Zakaj se je Perujec iz New Yorka vrnil v Prekmurje

Jose Antonio Morales se je v Slovenijo preselil pred 16 leti. V Prekmurje ga je vodila ljubezen, ki jo je spoznal na letališču v Limi. Pustil je dobro plačano službo in priletel v Slovenijo, kjer si je ustvaril z družino, s katero se je leta 2010 preselil v New York, kjer je dobil odlično poslovno ponudbo. Vendar v Velikem jabolku ni dolgo zdržal, domotožje po njegovem vrtu v Prekmurju je bilo enostavno preveliko.

Po srcu je podjetnik, podjetja je odpiral že v domovini, pozneje tudi v Sloveniji. Po vrnitvi iz New Yorka je tehnološko področje zamenjal za svetovanje. Zadnjih pet let organizira konference o strahu in neuspehu, ki so dobile mednarodno razsežnost, v Murski Soboti pa je med drugim odprl prvi coworking prostor, ki je bil po lanskem letu letos spet izbran za najboljšega v Sloveniji.

V Prekmurje vas je prvič pripeljala ljubezen, vmes ste z družino odleteli v New York, a ste se po dveh letih vrnili. S čim vas je prepričala ta slovenska regija?

To me sprašuje veliko ljudi, saj jim ni jasno, zakaj sem se iz New Yorka vrnil v najmanj razvito regijo v Sloveniji. To je napačno vprašanje, saj se ne zavedajo, kaj vse imamo tu. New York je lep kraj, čudovito mesto, a tam ne najdeš nobenega miru, ogromno je tekmovanja in akcije, ves čas je burno.

Medtem ko je Prekmurje in na sploh Slovenija izjemno miren prostor, kakovost življenja je visoka. A če sem iskren, glavni razlog, zakaj sem se vrnil v Prekmurje, je moj vrt. Zelo sem ga pogrešal, želel sem videti, kdaj bodo zacvetela akacija, pa bezeg in cvetje. Mislim, da sem v Prekmurju našel dom.

Prekmurje je eden od najmanj razvitih delov Slovenije, kriza ga je močno prizadela. Kako vi kot podjetnik vidite to regijo?

Naj najprej poudarim, da nisem tradicionalen poslovnež, ki bi se boril za uspeh in veliko denarja. Sem radoveden in razmišljam podjetniško, a to uporabljam kot sredstvo za osebno rast. Če bi si želel ustvariti denarno bogastvo, bi se verjetno ustalil v kakšnem velikem mestu.

Glede Prekmurja. Mislim, da ima ogromno skritih potencialov. Najprej so to čudoviti in velikodušni ljudje, poleg tega živimo v zelo varnem in mirnem okolju. Kakovost življenja je tu res izjemna. Imamo jezera, vinotoče, okusno hrano. To je idealno okolje za družine.

Skriti potenciali so tudi v poslovnem smislu. Verjamem, da so Prekmurci veliko bolj podjetni, kot si predstavljajo. So zelo ustvarjalni, skrbni, kako rešujejo težave. So pa nekoliko slepi. To sicer ne velja le zanje ali za Slovence, temveč na sploh ljudje ne vidijo, da je do osebne rasti, do uspeha le nekaj korakov. Preveč je razmišljanja v smislu, da če ni služb, da je vse slabo.

"Če sem iskren, je bil glavni razlog, zakaj sem se vrnil v Prekmurje, moj vrt," pravi Perujec, ki si je s Slovenko v Prekmurju ustvaril družino. Foto: Osebni arhiv

V življenju ste večkrat stopili na začetek, od tega, da ste se selili v novo okolje, do različnih poslovnih zgodb - bili ste pionir interneta, delali za giganta Microsoft, odprli več podjetij, tudi v Sloveniji. Medtem ko na poslovne neuspehe in nove začetke v ZDA gledajo kot na priložnost, se pri nas hitro razumejo kot poraz. Kako gledate na to?

Pravzaprav se mi zdi, da se mi neuspehi ves čas dogajajo, zato jih niti ne morem šteti. Sem se jih pa naučil izkoristiti kot priložnost, da nekaj popravim in naredim korak naprej. To sicer ne pomeni, da je rešitev, ki jo najdem, popolni uspeh, je pa korak naprej.

Prepričan sem sicer, da resnični problem ni neuspeh, temveč strah pred njim. Ko sem delal v ZDA, sem videl, da tam na neuspeh gledajo kot izkušnjo. Je pa ob tem treba priznati, da si tudi Američani zapomnijo neuspehe, res pa je, da te ne bodo imeli za poraženca.

