriti ne o njegovem alkoholizmu ne o njegovem zasebnem življenju. V mestu Solun so bili dolga leta na oblasti nacionalisti, pripadniki ksenofobične Zlate zore, župan pa želi mestu spet vrniti zgodovinski značaj kozmopolitanskega mesta, ki je odprto do vseh. "Grem do Kitajcev, grem do muslimanov, saj so del našega mesta. V Grčiji je prisoten rasizem in pred tem si ne smemo zatiskati oči," meni.

Boutaris se je od alkohola zdravil v ZDA, tudi izkušnje za vodenje mesta pa je našel v tujini, natančneje v Nemčiji. S seboj je vzel nekaj svojih sodelavcev, da bi morda prevzeli nekaj pregovorne nemške pridnosti in učinkovitosti. "Veste, kaj so se naučili? Naučili so se, da morajo delati toliko ur, za kolikor so plačani – osem. Veste, kakšen je sicer povprečen delovni čas v tej občini? Okoli štiri ure. Veliko ljudi sicer pridno dela, številni pa pač ne," ugotavlja.

Neučinkovit javni sektor Ravno neučinkovit javni sektor v povezavi z davčnimi utajami sam vidi kot največjo težavo Grčije. V letih od 2001 do 2009 so se plače v grškem javnem sektorju več kot podvojile, medtem ko so se v preostalih članicah evroobmočja povečale komaj za polovico. Nič nenavadnega ni bilo, če so se javni uslužbenci upokojili že pred petdesetim letom, javne službe pa so se v večini podeljevale po strankarski pripadnosti. "Vedeti morate, da imamo v Grčiji ne le ekonomijo v sovjetskem stilu, temveč tudi družbo v sovjetskem stilu," meni Boutaris. "Verjamemo, da mora država vse postoriti za nas, po drugi strani pa nihče ne želi plačevati davkov."

Otok upanja in model za celotno Grčijo Nobeno presenečenje ni, da so evropski funkcionarji Solun opisali kot "otok upanja" in "model za celotno Grčijo". Sebe ima za poslovno naravnanega socialnega demokrata. Privatizirati želi polovico mestne administracije, število departmajev je zmanjšal iz 32 na 21, število podžupanov z 8 na 4. "Veliko je opozicije, ljudje ne marajo sprememb," priznava. "Moja glavna ambicija je, da izboljšam mnenje o javnih uslužbencih, da postanejo ljudje ponosni na svoje delo, podobno kot v Veliki Britaniji, Franciji in Nemčiji. Če tega ne dosežemo, bo to pomenilo neuspeh," sklene.