Sobota, 19. 3. 2016, 12.00
7 let, 2 meseca
30 podob begunskega življenja v Idomeniju (foto in video)
Razmere v improviziranem taborišču v Idomeniju na grško-makedonski meji so vsak dan slabše. Nujne življenjske potrebščine humanitarnih agencij za vedno večji kamp ne zadoščajo več.
Posnetek improviziranega kampa v Idomeniju iz zraka.
Idomeni postaja simbol neučinkovitosti Evrope v njenem neenotnem odzivu na begunsko-migrantsko vprašanje. Medtem ko se voditelji usklajujejo, se na grški strani meje z Makedonijo zbira vse več izmučenih prebežnikov. Med 12 in 14 tisoč jih čaka, da se evropski voditelji in Turčija dogovorijo, kakšna bo njihova nadaljnja usoda. Svoje poti proti Evropi ne morejo nadaljevati, meje so zaprte.
Humanitarne agencije jim priskrbijo vodo in hrano, a ne dovolj, zato morajo begunci in migranti, ki noč za nočjo spijo v šotorih, vse več pa kar pod milim nebom, po več ur čakati na sendvič ali pa skodelico juhe. "Izgubljamo svojo človeškost, obnašamo se kot živali. Poglejte na katerokoli živalsko farmo, bolje je kot tukaj," je o razmerah za Reuters povedal Abid iz Damaska.
V takšnih katastrofalnih razmerah se širijo bolezni, kot je hepatitis A, otroci bolehajo zaradi driske. Matere svoje novorojenčke – med begunci v Idomeniju je 30 odstotkov otrok - umivajo kar v mlakah. "V Siriji umremo hitro, tukaj pa umiramo počasi," je za NBC povedala Fatima Ahmad, ki se je na pot v boljše življenje podala z možem in štirimi otroki.
Val beguncev in migrantov ne pojenja, čeprav je meja povsem zaprta.
Oblasti prišleke obveščajo, da so meje na balkanski poti zaprte in naj se nastanijo v zbirnem centru.
V taborišču, kjer primanjkuje vsega, poteka vsakodnevni boj za hrano in pijačo.
Nekaj ur starega dojenčka so umili kar v luži pred šotorom.
Med begunci in migranti, ki so se podali na pot proti Evropi, so tudi invalidi.
V improviziranem taborišču se mora vsak znajti po svoje.
Kljub nezavidljivemu položaju otroci najdejo priložnost tudi za igro.