SiolNET. Novice Slovenija
4,79

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Polemike o arhitekturi svetišč

Za koga je nagrada džamija

4,79

termometer

Džamija v Ljubljani
Foto: Ana Kovač

Gradnja džamije je sprožala številne polemike in politične konflikte. Ko je bila stavba zgrajena, so arhitekti zanjo prejeli nagrado. O ozadjih gradnje in nagrade je javno pismo napisal predsednik skupščine Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije Nande Korpnik.

Zaradi pomena dogajanja ob gradnji islamskega verskega centra za skupnost pismo arhitekta Korpnika objavljamo v celoti.

"Poetika Plečnikovih odličij"

Pred dvema tednoma smo bili priče podelitvi Plečnikovih odličij, ki je bila zaradi trenutne situacije prvič organizirana na prostem, na vrtu Plečnikove hiše. Izbira je bila prava in tudi simbolno več kot primerna. Plečnikova odličja štejejo za najpomembnejše nagrade na področju sodobne in aktualne arhitekturne ustvarjalnosti v Sloveniji.

Džamija v Ljubljani Foto: Ana Kovač Letos so glavno Plečnikovo nagrado za leto 2020 dobili arhitekti Matija Bevk, Vasa J. Perović in Christophe Riss za islamski versko-kulturni center. Za slovenske razmere gre za monumentalno arhitekturo, in kot je svoj izbor obrazložila komisija, naj bi predstavljala urbanistični, arhitekturni in izvedbeni presežek, ne le v nacionalnem, temveč tudi v evropskem okviru. Vemo, da velikih arhitektur ni brez velikih strank. Zanimivo, da največje arhitekture, ki je bila zgrajena v 30 letih samostojnosti Slovenije, ni zgradila država, temveč Islamska skupnost v Sloveniji. Četudi naši muslimani predstavljajo le slabe tri odstotke prebivalstva Slovenije.

Ali Žerdin v sobotni prilogi 27. 6. 2020 ugotovi, da so v Sloveniji živeči muslimani dobili džamijo po več kot petdesetih letih čakanja, država pa je dobila vrhunsko oblikovan javni prostor. V članku Minaret in ograje opeva pogum vodij islamske skupnosti ob izbiri arhitektov. Saj bi naj ljudem ozkih obzorij ime Vasa zvenelo preveč pravoslavno, ime Matija pa preveč katoliško. Verjamem v njegovo iskreno navdušenje nad belo arhitekturo biroja Bevk Perović, je pa njegov zapis precej neroden. 

Najprej skoraj izločeni

Če se je namreč natečajna komisija držala pravil odprtega mednarodnega anonimnega natečaja iz leta 2011, ki ga je razpisala Islamska skupnost v Republiki Sloveniji v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana, za idejno projektno rešitev islamskega verskega kulturnega centra ni izbirala arhitektov, ampak je izbrala projekt.

Nagrajena rešitev je bila sprva skoraj izločena, saj ni upoštevala v natečajnih pogojih zapisane želje islamske skupnosti, da bi džamijo tudi navzven krasila velika kupola. Slovenski arhitekti, ki so prevladovali v natečajni komisiji, so se odločili za kockasto arhitekturo, ki je tako želeno kupolo investitorjev skrila v notranjost stavbe.

džamija v Ljubljani Foto: STA

Za izbor tovrstnega projekta ni bilo potrebno veliko poguma, arhitekti so bili po natečajnih pravilih  anonimni in šlo je predvsem za sprejem kompromisa med islamsko skupnostjo in slovenskim delom natečajne komisije. Verjetno je bila v ospredju predvsem želja investitorjev po čimprejšnji realizaciji novodobne džamije v Sloveniji. Kakorkoli, islamski versko-kulturni center je arhitektura par excellence in predstavlja enega od vrhov produkcije biroja Bevk Perović. Sploh je bila letošnja podelitev veliko zmagoslavje izred. prof. Vase J. Perovića, saj sta obe podeljeni študentski priznanji dobila tudi njegova študenta. 

