Arabska pomlad je prinesla le še večjo revščino

V Egiptu je od petdesetih let prejšnjega stoletja, ko so oblast v deželi ob Nilu prevzeli arabski socialisti pod vodstvom Gamela Abdela Naserja, popolnoma prevladovalo državno gospodarstvo. Šele od leta 1991, potem ko je v osemdesetih padel v gospodarsko krizo, je Egipt začel uvajati tržne reforme in izvajati privatizacijo. Tržne reforme s figo v žepu Toda te reforme so bile, kot ugotavlja Maria Cristina Paciello v svoji študiji o možnostih Egipta po Mubaraku (Egypt: Changes and Challenges of Political Transition), prepočasne, pogostokrat odložene tik pred zdajci in velikokrat s figo v žepu.

Pri privatizaciji, kolikor je je sploh bilo, so imeli prednost poslovneži, povezani z Mubarakovim režimom in vojsko. Režim je v svojih rokah ohranil vpliv na strateške gospodarske sektorje, ki so bili nujni za ohranitev njegove politične moči. Tako je tretjina delovnih mest v Egiptu odvisna od države.

Generali – največji veleposestniki in podjetniki Egiptovska vojska je ostajala država v državi. Kot v nemškem časopisu Die Zeit piše eden najbolj pronicljivih poznavalcev Egipta Martin Gehlen, ima vojska oziroma pravilneje generali v lasti prave gospodarske imperije, katerih poslovanje dosega do 40 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP) Egipta.

Generali so največji veleposestniki v državi, njihova podjetja izdelujejo vse – od steklenic, hladilnikov do avtomobilov in digitalnih zaslonov. Vojaške obveznike izkoriščajo kot poceni delovno silo v svojih tovarnah.

Ko demografska rast "požre" sadove gospodarske rasti Pravi Demoklejev meč, ki visi nad deželo ob Nilu, pa je demografska eksplozija. Leta 1990 je v Egiptu živelo 56 milijonov ljudi, letos jih je po ocenah že 85 milijonov. Vendar se rast še ne bo ustavila: po projekcijah Združenih narodov bo leta 2030 v Egiptu živelo 100 milijonov ljudi, po oceni Euromonitorja pa kar 105 milijonov.

Nekdaj sredozemska žitnica je že dolgo časa ena od največjih uvoznic žita, da sploh lahko prehrani svoje prebivalstvo. Rast cen žita na svetovnem trgu, ki je povzročila tudi rast cen v Egiptu, je bil eden od najpomembnejših vzrokov nezadovoljstva ljudi nad Mubarakom. Pred koncem Mubarakovega režima je po ocenah živelo z manj kot dvema dolarjema na dan 40 odstotkov prebivalstva – revni del Egipta, ki je bil močna trdnjava Muslimanske bratovščine.

Sredozemski sindrom: nezaposleni mladi in prenatrpani javni sektor Šolski sistem je že leta preobsežen. Vsako leto je na visokih šolah diplomiralo okoli 750 tisoč mladih, ki so iskali službo v državnem sektorju. Dokler je država lahko zaposlovala, je še lahko vzdrževala socialni mir med mladimi, težave so nastale, ko je imel režim vse manj možnost deliti delovna mesta v prenatrpani javni upravi. Do službe so prek zvez tako prišli le redki. V zadnjih mesecih Mubarakovega režima je bilo nezaposlenih več kot 30 odstotkov mladih.

Mubarakov padec februarja 2011 in zmaga kandidata Muslimanske bratovščine Mohameda Mursija na predsedniških volitvah junija lani nista izvlekla Egipta iz gospodarske krize. Prav nasprotno, gospodarski in socialni položaj se je še poslabšal. Po aprilskih podatkih Svetovne banke je gospodarska rast padla na 2,2 odstotka (za novo zaposlovanje pa bi morala biti rast najmanj šestodstotna), povečalo se je število brezposelnih (13 odstotkov konec lanskega leta), brez dela je bilo 3,5 milijona Egipčanov, padajo devizne rezerve, proračunski primanjkljaj je narasel na 11 odstotkov. Povečala se je inflacija, primanjkuje bencina, vse pogostejši so električni mrki.

Brez tuje pomoči Egipt ne bo preživel Egipt nad gladino drži le tuja pomoč. Vsako leto ZDA, od leta 1979 naprej, ko je Egipt sklenil mir z Izraelom, pošljejo pomoč v višini okoli dveh milijard dolarjev. Mursi je iskal pomoč v Iranu, na pomoč mu je z osemmilijardnim posojilom v ameriških dolarjih priskočil zalivski Katar. Do 4,8 milijarde dolarjev vrednega posojila Mednarodnega denarnega sklada (MDS) ni prišlo, in sicer zaradi politične negotovosti v Egiptu.

Po Mursijevi julijski odstavitvi in uvedbi vojaškega režima sta pomoč obljubili Savdska Arabija, ki novemu režimu obljublja pet milijard ameriških dolarjev. Tudi Združeni arabski emirati so Egiptu podarili milijardo ameriških dolarjev in obljubljalo še dvomilijardno posojilo.

Tuja podjetja bežijo iz države Toda politična negotovost in nasilje odganjata tuje vlagatelje in turiste. Po izbruhu krvavega nasilja so se iz Egipta med drugim umaknila ameriški izdelovalec avtomobilov General Motors in švedski izdelovalec bele tehnike Electrolux, ki sta vsaj začasno prenehala svojo proizvodnjo v Egiptu. Nemška podjetja RWE, Henkel in Symrise za zdaj še niso vrgla puške v koruzo in ostajajo, vendar koliko časa še, se sprašuje nemški gospodarski tednik Manager Magazin.

Umik tujih vlagateljev je zlovešče znamenje. Egipt, kot opozarjajo številni ekonomisti, se namreč brez njih ne bo mogel izviti iz gospodarske krize. Potrebne pa bodo tudi dejanske tržne reforme.