Ponedeljek, 23. 11. 2020, 22.35
3 leta, 12 mesecev
Prostovoljci v času pandemije
Mentor mu je svetoval: Najprej opravi državljansko dolžnost, šele nato je na vrsti služba
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,36
4
Žiga Bizjak je eden od prostovoljcev, ki v drugem valu epidemije pomagajo v slovenskih zdravstvenih ustanovah in domovih za starejše občane.
V slovenskih zdravstvenih ustanovah in domovih za starejše občane ta trenutek dela okrog 500 prostovoljcev. Med njimi je tudi Žiga Bizjak, ki prostovoljno delo na covidnem oddelku UKC Ljubljana usklajuje z delom asistenta na elektrotehnični fakulteti in pripravo doktorskega dela. 26-letnik iz Grosupljega je s sočlani ekipe prve pomoči Rdečega križa Slovenije iz območnega združenja Grosuplje leta 2015 zmagal na evropskem preverjanju (FACE) ekip prve pomoči.
Zaradi vsesplošnega pomanjkanja zdravstvenega kadra, ki ga je močno zdesetkal tudi novi koronavirus, so se v delovni proces slovenskih bolnišnic in domov starejših občanov dejavno vključili tudi prostovoljci Rdečega križa. Trenutno jih je na terenu skoraj 500, od tega je približno 60 bolničarjev iz ekip prve pomoči Rdečega križa Slovenije, ki so se za prvo pomoč izobrazili na 70-urnih tečajih, svoje znanje in veščine pa redno dopolnjujejo na krajših obnovitvenih tečajih.
Bolničarji iz ekip prve pomoči Rdečega križa pomagajo zdravstvenemu osebju v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, Univerzitetni kliniki Golnik in splošnih bolnišnicah Nova Gorica, Trbovlje in Celje, prostovoljci Rdečega križa Slovenije pa so priskočili na pomoč tudi v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor, Splošni bolnišnici Nova Gorica in domovih starejših občanov v Novem mestu, Trebnjem, Ljubljani, Lendavi, Murski Soboti in Gornji Radgoni.
"Moj mentor se je odzval izredno pozitivno. Rekel je, naj najprej opravim državljansko dolžnost, potem pa pride na vrsto služba."
Kakšen je bil odziv v službi, ko ste sporočili, da se želite pridružiti prostovoljcem?
Moj mentor se je odzval izredno pozitivno. Rekel je, naj najprej opravim državljansko dolžnost, potem pa pride na vrsto služba. Delo na fakulteti opravljam na daljavo, res pa je, da malo trpi študij. Pripravljam doktorat, ampak bo, ko bo. V UKC za zdaj delam od tri- do štirikrat tedensko, delodajalec za čas moje odsotnosti dobi nadomestilo, tako da prek tega dobivam redno plačo.
Ste oklevali ob pozivu območnim združenjem Rdečega križa, naj se, kdor se lahko, angažira kot prostovoljec?
Ne, niti za sekundo. Ne bi imel mirne vesti, če ne bi storil vsega, kar lahko, da pomagam zdravstvenemu osebju.
Iz Grosupljega nas je šest bolničarjev prostovoljcev, od tega trije prebivamo v ljubljanskem hostlu Celica. Vsi trije delamo na covidnem oddelku.
Delati smo začeli dokaj hitro. Dopoldne smo imeli predavanje o varnosti pri delu, kjer so nas podučili o vseh aktualnih zadevah, od tega, kako se pravilno obleči, da je vse varno, do tega, kako pomagati, popoldne pa smo že bili na covidnem oddelku.
"Moje delo je predvsem pomoč medicinskim sestram."
Je to vaša prva tovrstna izkušnja?
Ne, v prvem valu sem pomagal že pri beguncih, nato sem na državni meji pomagal pri merjenju telesne temperature.
Kakšne so vaše obveznosti na negovalnem oddelku UKC?
Predvsem sem v pomoč medicinskim sestram in zdravnikom. Nekajkrat sem bil v sobi s pacienti, kjer sem pomagal pri oskrbovanju pacienta, pri previjanju, čiščenju proteze, razkuževanju, skratka pri vsem, kar je pač potrebno, večino časa pa sem zunaj sobe, kjer asistiram osebju, ki je v sobi.
Cone so namreč razdeljene na zeleno, sivo in rdečo. Ko si enkrat v rdeči, ne smeš več ven, dokler ne slečeš zaščitne opreme, zato je vedno aktivna še ena ekipa, ki pomaga od zunaj. Prinašamo zdravila, polnimo vozičke, pripravljamo kosila, skratka vse, kar potrebujemo.
Kako vam pri tem delu pomaga vaše ozadje, povezano z delom v ekipi prve pomoči Rdečega križa, s katero ste leta 2015 celo zmagali na evropskem preverjanju ekip prve pomoči?
70-urno usposabljanje za prvo pomoč nam je dalo določene osnove, še precej več pa smo se naučili od našega trenerja Zlatka Kvržića, s katerim smo vadili tri leta od dva- do trikrat tedensko, tako da lahko rečem, da se naša šestčlanska ekipa zna odzvati na vse situacije. Je pa res, da je delo, ki ga opravljam zdaj, precej drugačno. Znanje prve pomoči mi niti ne koristi tako, kot bi si morda predstavljali.
"Mislim, da smo vsi dobili trdo kožo."
Je delo utrujajoče, psihično obremenjujoče?
Navadil sem se, mislim, da smo vsi dobili trdo kožo. Na našem oddelku je veliko smrti, kar nas seveda zelo prizadene, ampak kot pravim, sčasoma dobiš trdo kožo.
Za hude primere imamo tudi možnost pogovora s psihologom, ki ga zagotavlja civilna zaščita. Gre za t. i. razbremenilne pogovore in enkrat smo se z njim že dobili.
Kako velika je odgovornost glede prenosa okužbe?
S tem se ne obremenjujem, zato sem se tudi umaknil v hostel, da ne bi, če zbolim, okužil še koga doma. S tem se sploh ne ubadamo … Mislim, da storimo vse za to, da se ne bi kdo okužil.
Najpomembnejše je to, da pomagamo drugim, da so ljudje, ki se zdravijo, preskrbljeni, če zbolimo, pa nas bo že nekdo nadomestil.
4