"Če tožilec ne more izslediti vojnih zločincev, jih najdemo me, žrtve"

Na okrogli mizi v spomin na zločine v Srebrenici, ki je potekala v ponedeljek, so spregovorile žrtve zločinov, ki so zgodili pred dvema desetletjema. Pretresljiva izpoved ženske, ki je bila med vojno v BiH posiljena in mučena, je marsikateremu poslušalcu izsilila vsaj cmok v grlu, če že ne kakšno solzo.

Bakira Hasečić je bila doma iz Višegrada, mesteca na meji s Srbijo. "V samo 60 dneh je bilo mesto etnično očiščeno. Motilo jih je vse, kar ni bilo srbsko. Moja celotna družina je preživela grozljiva mučenja, vsak dan sem gledala klanja, uboje na mostu. Na mučenje so me odpeljali trikrat, spravili so se na mojo celotno družino," s cmokom v grlu pripoveduje Hasečićeva.

"Gre za spominski projekt ob 20. obletnici genocida v Srebrenici, organizirala sta ga Zavod Averroes, ki deluje znotraj islamske skupnosti, in Zavod Pogreb ni tabu. Naš namen je zavzemanje za ozaveščanje, kaj se je dogajalo, kako se je treba med seboj razumeti, spoštovati in širiti sporočilo miru, da se ta grozna dejanja ne bi več ponovila," je pojasnila Ela Porić iz Zavoda Averroes.

V goste so poleg žrtve posilstva Bakire Hasečić, ki je ustanovila tudi društvo, povabili še feministko in aktivistko, sicer psihoterapevtko in islamsko teologinjo Sabiho Husić, ki je že aprila 1993 ustanovila društvo Medica Zenica, prvo nevladno organizacijo v BiH.

Posiljevalce srečevala na ulici Bakira je imela v času vojne 39 let, imela je moža in dve hčerki. Sosedje srbske narodnosti in pripadniki nekdanje JLA so jo večkrat posilili. Ker ni mogla več prenašati dejstva, da na ulici srečuje obraze, ki so ji povzročili toliko gorja, je leta 2003 ustanovila društvo Žena žrtve rata.

"Osnovni cilj je, da vojni zločinci ne ostanejo nekaznovani. Ko smo dojeli, da lahko ostanejo nekaznovani, da žrtve umirajo in da umirajo tudi oni, smo ustanovili društvo. Leta 2006 so se nam pridružili tudi moški. Sem samo ena od na tisoče posiljenih žensk," pripoveduje Bakira, ki stisnjenimi zobmi razkriva vse gorje, ki ga je preživela.

"V človeku se rodi moč za maščevanje, to maščevanje pa vrnitev v rodno mesto," dodaja. Ko vse to preživite, pojasnjuje, hočete posiljevalcem, izrodkom srbskega naroda, dokazati, da vas niso uničili, čeprav so vas, a "dobite še večjo moč, da se borite za pravico in resnico".

Malo se govori o žrtvah posilstva, še manj o tistih, ki so bile posiljene in nato ubite Malo se govori o preživelih žrtvah, ker je v BiH to še vedno tabu tema, pojasni sogovornica, še manj pa se govori o tistih, ki so preživele spolno nasilje in mučenje, na koncu pa so bile ubite. "Samo v Foči je bilo po strašnem mučenju ubitih 585 žensk, v Višegradu več kot 450. Posiljene so bile tudi deklice pri 12," dodaja.

Mi delamo tisto, kar bi morala delati država BiH, pripoveduje. "Veliko smo na terenu, iščemo in sledimo vojnim zločincem po vsem svetu, jih fotografiramo. Naš cilj je, da se storilce kaznuje. Ni pomembna višina obsodbe, saj že obsodba sama veliko sporočilo, da je to nedopustno," pojasni.

Ni države, kjer ne bi izsledili vojnih zločincev Sama je bila dvakrat priča na haaškem sodišču. "Ko po prijavi na tožilstvo čakate leto, dve ali pet, pri tem pa imate 30 ali 40 izjav žrtev za enega storilca, potem pač vzamete stvari v svoje roke. Če ti tožilec reče, da ga ne morejo najti, ga me izsledimo. Čeprav nam grozijo, da smo lahko zaradi fotografiranja in sledenja kaznovane, smo v to prisiljene. Fotografijo posredujemo tožilstvu, zato se ne morejo izgovarjati. Ni države, kjer jih ne bi izsledili, po vsem svetu so. Postali smo ene vrste policija," z gnevom pripoveduje Bakira.

Mi bomo žrtve vse življenje, saj je BiH stopila na stran vojnih zločincev, je prepričana. Tako imajo vojni zločinci pravico do dveh odvetnikov, tudi po uradni dolžnosti, medtem ko žrtve ne dobijo nič. Prav vsi vojni zločinci se branijo s prostosti, kar je še posebej nevarno za žrtve, pripomni. Ko povedo svojo zgodbo na sodišču, so prepuščene same sebi, po pravnomočni sodbi pa jih napotijo na pravdo, saj žrtve v kazenskem postopku ne morejo zahtevati denarne odškodnine.

Bolje je biti vojni zločinec kot žrtev "Nobena žrtev do zdaj še ni vložila odškodninske tožbe. Diskriminira nas torej tudi država. Pri prometni nesreči, ko je poškodovan avto, ste upravičeni do neke odškodnine, v našem primeru pa ne. Bolje je biti vojni zločinec kot žrtev," skrušeno ugotavlja.

"Živim samo za dan, da pride pred sodišče Veljko Paninčić, zločinec, ki je prizadejal grozodejstva moji družini. Sama sem ga odkrila, zdaj je za njim razpisana mednarodna tiralica," pojasni in doda, da je samo v Višegradu zaradi vojnih zločinov zaprtih več kot 30 ljudi.

Ali človek lahko živi s tem? "Lahko, saj smo ženske v BiH vzgojene patriarhalno, večina je v glavi te dogodke izbrisala, a je vse odvisno od posamezne osebe. Presrečna sem, da sem živa, vse, kar delam, delam iz ponosa, trme, ker maščevanje ne vodi nikamor. Edino pravica nam ostane," pove sogovornica.

V društvu 220 zlorabljenih moških ali ko so očetje morali posiljevati sinove in obratno Leta 2006 so se društvu pridružili tudi moški, ki so bili spolno zlorabljeni na različne načine. "V nekaterih primerih še huje kot ženske. Trenutno imamo 220 moških iz 21 občin, a nekateri podatki kažejo, da število posiljenih moških sega do dva tisoč. Poznamo zgodbe, ko so morali očetje posiljevati sinove in obratno," pojasni in doda, da se moški še težje odkrito pogovarjajo o teh zlorabah oziroma sploh priznajo, da se jim je to zgodilo.

"Imamo 55 otrok, ki so posledica posilstva," odgovori na vprašanje, ali pozna zgodbo Alena Muhića. Ta je iskal svojo pravo mamo in očeta posiljevalca, po njem je bil posnet tudi dokumentarni film (preberite spodaj), katerega premiera je bila ravno včeraj v Goraždu.

55 otrok posilstev "Ta otrok je otrok posilstva, mama ga je po rojstvu pustila v bolnišnici. Film je pomemben, ker so storilca najprej obsodili, nato so ga oprostili. Predvideva se, da so lažne priče podkupljene, saj posiljevalec pravi, da on tega ni storil. A obstaja DNK-analiza, da je pač on storilec," pravi sogovornica.