Bojkot Judov pred 80 leti uvod v holokavst

Bila je sobota, 1. aprila 1933. Po vsej Nemčiji so potekali zastrašujoči prizori: pred judovskimi trgovinami, odvetniškimi uradi in zdravniškimi ordinacijami so stali moški v rjavih uniformah. To so bili člani nacionalsocialističnega jurišnega oddelka SA (Sturmabteilung). Z nasiljem so grozili vsem morebitnim kupcem in strankam. Na tablah, ki so jih prinesli, je bilo sporočilo jasno: "Nemci, branite se! Ne kupujte pri Judih!" Rjavosrajčniki so svoje sovraštvo bruhali po ulicah nemških mest. To ni bila prvoaprilska šala, tega dne se je začel bojkot Judov, temu pa je sledil njihov neusmiljen pregon, piše Deutsche Welle. Rešitev judovskega vprašanja Adolf Hitler je že od 20. let prejšnjega stoletja fanatično iskal rešitev za judovsko vprašanje. Leta 1933 je bil vodja nacistov v položaju – od marca tistega leta je imel v Nemčiji popolno oblast in je vladal z železno pestjo –, da je lahko svojim privržencev odprl pot, da "rešitev" uresničijo. Temeljne pravice, zapisane v weimarski ustavi, so bile ukinjene. S sprejetjem t. i. zakona o pooblastilu (zakon o prenosu zakonodajne oblasti s parlamenta na vlado) 23. marca je vlada brez kakršnegakoli nadzora lahko uveljavljala svojo voljo. Nacionalsocialisti so to najprej izkoristili za obračun s svojimi političnimi nasprotniki, nato pa so se spravili na Jude, v katerih so videli sovražnike arijske rase, ki jih je treba izkoreniniti. Bojkot Judov je bil napovedan v vseh časopisih. Strankarski vojaki v SA-ja in SS-u so dobesedno hujskali k temu. Osnovan je bil tudi odbor za koordinacijo akcij, na čelu katerega je bil fanatični protisemit Julius Streicher. V številnih mestih je nasilje eskaliralo, v Annabergu na Saškem so v SS-u ljudem, ki so prišli iz judovskih trgovin, na obraz s štampiljko izpisali: "Mi smo izdajalci, kupovali smo pri Judih."

Drugje po Nemčiji so člani SA-ja uničevali judovske lokale in urade. Na srečo za žrtve je bil začetek bojkota v soboto, na judovski šabat, ko je bila večina judovskih trgovin zaprtih. Številni so na podlagi novinarskih najav slutili, kaj se utegne zgoditi, kljub temu pa so bili šokirani. Neki judovski trgovec v Berlinu je v izložbenem oknu izobesil napis z zaslugami, ki jih je prejel kot vojak v prvi svetovni vojni: "Štiri leta sem postavljal svoje življenje na kocko za Nemčijo." Za večino Judov je 1. april 1933 pomenil konec iluzije, da jih bodo sprejeli kot ljudi, kot enakovredne državljane Nemčije, kljub temu pa se jih je večina vročično oklepala upanja, da bo Hitlerjeva vlada padla ali pa vsaj, da jih ne čakajo še hujši časi.

Arijski paragraf Večina nejudovskih prebivalcev Nemčije se je odzvala drugače, kot so želeli nacisti. Sprva sploh niso hoteli sodelovati v protestnih akcijah proti svojim judovskim sodržavljanom. "Vse to se mi zdi nesmiselno, vendar me zanima," je dogajanje komentiral eden od Nemcev. Ravnodušnost je vodila večino Nemcev. Ponekod so bili prebivalci vendarle solidarni z žrtvami. V Hannovru je prišlo do fizičnega obračunavanja med moškimi v rjavih uniformah in kupci, ki se niso hoteli pridružiti bojkotu. Prvega aprila zvečer je vodstvo Hitlerjeve stranke razglasilo konec bojkota, ki bi po opozorilih ekonomistov lahko resno ogrozil nemško gospodarstvo, vendar so dosegli svoj namen: v prihodnje so se Nemci izogibali judovskim trgovinam.

Sedem dni po začetku bojkota so nacisti naredili naslednji korak. Sprejet je bil zakon o ponovi uvedbi statusa državnega uradnika z diskriminatornim paragrafom: uslužbenci, ki niso arijskega rodu, se morajo upokojiti. Tako je bila postavljena jasna ločnica med arijskimi Nemci in po njihovem mnenju "manj vrednimi Judi". Tisti, ki so želeli biti zaposleni v državni upravi, so morali dokazati, da nihče v njihovi družini nima judovskih korenin. Nacisti so sprejeli prvi zakon v nizu rasistične, diskriminatorne in ksenofobične zakonodaje.

Arijski paragraf je kmalu začel veljati za vse poklice in tako so Jude izrinili iz javnih institucij ter šol in fakultet. Zanka okoli Judov v Nemčiji je bila z vsakim dnem ožja, arijski paragraf je pomenil začetek etničnega čiščenja Nemčije. Nacistično preganjanje Judov je neslavni vrhunec doseglo med holokavstom, v katerem je po ocenah umrlo šest milijonov Judov.