Večja težava kot Huda Jama je v politiki, ki je ne zanima, kaj je moralno

53-letni rudar Mehmedalija Alić je bil gost okrogle mize Premnoge rane so še vedno odprte, že četrtega dogodka v spomin na genocid v Srebrenici, ki sta jih organizirala zavoda Pogreb ni tabu in Averroes.

Zgodba rudarja, ki je leta 2009 odprl Hudo Jamo in vodil izkopavanja, se sliši in tudi bere kot napet roman. Kot rudar, ki je vodil zapiranje rudnika Žirovski vrh, je imel na tem področju največ izkušenj.

Pri 14 letih je iz BiH prišel v Slovenijo, kjer se je izšolal za rudarja. Bil je med izbrisanimi, o svojem življenju pa je napisal knjigo z naslovom Nihče. Ta je ravno te dni izšla tudi v bosanskem jeziku.

Kot upokojenec se je brez denarja in z lastnimi rokami lotil dobrodelnega projekta. Pod njegovimi žuljavimi rokami v vasici, od koder izhaja, namreč nastaja športno igrišče. "Ko sem bil otrok, je bilo v vasi okoli sto mojih sovrstnikov, pa nismo premogli niti enega koša. Tudi zdaj je enako. Projekt je zdaj v sklepni fazi, lotil sem se ga z veliko dobre volje," pojasni sogovornik.

Zakaj izgubo službe povezujete s Hudo Jamo? Še vedno se izogibam izreči na glas, čeprav je mogoče, da me bodo kdaj izzvali, in sicer predvsem zaradi žrtev, ki so v jami. Sam močno čutim, teh ljudi namreč ne dojemam kot četnikov, ustašev ali kaj drugega, jaz govorim o ljudeh. Zadaj je politika. Vse te negativne sile so se preveč igrale s Hudo Jamo. Imam verodostojno dokumentacijo, ko se je začelo krepko tresti zaradi jame. Ko sem se uprl temu, da bi nadaljeval dela v jami, so se vsi spravili name.

Je bila težava v tem, da pravite, da so v Hudi Jami delali otroci? Vse moje evidenčne delovne knjige so uničene, skrite, vse so ponaredili, mene pa na koncu pustili z enim rudarjem. Delali so mladi Albanci, stari od 18 do 24 let, bilo jih je 32. Mene so spravili na sodišče in rekli, da lažem. Dvaintrideset fantov sem naštel z imeni in priimki. Dali so mi torej neustrezno delovno silo.

Nisem bolan, a človek mora biti bolan, da se spravi v nekaj, kar ni njegov poklic, v nekaj, kar ni plačano. Jaz sem bil rudar. Leta 2002 so me postavili za vodjo projekta oddelka za izvajanje del zunaj rudnika, januarja 2008 pa so mi naročili, naj pregledam to pregrado v Hudi Jami. Ko sem prišel pred ta vrata … Če ne bi našel teh vrat, Hude Jame ne bi bilo nikoli.

Nihče drug je ne bi mogel odkriti? Nihče.

Zakaj? Na tisoče fizičnih in psihičnih ovir je bilo na poti. Ko so se moji nadrejeni, policija, inšpekcijske službe odločili, da se zaradi nevarnosti ne bo šlo v jašek, sem drugi dan oblekel delovno obleko in se spustil vanj. Tehnično so vse, kar se je do danes naredilo v tej jami, moje rešitve, od prvega do zadnjega koraka. Nihče ne bi hotel tvegati življenja, kot so to počeli ti mladi rudarji, živeti pod tako hudim stresom in za malo denarja. Na koncu, po vseh teh letih, pa sem tarča žalitev.

Za odkritje Hude Jame ne pričakujem nobenih odlikovanj, pohval. Ko sem bil tam, me je preprosto nekaj vleklo, razumsko ne bi šel. Podoživljal sem Srebrenico, podoživljal sem svoje najbližje, jih čutil, doživljal njihovo bolečino.

Opažate, da nepokopani iz tako množičnih grobišč razdvajajo Slovence? Če niso sposobni dostojno opraviti tega dela … Te kosti si ne zaslužijo takšnega političnega igračkanja. Gre za ponovno usmrtitev teh ljudi. Tukaj smo padli na izpitu. Kako bomo mladini privzgojili moralne vrednote? Huda Jama ni težava, težava je v naših glavah, v večjem delu glav politične elite, ki je ne zanima, kaj je moralno, prav. To so egoisti, ki jih zanimajo le osebne koristi.

Huda Jama je politikom dober izgovor za odvračanje pozornosti od resničnih težav. Zelo je dobrodošla, kadarkoli jo lahko uporabiš.

Kakšne vzporednice lahko potegnete med Hudo Jamo in Srebrenico? Obe sta se zgodili po uradnem koncu vojne, takrat ko za to ni bilo nobene potrebe več. Huda Jama leta 1945, Srebrenica po tem, ko je prešla pod okrilje ZN. V obeh primerih govorimo o iskanju skritih žrtev in zločinov. In tretja stvar, iskanje grobov za svojega svojca. Ko danes nekdo reče, da ga po smrti raztrosijo po morju, je to nekaj čisto drugega. Gre za osebno odločitev, tukaj pa govorimo o mami, ki jo drugi prepričujejo, da je vse laž. Torej ženski dopovedujejo, da sploh ni rodila otroka.

Nikoli nisem bil vzgajan v duhu sovraštva. Še danes v sebi ne čutim kančka sovraštva, sam delim ljudi na človeka in nečloveka, v smislu dober ali slab. Vojak je vojak, nihče na tem svetu pa se ne sme lotevati žensk, otrok, civilistov.

Ko ste se spustili v jamo in naleteli na prve najdbe, kaj ste takrat čutili? Še danes čutim vonj po teh žrtvah. Poznam vsako človeško kost, saj sem jih na stotine prijel, premaknil. Preden sem se spustil, so mi povedali, da naj bi bili tam ostanki četnikov, ustašev … Pa vendar sem z lastnimi rokami dvignil okoli 30 ženskih lobanj z dolgimi pletenimi kitami.

V 21. stoletju skušamo skriti zločine. Zaradi tega sem šel politikom v nos, saj sem bil korak pred njimi, želel sem, da resnica pride na dan. Danes je tako, kot je. Sam čutim, da sem svoje poslanstvo maksimalno opravil.

Ali se je po tem, ko ste odkrili dostop do jame, vaše delo končalo? Da, bil sem v vlogi izvajalca del. A ta vloga ne bi bila nič, če moja usoda ne bi bila takšna.