Tu medtem opažam, da se ljudje preveč bojijo neuspeha. Ne poznam veliko ljudi, ki bi dejansko obsojali tiste, ki jim je spodletelo, poznam pa ogromno takih, ki se iz strahu pred neuspehom ne lotijo nečesa novega. Strah pred neuspehom je v resnici močnejši kot njegovo obsojanje.

Novice Japonec, ki ima o Slovencih le eno kritiko

O strahu in neuspehu že pet let organizirate tudi konference. Kaj ste tam spoznali?

Meni je to pravzaprav spremenilo življenje, saj sem se tam res ogromno naučil. Zdaj je v te konference vpeta že cela ekipa prostovoljcev, ki predava po različnih državah.

Predvsem sem spoznal, kako so ljudje ranljivi in empatični. Ko so drugi predavatelji delili svoje osebne zgodbe, so se povsem odprli, občinstvo pa se je odzvalo s sočustvovanjem. Prav neverjetno je, kako v empatičnem okolju spustimo okove in postanemo bolj avtentični.

Samo predstavljajte si, da se tako okolje ustvari v poslovnem svetu, da bi bili vsi v podjetju bolj empatični, odprti, manj obrambno naravnani. Komunikacija bi bila bistveno boljša, ljudje pa bi si bolj upali poskusiti, ne pa da bi jih bilo strah.

Jose je v Prekmurju ustanovil coworking prostor, ki je bil lani izbran za najboljšega v Sloveniji. Foto: Osebni arhiv

Je bil to ključ uspeha vašega coworking prostora Aurora, ki ste ga pred štirimi leti ustanovili v Murski Soboti, letos pa je bil že drugo leto zapored izbran za najboljši coworking prostor Sloveniji?

Sam tega naziva nisem pričakoval, po moji oceni bi si to zaslužil Poligon. Če bi gledali tradicionalna merila, kot je število članov, velikost, število dogodkov in udeležencev, potem bi definitivno izgubili. A glede na idejo, spremembe in odnos do podjetništva, ki smo ga dosegli, potem lahko razumem, zakaj smo osvojili ta naslov.

Ko sem ustanavljal coworking prostor, so me vsi imeli za norega, da to delam v Murski Soboti, češ, saj tu ni podjetnikov. Sam sem si mislil, da ni potrebe, da so to tipični podjetniki, pomembno je le, da tako razmišljajo in da so radovedni.

Zdaj delujemo že četrto leto in ne le, da smo ustvarili skupnost, tudi mednarodne organizacije nas prepoznavajo kot partnerja, ki je pokazal, da je ustanovitev coworking prostora v ruralnem okolju dobra ideja. Takih regij je v Evropi veliko in njihovo povezovanje je dobra ideja. Sem smo pripeljali ljudi iz Makedonije, Grčije, Poljske in drugod.

Se je z vašim coworking prostorom v regiji povečalo podjetniško razmišljanje?

Ne, ker smo še premajhni. Če se bomo v prostoru obdržali dlje časa, pa bo vsekakor to postal prostor, kjer bodo vsi lahko dobili nasvete, pomoč, navdihe.

"Slovenci ste podjeten narod. Bili ste vedno vzor uspeha, samo če pogledamo, kako je bila Slovenija daleč najbolj razvita med vsemi jugoslovanskimi državami." Foto: Osebni arhiv

Bi rekli, da smo Slovenci podjetniško naravnani? Kako kot tujec vidite slovensko podjetniško kulturo?

Slovenski podjetniki so kot podjetniki v tujini, neverjetni, uspešni in navdihujoči. Je pa vprašanje, ali bi jih bilo lahko več. Sam si upam reči - da.

Slovenci ste podjeten narod. Bili ste vedno vzor uspeha, samo če pogledamo, kako je bila Slovenija daleč najbolj razvita med vsemi jugoslovanskimi državami. Vedno ste bili radovedni, predvsem pa imate radi kakovostno življenje in prosti čas. In prav to vodi v podjetnost, raziskovanje in uživanje v življenju, Slovenci ste kot rojeni za to. Meni je zanimivo, kako se za Prekmurje govori, da je revno okolje, a ko pogledaš okoli sebe, tega ne vidiš.

Je pa izziv, kako ljudi, ki so manj podjetno naravnani, navdušiti nad takimi iniciativami. Preveč je takih ljudi, ki se pritožujejo nad svojim položajem in nič ne naredijo, da bi bilo bolje. Vztrajajo v neki coni udobja. Nekateri so se celo navadili, da ta "cona udobja" niti ni tako udobna.

So namreč ljudje, ki so kronično brezposelni in je videti, da jim je za to tako rekoč vseeno. Je pa treba vedeti, da pravi razlog ni le v tem, da se jim ne da, temveč da ne vidijo priložnosti. Zato je moj odgovor na vprašanje, ali smo Slovenci lahko bolj podjetni, da, a zagotovljeni morajo biti finančni pogoji.