Interesni ljubljanski sklad

Arhitekta Matija Bevk in Vasa Perović imata tudi sicer srečo s Skladom arhitekta Jožeta Plečnika. Do zdaj sta prejela že štiri samostojne Plečnikove nagrade in eno skupinsko (leta 2013, Plečnikova nagrada za Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij KSEVT; avtorji: Matija Bevk, Vasa J. Perović, Aljoša Dekleva, Tina Gregorič, Rok Oman, Špela Videčnik, Jurij Sadar in Boštjan Vuga) ter dve Plečnikovi medalji. Gre za veliko premoč v zgodovini podeljevanja Plečnikovih odličij. Zanimivo glede na to, da arhitekta Jurij Sadar in Boštjan Vuga, o katerih je režiser Damjan Kozole posnel odličen dokumentarni film Sadar + Vuga XX, ki z vsakim projektom širita poglede, kaj vse je lahko arhitektura, svoje nagrade še nimata.

džamija Foto: Matej Leskovšek

Tudi arhitektura biroja Ofis Špele Videčnik in Roka Omana do zdaj ni bila nagrajena z najprestižnejšo Plečnikovo nagrado, čeprav je vsaka njuna stavba narejena ambiciozno in pripovedno. Res pa je, da gre za dela, ki so dostikrat v opoziciji s  poetiko Sklada arhitekta Jožeta Plečnika. Kar ne nazadnje ni sporno, gre pač za interesni ljubljanski sklad, katerega člani so predvsem Društvo arhitektov Ljubljana, arhitekturna galerija DESSA in Mestna občina Ljubljana in ki ima pravico voditi svojo politiko nagrajevanja. Nerodno pa je, da se v imenu vseh nas sklad brezkompromisno predstavlja kot avtonomna stroka, ki sama presoja, kaj je res kakovostno, in šteje za svoje poslanstvo tudi izobraževanje široke javnosti o sodobni arhitekturi.

Predsednik upravnega odbora Sklada arhitekta Jožeta Plečnika Mihael Dešman je v uvodniku kataloga Plečnikova odličja zapisal: "Nagrada bila ustanovljena leta 1972, ob stoletnici rojstva velikega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, po zamisli arhitekta in profesorja Edvarda Ravnikarja in njegovega svaka, arhitekta Franceta Ivanška, na pobudo arhitekturnega biroja Ambient. Razlog za njen nastanek je bilo pogosto zapostavljanje arhitekture s strani državnih Prešernovih nagrad, ki ostaja enako aktualen vse do danes." Kar pa ni čisto res, arhitekti so bili od leta 1962 do leta 1980 za svoja dela redno nagrajevani. Nagrajevanje arhitekture je začelo usihati po letu, ko je generacija, zbrana okoli AB biltena, začela sistemsko pripravljati okolje za svojo novo "postmoderno" arhitekturo, ki je globalno vzniknila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Z nagrajevanjem je križ

Eden od  akterjev, arhitekt, profesor in ljubljanski podžupan Janez Koželj, je na letošnji podelitvi pel slavo arhitekturi kot najbolj javni umetnosti, ki je tudi politična. To vsekakor drži, je pa tudi posredni odgovor, zakaj je pri nas z arhitekturnim nagrajevanjem križ in velikokrat povzroči nejevoljo, zakaj je nekdo nagrado spet dobil in drugi ne. V Sloveniji lahko preštejemo na prste ene roke umetnostne zgodovinarje, ki bi poklicno komentirali sodobno arhitekturno produkcijo. Kar je presenetljivo, glede na "politično" pomembnost arhitekture. Tovrstni manko se verjetno vleče še iz socializma, ko ni bilo primerno kritizirati družbenih investicij in kritične arhitekturno-umetnostne teorije pač ni bilo. Ker pa gre za, sociološko gledano, pomemben del arhitekturne stroke, so črno luknjo umetnostne teorije na področju umetnosti gradnje hitro zapolnili arhitekti sami. Naše komentiranje arhitekture kolegov pa hitro izgubi objektivnost, saj skoraj vsak ustvarjalec predvsem hvali, kar mu je blizu, in gre težko za objektivni razmislek o pomenu posameznega arhitekturnega dela, ampak bolj za širjenje kroga enako mislečih.

Profesor Aleš Vodopivec se večkrat sprašuje, komu je sploh arhitektura namenjena. Prepričan je, da arhitekturna stroka izgublja stik z realnostjo, prepad med tem, o čemer razmišljajo in kaj počno arhitekti, in javnostjo je vedno večji. Arhitekti si podeljujejo nagrade, uživajo v glamurju, ki si ga ustvarjajo sami. Bolj ko so podobe arhitekture spektakularne, bolj brezupno postaja vsakodnevno okolje.

Ni zdravo, če o arhitekturi odloča samo ena stroka, prehitro pride do manipulacij grajenih podob in same arhitekture. Če povzdigujemo samo določeno izraznost, težko razvijemo objektivnost in prehitro obrnemo arhitekturo k sami sebi. S tem pa arhitektura izgubi skupinski interes vseh članov družbe, postane neangažirana in se omeji na ozko likovno propagando. Arhitektura je prekompleksna veda, da bi našo zaznavo omejili samo na naše dobre in slabe arhitekte.

Nande Korpnik

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 7
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin