Sobota, 18. 5. 2019, 10.39
4 leta, 11 mesecev
V Rusiji preiskovala umore, nato svoj mir našla v Škofji Loki #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,74
16
Ko je spoznala, da kot ženska v svojem poklicu v Rusiji ne glede na trud in rezultate ne more več napredovati in je v življenju videla povsod le še kriminal, se je odločila za spremembo.
Natalia Lapina je Rusinja, ki je, preden se je preselila v Slovenijo, osem let preživela na policiji, od tega zadnjih pet kot detektivka na oddelku za umore in posilstva v Sankt Peterburgu, kjer so letno obdelali od sto do 150 tovrstnih primerov letno. Ko je spoznala, da kot ženska v svojem poklicu v Rusiji ne glede na trud in rezultate ne more več napredovati in je v življenju videla povsod le še kriminal, se je odločila za spremembo. Svoj mir je našla v Škofji Loki, kjer zdaj združuje to, kar obvlada in kar počne najraje - postala je vodička detektivka.
Natalia je vedela, da mora v svojem življenju nekaj spremeniti. Menila je, da ji bo boljše, če se bo naučila nečesa čisto novega in se preselila v tujino.
Zelo težko ji je bilo, ker je bila že izobražena in je imela veliko izkušenj iz svoje države, v Sloveniji pa je morala začeti popolnoma znova, a kljub temu je upala, da bo tujina njeno življenje spremenila na bolje.
Nekaj v Sloveniji jo je pritegnilo. "Nisem moški, ne razmišljam tako logično, ravnam se bolj po občutkih. Ko te tvoji občutki prosijo za nekaj, to preprosto moraš narediti," pove Natalia.
Sram jo je bilo, ker o Sloveniji ne ve veliko, zato je začela iskati informacije
Sprva ji je bila všeč ideja o tem, da bi se preselila na Češko, saj je v Rusiji Češka zelo priljubljena, še posebno veliko ljudi sanjari o Pragi. Ne le, da se je učila češčine in zna jezik govoriti, država češko govorečim tujcem omogoča brezplačni študij, saj na ta način promovirajo svoj jezik.
Ko je nekega dne videla videoposnetek o Sloveniji, jo je zanimalo vse več stvari. "Slovenijo sem poznala kot še eno od slovanskih držav, a o njej nisem vedela dosti drugega. Prav sram me je bilo, da o državi ne vem ničesar, zato sem začela o njej brati."
Doma sem prodala vse, kar sem imela, in odšla
"Ko sem prvič iz Italije obiskala Slovenijo, mi je bilo tako toplo pri srcu, kot bi prišla domov. Vedno rečem, da je bilo, kot bi me moji predniki objeli in mi rekli, da me potrebujejo tukaj. Prav tako sem se počutila.
Doma sem prodala vse, kar sem imela – zemljo, hišo, vse. Da greš lahko v tujino, moraš namreč imeti denar, ne moreš iti brez. Vse sem prodala za veliko nižjo ceno, kot bi sicer, saj sem želela stvari hitro urediti in čim prej oditi, a na to sem bila pripravljena," pojasnjuje Natalia.
Najprej se je v Sloveniji lotila učenja slovenščine, za katero meni, da se je je zaradi ruščine in predhodnega znanja češčine tudi lažje in hitreje naučila. Kasneje se je odločila za študij velnesa, saj jo je to tudi zanimalo.
"Ne moremo te vzeti v službo, ker si ženska"
Preden je Natalia prišla v Slovenijo, je v Rusiji delala pri policiji. To je bila svojevrstna izkušnja, saj za Rusijo velja, da so poklici neformalno še vedno močno ločeni med moškimi in ženskami.
"Ko sem kot ženska prišla v policijo, je bilo to nekaj zelo nenavadnega. V detektivski službi so pri nas delali večinoma moški in povsod so mi govorili, da me ne bodo zaposlili, ker sem ženska. A vedela sem, da sem lahko dobra detektivka, ker imam že od nekdaj dober občutek za resnico ali laž, vse vidim, marsikaj začutim. Hkrati imam težek značaj v tem smislu, da če nekaj želim, to moram doseči, sicer bom imela občutek, kot da z mano nekaj ni v redu," pravi Natalia.
"Sem univerzitetna diplomirana pravnica in zato zelo dobro vem, da je v naših institucijah prepovedana diskriminacija. Sicer imamo jasno zapisano, da so možnosti moških in žensk enakopravne, a v družbi je še vedno zelo prisotna patriarhalna miselnost – tudi ženske same govorijo, da mora moški delati določene poklice, ženska pa je zadolžena za kuhanje in podobno," zmajuje z glavo Natalia.
Če imaš v Rusiji narejeno pravno fakulteto, lahko delaš v policiji. Ker ima Natalia občo pravno izobrazbo, pozna tako civilno kot kriminalno pravo. Policijska izobrazba pri njih ni tako kakovostna in zato imaš s pravno izobrazbo boljšo podlago, meni Natalia. Ko prideš s pravno izobrazbo v policijo, sledi šest mesecev dodatnega šolanja, v katero so vključena tudi znanja borilnih veščin in uporabe orožja.
V policiji je začela delati pri 24 letih, še med študijem. Po določenem času je videla, da jo najbolj zanima detektivsko delo in da bi v tem lahko bila dobra.
Do službe prišla zaradi pomembne opombe v življenjepisu
Odšla je v Sankt Petersburg, kjer je dolgo niso želeli nikjer vzeti v službo kot detektivko, ker je bila ženska. Odločila se je in napisala življenjepis, vanj pa dodala posebno opombo. Morebitne prihodnje delodajalce je opomnila, da so obvezani, da ji morajo pisno odgovoriti, zakaj ona kot ženska ne more delati v detektivski službi.
Zapisala je, da bo s tem na sodišču dokazala, da ji zaradi spola ne dajo možnosti. To jim je poslala priporočeno, saj so morali podpisati prejem. Po zakonodaji v Rusiji mora delodajalec na takšen dokument obvezno odgovoriti, saj ima sicer lahko težave. Poklicali so jo z dveh različnih oddelkov v mestu.
"Odločila sem se za enega od teh, kjer so mi nato dejali, da so prvič prejeli takšen dopis. Govorila sem s šefom kriminalne policije, ki mi je dolgo razlagal, da je naloga žensk, da bi morale biti doma z otroki, da ni normalno, da si želim takšne službe. Odgovorila sem mu samo, da se časi tako spreminjajo, da bodo kmalu morda celo moški rojevali otroke, kar ga je šokiralo, a mu je bilo všeč, da sem se za svoj cilj borila. In obljubil mi je delovno mesto. Mislil je, da me bo dal nekam, kjer bom delala s papirji, jaz pa sem dosegla, da ni bilo tako."
"Kriminalci so bili že skoraj moji prijatelji, nekaj se jih je hotelo tudi poročiti z mano, na kar sem jim vedno odgovorila, da čakam nanje," se nasmeji Natalia.
Dobivala je tudi ženitne ponudbe kriminalcev
Po treh ali štirih mesecih je še vedno niso nikamor pustili, delala je z dokumenti, a hkrati jim je ves čas jasno dajala vedeti, da ji to ni prav, dokler ji niso začeli dajati drugačnih nalog. Z delom jim je dokazala, da ji lahko zaupajo in je čez pol leta že lahko skupaj s kolegi lovila kriminalce, sočasno pa študirala.
"Na terenu sem si upala več. Kot ženska sem tudi delala drugače. V diplomi sem dokazala, da se da pri vsakem človeku s psihološkimi prijemi doseči, da bo povedal resnico oziroma informacije tudi brez nasilja. Vedno sem bila namreč proti nasilju, saj sem bila prepričana, da se s tem človek le še bolj zapre vase in je zato še težje priti do resnice. Kriminalci so bili že skoraj moji prijatelji, nekaj se jih je hotelo tudi poročiti z mano, na kar sem jim vedno odgovorila, da čakam nanje," se nasmeji Natalia. Povedali so ji več, saj so ji pogosto dejali, da je ena od redkih normalnih policistov, da se z njo da pogovarjati, ker je do njih prijazna. Zaradi svojega načina dela je delala tudi z otroki kriminalci.
Kot pravi, je v Rusiji tako, da otroci že pri 14 letih odgovarjajo za kriminalna dejanja, če so ta težja kot na primer umor ali posilstvo, če pa gre na primer za krajo, pa zanjo odgovarjajo od 16. leta. Če je otrok star 13 let, ima še vedno možnost za boljše življenje. Sicer je dejanje zapisano v policijski evidenci, policija nadzira, kaj počne, a imajo za razliko od drugih kriminalcev še možnost spremeniti svoje življenje.
"Pri nas je sistem v tem smislu še slab, saj kriminalci po izhodu iz zapora zelo težko dobijo službo, niti ne morejo iti v tujino, ker ne dobijo potnih listov, zato se vedno znova vračajo h kriminalu," pravi Natalia, ki meni, da oblasti ne vedo, kako bi to uredile.
Natalia ima najraje gore in reke, zato zelo rada posedi ob vodi v Škofji Loki.
Preiskali od sto do 150 primerov posilstev in umorov letno
Delo ji je bilo všeč, trudila se je in dosegla svoje cilje. Zadnjih pet let je delala na oddelku za umore in posilstva, imeli so od sto do 150 primerov umorov in posilstev, od katerih so razrešili večinoma vse.
"Pri umoru ali posilstvu je veliko lažje najti kriminalca, kot je to pri drugih primerih, saj je tu zelo veliko sledi. Trenutno je medicina oziroma forenzika tako napredovala, da lahko veliko ugotoviš. V Rusiji je težava v tem, da večino kriminalnih dejanj storijo priseljenci, ki prihajajo iz aziatskih dežel, na primer iz Uzbekistana, Tadžikistana. Gre za ljudi, ki morda nimajo takšnega spoštovanja do žensk in gre za veliko posilstev, med njimi tudi otrok. Večina umorov je bila družinskih, pogosto so bili kot posledica dejanja pod vplivom alkohola, redko je šlo za naročene umore oziroma najete morilce," pove Natalia.
Natalia s prijatelji v šoli policije, Ural.
Iz policije je odšla, ker kot ženska ni mogla več napredovati
Policijo je zapustila leta 2012, ko je spoznala, da zato, ker je ženska, ne bo mogla več napredovati, ne glede na to, koliko se trudi. Čeprav je bila uspešna in je privedla veliko kriminalcev, kar so videli tudi njeni nadrejeni, ne bi mogla napredovati.
"Veliko sem se pogovarjala s kriminalci in so preprosto šli z mano. S pravnega vidika sem jim tudi že vse jasno razložila, torej da bodo, če bodo lagali, dobili še višjo kazen in da je zanje preprosto bolje, če dejanje priznajo in prevzamejo odgovornost, saj bodo tako bolje prišli skozi," pove Natalia, ki je zato pripeljala več kriminalcev kot kolegi.
Po cel teden spali v pisarni, da so raziskali primer
Imeli so sicer urnik, a delovnik je bil včasih takšen, da je tudi cel teden spala v pisarni. "Če se je nekaj zgodilo, je bilo treba takoj raziskati sledi in obvezno delo narediti do konca, najti storilca. Pri kriminalu je tako, da se je treba odzvati takoj. Včasih tudi več dni nismo spali, saj ko ti spiš, lahko kriminalec v tem času že organizira nov posel v Sloveniji," se smeji Natalia.
Povsod je videla le še kriminalce, ljudem okoli sebe je težko zaupala
Prav tako pa je začela opažati, da je svet zanjo postal zgolj črno-bel - povsod je videla kriminalce. Potrebovala je razvoj in napredek za svoje možgane, želela je izkusiti še kaj, kar jo je zanimalo.
Potrebovala je občutek, da lahko ljudem zaupa, takrat namreč tega v njenem življenju ni bilo. Še zdaj to težko stori. Ko je šla z mamo v trgovino, ji je ves čas govorila, naj ne kaže denarja, prav tako je v povabilu moškega večinoma videla grožnjo.
Prepričana je bila, da mora svoje življenje spremeniti in raziskati lepe plati oziroma najti, kaj je okrog nje lepega. Občutki so imeli prednost pred denarjem, zato je življenje v policiji pustila za seboj.
Raje ima svobodo kot vsa pravila, ki se jih je morala držati pri policiji.
Včasih ji kdo reče, da je gotovo ruska vohunka
Po odhodu iz policije je delala kot turistična spremljevalka, potovala je in vodila oglede za turiste. V Slovenijo je prišla leta 2015.
"Tu se res dobro počutim, domače. Resnično je to moj dom. Ko sem se pred dvema letoma vrnila v Rusijo, sem bila ves čas le nervozna, pazila na svoje stvari, spet povsod videla kriminalce, vse me je motilo. Tu sem umirjena in je čisto drugače," pove Natalia. Živela je že v Idriji, v Ljubljani, na Ptuju in zdaj je v Škofji Loki, ki ji je bila vedno tako všeč.
Kdo se kdaj pošali in ji reče, da je zagotovo vohunka, v smehu pove Natalia. A pravi, da bi v takem primeru verjetno prišla sem, našla nekega politika, ga zapeljala, se z njim poročila in po tihem naredila svoje delo. Zagotovo si ne bi delala takih težav, kot si jih že ves čas in bi njeni šefi organizirali vse zanjo, pravi v smehu.
"Če obvladaš informacije, obvladaš svet," pravijo v Rusiji in Natalia se s tem strinja, zato se je najprej začela učiti jezika in spoznavati navade ljudi.
V Sloveniji je težko najti službo, začela je kot čistilka
V Sloveniji je tujcu težko najti službo, meni. "Ne poznaš jezika, ne znaš pisati v slovenščini. Po navadi so vsi odgovorili negativno in raje vzeli slovenskega državljana. Moraš dobro govoriti slovensko, da lahko spoznaš posebnosti ljudi," je dejala.
Sprva je delala kot čistilka v vrtcu, a ji ni bilo težko, saj je to vzela kot izkušnjo, kot tečaj. "Razmišljala sem drugače. To sem vzela kot priložnost za učenje. Poslikala sem si vse otroške knjige in se iz njih učila jezika, spraševala sem, kaj pomeni to, kako se reče čemu drugemu. To sem vzela kot dobro priložnost za jezik in spoznavanje ljudi," pove Natalia, ki tega ni vzela kot spremembo poklica, temveč kot del svoje poti do cilja, ki jo zanima.
"Bolj kot denar je bilo na začetku v ospredju učenje jezika in vaših posebnosti. V Rusiji pravimo, da če obvladaš informacije, obvladaš svet," pravi Natalia.
Tako Natalia predstavlja Škofjo Loko ruskim turistom
"V Rusiji bi že zdavnaj po zraku leteli krožniki"
In kaj so posebnosti Slovencev, ki jih vidi ona? "Ste zelo mirni, tihi. Z vami se nima smisla spuščati v spor. Tudi, če ga želiš, ga ne boš dobil. Če je Slovenec s Slovencem v nesoglasju, vse poteka nekako v ravni liniji, brez večjih odstopanj. Če pride Rus v spor z Rusom, gre za stopnjevanje do kritičnih položajev. Rus bo vse bolj kričal in kričal, sledilo bo fizično obračunavanje.
Če se bosta dva Slovenca sprla v prometu, si bosta očitala, da je drugi nekaj naredil nepravilno in pri tem vztrajala, dokler ne bosta odšla vsak na svojo stran. Rusi bi do prihoda policije že prišli do pretepa.
Tudi ko je nekoč name kričala neka Slovenka, je bilo to tako mehko, da sem se le smejala. Spora z vami res ne moreš doseči. V družini se mož in žena prerekata in vse gre nekako enakomerno v istem tempu, v ruski družini se bo to stopnjevalo, dokler ne bodo po zraku leteli krožniki," pojasni Natalia.
Zdaj dela kot vodička detektivka
Povezala je to, kar obvlada, s tem, kar ji je najbolj všeč, in po izkušnji izkoriščanja v restavraciji šla na samostojno pot. Delo detektivke je povezala s turizmom in turističnim vodenjem, poleg vsega pa to počne v mestu, ki ji je najbolj všeč, skupine pa vodi tudi na oglede po celi Sloveniji.
Zase pravi, da je vodič detektiv in tako jo poznajo tudi turisti, ki prihajajo v Slovenijo. Ker je ženska detektivka v Rusiji redkost, je zanje zanimiva tudi zaradi tega razloga. Za Ruse in rusko govoreče organizira igre, ki so mešanica domišljijske zgodbe, igre vlog, detektivskega raziskovanja, lova na zaklad, turističnega ogleda in raziskovanja kraja.
Na podlagi zgodovinskih dejstev ali nekih obstoječih okoliščin si izmisli zgodbo, igralci pa od namiga do namiga, ki jih vodijo po mestu, v vlogi detektiva spoznavajo znamenitosti in skušajo razplesti zgodbo – iščejo skriti denar, podajajo se po poteh ruske mafije, iščejo morilca in podobno.
Skupaj s prijateljico iz Moskve, ki enake igre organizira tam, zdaj pripravljata tudi že izobraževanja o tem in idejo razvijata naprej. Trenutno imata pet skupin, v njih so Italijani, Avstrijci, Portugalci, Srbi in turistični vodiči iz drugih držav.
Natalia na olimpijskih igrah v Sočiju leta 2014.
V Rusiji jo najprej vprašajo, ali ima moža in otroke
Sicer Natalia pravi, da je pri svojih 39 letih v Rusiji že stara, njena mama pa bi pri svoji 67 letih veljala že za zelo staro babico.
"V Rusiji moraš biti pri dvajsetih že poročena in imeti otroke, časa imaš do 25. leta. Ko pridem v svoj kraj, v Ural, me bo vsak najprej vprašal, ali že imam otroka in moža. To je prvo vprašanje, šele nato bo sledilo vprašanje 'kako si', a če nimaš nikogar, jih to, kako si, sploh ne zanima več," pove Natalia.
"Večina porok v Rusiji je takšnih, da se ženska poroči, ker se mora. Prijateljice mojih let, s katerimi sem hodila v vrtec ali v šolo, so že ločene, imajo po tri ali štiri može. To je takšna precej tipična lastnost za nas," je povedala Natalia.
Slovenci zelo skromni glede dosežkov, Rusi bi se že trkali po prsih
Opaža tudi, kako zelo skromni smo Slovenci glede svojih dosežkov. Ko hodi po krajih, ljudje sploh ne vedo, da imajo ali so imeli v vasi pomembnega akademika. Nekoč je tako izvedela za jezikoslovca, ki je zaradi svojih dosežkov postal član sanktpeterburške akademije, kar je v Rusiji zelo velika čast, tamkajšnji prebivalci pa tega niti niso vedeli.
Včasih s kom pije čaj, pa ne ve, da je športnik s številnimi dosežki. Kot pravi, bi se Rusi v takšnem primeru trkali po prsih in okoli hodili kot najbolj pomembni ljudje, drugi pa bi jim nasploh izkazovali spoštovanje.
"Izvedela sem, da so v Škofji Loki naredili vse klobuke za film Indiana Jones, ki je v Rusiji zelo popularen. Ko to povem Rusom, ki jih vodim naokrog, so vsi popolnoma navdušeni nad tem, a v Sloveniji redko kdo to ve," s primerom pojasni Natalia in pravi, da bi bili v Rusiji s takšno informacijo zelo glasni.
V rdeči ali beli srednjeveški obleki vodi svoje skupine po Škofji Loki, zato jo večina ljudi že pozna.
"Preden bi me Slovenec povabil na kavo, bi bila v Rusiji v tem času že noseča"
Opaža tudi, da moški v Sloveniji niso tako aktivni, redko pristopijo k ženski, ki jim je všeč. "Včasih se pošalim, da preden bi me Slovenec povabil na kavo, bi bila v Rusiji v tem času že noseča," se smeji Natalia. Pravi, da Slovenci sicer pokažejo, da si mu všeč, a ne pristopijo oziroma to traja zelo dolgo. V Rusiji je sicer tako, da mora moški povabiti žensko. Če ženska povabi moškega, je zanj sramotno. Prav tako plača moški. Sicer sama v Evropi vedno ponudi, da bo poravnala svoj del, a Rusi so takšni, da plačajo oni.
"Moški so tudi zaščitniški. Imam šest let starejšega brata in če je prišla k mami na obisk prijateljica, jo je vedno zaradi varnosti on pospremil domov. Opazila sem tudi, da bo v Sloveniji skoraj vedno tako, da če se bosta pred mano sprehajala ženska in moški ter za seboj slišala korake, se bo najprej obrnil moški, ženska pa ne. Pri nas je to ravno obratno. Obrne se ženska, za moškega pa je sramotno, da bi pogledal nazaj," se smeji Natalia.
Vesela je, da jo k spremembi življenja ni prisilila bolezen
V Sloveniji ima Natalia najraje gore. Všeč ji je svež zrak. V Uralu, od koder prihaja, imajo tak čas že okoli 30 stopinj, pozimi pa temperatura pade tudi 30 stopinj pod ledišče, a ker je zrak suh in ni vlage, se tega sploh ne občuti tako in so brez težav lahko zunaj.
Vesela je, da je spremenila svoje življenje in da zdaj živi popolnoma drugače kot v času, ko je bila detektivka v Rusiji. "Običajno se v življenju nekaj zgodi, da se odločiš popolnoma spremeniti življenje - po navadi je to bolezen. Vesela sem, da pri meni ni bilo tako."
"Nikoli ne veš, kaj se ti bo v življenju zgodilo, zato je zelo pomembno, da ga izkoristimo za to, da dosežemo tisto, kar nam je v življenju pomembno. In če danes ne bomo delali na tem, ni nujno, da bomo jutri to še zmogli. Življenje je eno, nismo mačke, da bi jih imeli sedem. Moraš se imeti rad, ta trenutek, tukaj in zdaj. Živeti je treba v tem trenutku, ne vemo, kaj bo jutri," pravi Natalia, medtem ko se v rdeči srednjeveški obleki, v kateri običajno po mestu vodi svoje skupine, ozira po svojem najljubšem kotičku pod soncem – sončni srednjeveški Škofji Loki.
Zaljubljena je v Škofjo Loko. Ko je mesto videla prvič, je vedela, da bo tu nekoč živela.
16