Novice "Svoji hčerki želim v Sloveniji ponuditi vse, česar sama nisem imela"

V enem izmed intervjujev ste primerjali mlade Slovence in Perujce, da so pri nas brezposelni mladi dobro oblečeni in preskrbljeni, denar trošijo za prosti čas, v Peruju pa se to nikoli ne bi zgodilo.

Res je, tu obstaja neko prepričanje, da dobra oblačila ali dober avto kažejo raven našega uspeha in nam pomagajo dobiti službo, a to ni res.

Sem pa, odkar delam z mladimi Slovenci, opazil nekaj bolj pomembnega. To je, da starejši nanje pozabljamo in jim ne pomagamo. Ko se pogovarjam z dijaki, kot svojo največjo težavo omenijo depresijo in anksioznost. Tega skoraj ne verjamem. Ne spomnim se, da bi sam imel takšne težave v teh letih, to je bilo obdobje veselja, zabave, sproščenosti, pa sem živel v času terorizma v Peruju, ko nismo mogli iti niti v kino.

Mladi Slovenci mi običajno omenjajo, da starejšim ne zaupajo, ker so nedosledni. Kot mi pravijo, jim starejši svetujejo, naj delajo, kar imajo radi, naj bodo prijazni s sosedi, naj ne pustijo, da jih kdo izkorišča ali hodi po njih. Obenem pa mladi dodajajo, da starejši hkrati delajo vse to, sami delajo ravno nasprotno s temi navodili.

Izziv je, kako mladim svetovati, da se ne bodo počutili zapuščene. O tem sem govoril tudi z ravnateljem neke gimnazije in je dejal, da je to dolgoletna težava, a nihče ne posluša.

"Izziv je, kako mladim svetovati, da se ne bodo počutili zapuščene." Foto: Osebni arhiv

Depresija , ki jo omenjate, ni prisotna le med mladimi, temveč tudi med nekoliko starejšimi. Zdi se, da vse več Slovencev kot izhod v sili vidi izselitev. Samo lani se je iz Slovenije izselilo devet tisoč Slovencev, številka pa je vsako leto višja. Kako pa vi kot priseljenec gledate na izseljevanje iz Slovenije?

Nič ni narobe, če se izseliš iz domovine. Tudi sam sem jo zapustil. Bi pa vsakemu, ki odhaja, položil na srce, naj bo prepričan, da odhaja s pravim razlogom. Številni verjamejo, da je merilo uspeha, koliko zaslužijo. In potem odhajajo v Avstrijo, Nemčijo, kjer dobijo še enkrat višjo plačo. Tam pa potem delajo nekaj povsem drugega, kot so si želeli in za kar so se izučili.

Vidim pa, da so mnogi razočarani nad položajem. Opažam, da veliko mladih nadaljuje študij z mislijo, da bodo dobili dobro službo. To se potem ne zgodi in so razočarani. Številni morajo odpirati espeje in nimajo nobene varnosti. Številni zato tudi odidejo.

Novice Pustila sanjsko službo in se preselila v Slovenijo #intervju

Pred 16 leti ste sledili srcu in se iz Južne Amerike preselili v Slovenijo. Koliko pogrešate rodni Peru, Limo?

Pogrešam družino in prijatelje, hrano. Če v dveh letih ne obiščem Lime, postanem zelo lačen (smeh, op. a.). Ko je le mogoče, potujem v domovino, samo da se najem. V družbi prijateljev nadvse uživam.

A ko prispem v Limo, jo vidim kot popolnoma neorganizirano, kaotično, in res ne uživam. Zdi se mi, da me ogroža in res nisem več navajen takega življenja. Seveda so mi vsi kraji domači, a se tam ne počutim več kot doma.

Moje življenje je tu, v Sloveniji. Že če samo potujem v Italijo, pogrešam slovenske ceste, in ko samo prečkam slovensko-italijansko mejo, čutim olajšanje, da sem doma. V Sloveniji se počutim zelo dobro in udobno.

"Ko prispem v Limo, jo vidim kot popolnoma neorganizirano, kaotično, in res ne uživam." Foto: Thinkstock

In kako vam gre slovenščina? (pogovarjali smo se v angleščini, op. a.)

Razumem skoraj vse, a ne govorim dobro (odgovoril je v slovenščini, nadaljeval je v angleščini, op. a.). Nekaj se že lahko pomenim v slovenščini, a večina interakcije je v angleščini, ki sicer prav tako ni moj materni jezik. Največ težav mi povzročajo skloni, popolnoma nerazumljivi se mi zdijo. Poskusil sem z več tečaji, a je še vedno težko.