Nogometna vratarka, ki pomaga na infekcijski kliniki #video

22-letna Sara Nemet se z nogometom ukvarja od svojega osmega leta. Iz domačega kraja Ivanovci v občini Moravske Toplice se je zaradi študija na zdravstveni fakulteti preselila v Ljubljano, kjer trenira in od decembra lani dela na infekcijski kliniki, ki se je zaradi pandemije preoblikovala v covid bolnišnico. V tem delu vidi svoje poslanstvo, a tudi nogometu se še ne namerava tako kmalu odpovedati.   

Sara Nemet v civilnih in službenih oblačilih na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja.

Srečali smo se tik pred začetkom vaše nočne izmene na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Kakšno delo opravljate kot študentka zdravstvene nege, kako se vaše delo zdaj v drugem valu epidemije razlikuje od prvega?

Delam na oddelku za intenzivno nego. Dela je ogromno, klinika je povsem zasedena, imamo že štiri intenzivne oddelke, enega tudi v Šiški, kjer sprejemamo svoje infekcijske bolnike. Kadra ni dovolj, tako da je kar naporno, ampak to res rada počnem in hkrati pridobivam zelo dragocene izkušnje, ki mi bodo zagotovo koristile po koncu mojega študija.  

Delo poteka v dveh skupinah, pri čemer se na vsake tri ure menjavamo na intenzivnem oddelku, kjer delo opravljamo v skafandrih.

Kaj obsega vaše delo?

Ne glede na to, da sem šele študentka, se stvari zaradi korone tako hitro odvijajo, da sem zelo hitro delo začela opravljati samostojno.

Pacientom dajem terapije, jemljem kri, brise, menjavam preveze, z zdravnikom sem prisotna na viziti, aspiriram bolnike …  Glede na to, da sem v sobi sama, se moram znati tudi odzvati, če gre karkoli narobe.

Foto: Facebook

Kako drugačen je za vas drugi val epidemije?

Precej več je odgovornosti kot v prvem valu epidemije. Takrat smo imeli na infekcijski precej manj pacientov kot danes. Na intenzivnem oddelku bi ena sestra morala skrbeti za enega do največ dveh bolnikov, zdaj imamo vsaka kar štiri.

Kako je delati v skafandru? Menda, ko se enkrat oblečeš v to zaščitno opremo, naslednjih nekaj ur ni priložnosti za obisk toalete, hrano, pijačo in podobno.

Res je, to pomeni, da si naslednje tri ure brez zgoraj naštetega, ampak zdaj to počnemo že tako dolgo, da smo se kar navadili.

V določenih izmenah mi pripadata dve izmeni po tri ure v skafandrih, danes pa samo ena, preostali čas smo zadolženi za pomoč ekipi, ki je v sobah pri pacientih.

Foto: Ana Kovač

Kako vam uspe v že tako zaseden urnik umestiti še nogomet?

Glede na to, da sem študentka drugega letnika in sem vse izpite že opravila, ostale so mi samo še vaje, za zdaj kar gre.

Seveda je tudi tu razlika med prvim in drugim valom. V času prvega vala epidemije je bila vsa infrastruktura zaprta, kar je pomenilo, da so odpadli tudi treningi in sem lahko več časa posvetilu delu na kliniki, medtem ko ga moram zdaj usklajevati z nogometom.

Z ekipo Pomurja nas namreč čakajo kvalifikacije za ligo prvakinj, tako da je tudi treningov v tem času precej. Pred tekmo si moram vzeti vsaj teden dni prosto, da se lahko pripravim, seveda pa se moram vseskozi paziti, da se ne bi okužila, ker potem je zgodba na obeh področjih lahko hitro končana. Ampak kot rečeno, za zdaj mi kar gre.

Danes sem se na primer po nočni izmeni, ki traja od 20.30 do 6.30 zbudila ob 14. uri, se najedla in se ob 15. uri odpravila teč. Trener nam pošlje načrt treninga, ki ga moramo opraviti, mi pa mu posredujemo povratno informacijo. Do 16. ure sem se vrnila s treninga, se spet najedla, uredila  in se odpravila v službo.

