V Sloveniji so kamere na javnih mestih (na primer na bazenih) dovoljene, če se ljudi na posnetku ne prepozna. V ustanovah, kot so vrtci, šole ali domovi za upokojence, pa so dovoljene le, če so nujno potrebne za zagotavljaje varnosti ljudi in premoženja. V uradu informacijske pooblaščenke sicer prejemajo številna zaprosila za mnenja glede izvajanja nadzora s kamerami.
Videonadzor se uporablja v trgovinah, na ulicah, cestah in drugih javnih prostorih, v šolah, vrtcih in bankah. Uporabljajo ga tako javne kot zasebne institucije.
Dilemo glede možnosti videonadzora pogosto odprejo tudi primeri kršitev v različnih institucijah. Lahko si namreč zastavimo vprašanje, ali bi videonadzor lahko pomagal razjasniti okoliščine v primerih slabe oskrbe v vrtcih, šolah, domovih za upokojence, kjer delajo z ranljivimi skupinami otrok in starostnikov. Eden takih je sum malomarnega ravnanja z otroki v zavodu Kengurujčki na ljubljanskih Vrhovcih.
A videonadzor je grob ukrep in poseg v zasebnost ljudi, ki je včasih na meji primernega. Na portalu Siol.net smo lani pisali o primeru kamer na celjskem bazenu in jezeru Jasna v Kranjski Gori, kjer so bile jasno prepoznavne podobe ljudi na posnetkih, ti pa so bili objavljeni na spletu. Informacijska pooblaščenka je zoper skrbnika kamer na obeh lokacijah uvedla postopek, v katerem jima grozi od štiri do 12.400 evrov globe, a ta leto kasneje še vedno ni zaključen. Sta pa oba skrbnika medtem zmanjšala ločljivost posnetkov. Več tukaj ali v zgornjem videuposnetku.
Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik
Urad informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik, ki je pravkar dobila drugi mandat na čelu te organizacije, prejema "številna zaprosila za mnenja glede izvajanja videonadzora", pravijo.
Urad sicer ne sme svetovati državnim organom ali podjetjem glede postavitve kamer, niti ne sme komentirati (ne)utemeljenosti videonadzora v konkretnem primeru.
To lahko stori le v inšpekcijskem postopku, znotraj katerega lahko v primeru nepravilnosti državni nadzornik za varstvo osebnih podatkov med drugim odredi odstranitev kamere in izreče globo. Že pred leti je oblikoval tudi smernice za videonadzor.
Ker je videoposnetek osebni podatek, to področje ureja Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), ki predvideva tri različne možne lokacije nadzora:
V sobah in skupnih prostorih vrtcev ali domov za upokojence tako nadzor praviloma ni dovoljen in je lahko možen le v izjemnih primerih, ko bi to bilo nujno za varovanje ljudi ali premoženja in drugi, milejši ukrepi ne bi bili možni. Tudi videonadzor v garderobah, dvigalih in sanitarnih prostorih je načeloma prepovedan.
Pregled videoposnetkov kamer je dopusten le v primerih, ko je že ugotovljena kršitev, ko je bil ocenjen čas kršitve in je jasno, da bo videoposnetek uporabljen v dokazne namene.
Ko gre za objavo posnetka na spletu (kot ta posnetek kamere s celjskega bazena), je pomembno še, da osebe na posnetku niso prepoznavne. To lahko skrbnik doseže tako, da namesti kamero z nizko ločljivostjo posnetkov.
Snemanje zaposlenih z namenom nadziranja njihovega dela ni dovoljeno.
Čeprav bi glede na zgoraj napisano kamere lahko namestili v vrtec ali dom za upokojence – z namenom varovanja ljudi –, pa informacijski pooblaščenec že dlje časa opozarja, da sta uvedba videonadzora in pregledovanje videoposnetkov zaradi nadzora dela zaposlenih nezakonita.
Da je zloraba videonadzora v te namene težava in da gre za nedopusten poseg v zasebnost zaposlenih, je Prelesnikova opozorila že leto in pol nazaj v izjavi za Delo:
"Problematične so zlasti kršitve, povezane z nezakonitim videonadzorom delovnih prostorov, in sporna uporaba posnetkov za namene nadzora nad zaposlenimi. Narašča predvsem uporaba videonadzornih sistemov, ki vodilnim omogočajo, da prek osebnega računalnika, tablice ali pametnega telefona dostopajo do tako imenovane žive slike, ki jo prikazujejo kamere v delovnih prostorih."
V uradu posebej opozarjajo, da je pri uvajanju videonadzora v institucijah, kot so vrtci ali domovi za upokojence, treba biti izjemno previden.
"Upoštevati je treba, da gre lahko v teh primerih za posebej občutljive skupine ljudi in da lahko stalen videonadzor močno posega v njihove temeljne človekove pravice in svoboščine – pravice do dostojanstva ter varstva osebnih podatkov in zasebnosti."
Ocena, ali je tak način nadzora smiseln, je sicer potrebna od primera do primera. Kot pravijo v uradu, je nujno odgovoriti na vprašanja, ali je takšen ukrep nujen, ali bo učinkovit in ali je sorazmeren s posegom v temeljne človekove pravice. Upoštevati je treba tudi druge tehnične in organizacijske ukrepe, ki so na voljo.
Če želimo preveriti sume neprimernega ravnanja z oskrbovanci v vrtcih in domovih za ostarele, je to mogoče tudi na druge načine, pravijo. "Neprimerno ravnanje lahko poročajo oskrbovanci sami, včasih tudi drugi zaposleni."
Poudarjajo, da bi bil videonadzor mogoče smiseln le v izjemnih okoliščinah, ne pa kot stalna in vseprisotna oblika nadzora.
"Najbrž si ne želimo postati družba, kjer bi bila vsa naša področja življenja nadzorovana in snemana, zato je treba biti pri uvajanju takšnih ukrepov izjemno previden."
Nenazadnje bi videoposnetek še vedno pomagal šele po ugotovljeni kršitvi. Poleg tega bi kamere le stežka dosegle vsak kotiček, zaradi česar bi kršitelj lahko hitro našel obvod in ta nadzorni ukrep bi se izkazal kot neučinkovit.
Komentarji
Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.