In jutri me čaka ista zgodba (smeh, op. p.).

Foto: Boštjan Rous

Naslednja tekma kvalifikacij za ligo prvakinj vas čaka že čez teden dni, 18. novembra v Gornji Radgoni. Žreb vam je po zmagi s 3:0 proti črnogorski ekipi Breznica namenil najboljši madžarski klub Ferencvaroš. Kako trd oreh bodo dekleta?

Ferencvaroš je zelo dostojen nasprotnik. Nikakor jih ne podcenjujemo, jih pa dobro poznamo, saj vsako leto v obdobju priprav igramo z njimi. Pripravile se bomo, bo pa to verjetno zelo težka tekma.

Seveda si želimo zmage, naše ambicije so preboj med najboljših 32 klubov, potem pa bomo videle.

Branite tudi za slovensko člansko reprezentanco, ki je bila še do nedavnega v igri za nastop na evropskem prvenstvu prihodnje leto.

Foto: Ana Kovač Ja, tam sem tretja na listi vratark, imam pa višje ambicije.

Na zadnji reprezentančni akciji v Estoniji me ni bilo, no, še k sreči, saj se je večina reprezentance okužila z novim koronavirusom.

Pa vendar, kaj je vaša prioriteta?

Zdravstvo, definitivno. Ampak za zdaj, ko delam še prek študentskega servisa, lahko še vedno nekako usklajujem oboje, seveda pa prav dolgo verjetno več ne bo šlo, čeprav se tudi od nogometa še ne bi rada poslovila.

Večina igralk ŽNK Pomurje Beltinci zaradi študija ali srednje šole živi v Ljubljani. Kako usklajujete treninge?

Med tednom treniramo v Šiški, nekaj deklet na tamkajšnji gimnaziji obiskuje nogometni razred.

Z nogometom ste se začeli ukvarjati pri osmih letih. Kako ste zajadrali ravno v te vode?

Že moja sedem let starejša sestra je igrala nogomet, pa tudi oče je velik ljubitelj nogometa in z družino smo od nekdaj spremljali nogometne tekme. Kot otrok sem navijala za Manchester United, ker je tam igral moj vzornik, nizozemski vratar Edwin van der Sar, zdaj pa sem glede navijanja nevtralna. Rada sicer gledam angleško in špansko ligo, ne navijam pa za nikogar.

Kako ste "pristali" ravno v vratih?

Kaj pa vem, na nekem šolskem tekmovanju nismo imeli golmana, pa sem šla sama v gol in tam ostala. No, eno leto sem tudi igrala, ker nismo imeli dovolj igralk, golmanki pa sva bili dve, ampak mi je ljubše v golu.  

Foto: Ana Kovač

Znano je, da so plačna nesorazmerja med moškim in ženskim nogometom ogromna. Kako je s plačili v slovenski ženski nogometni ligi? Pogodb najbrž nimate, igrate zgolj za hobi?

Nekaj sicer imamo plačano, seveda pa še zdaleč ne toliko, da bi kdo lahko od tega živel. V Sloveniji kot nogometašica ne moreš biti profesionalka, nikakor ne.

Pa ste kdaj razmišljali, da bi zdravstveno kariero za kratko obdobje postavili na stranski tir in se poskusili samo v nogometu? Tako kot na primer vaša klubska kolegica Tjaša Tibaut, ki se je po zaključku doktorskega študija in dolgoletnem usklajevanju službe in nogometa odločila, da zdaj da priložnost zgolj nogometu. Na naslednji tekmi bo slavila pomemben mejnik, 300. tekmo v članskem državnem prvenstvu.

Kaj pa vem, občasno me tudi to zamika, vendar pa za zdaj ne čutim nobene želje po tem, da bi odšla živet in igrat v tujino. Raje sem v Sloveniji in delam to, kar res rada počnem. Ni mi žal, da sem v zdravstvu …