Tudi javna bolnišnica lahko posluje pozitivno (video)

Davor Štimac v bolnišnici na Reki dokazuje, da lahko tudi javna bolnišnica posluje pozitivno. KBC Rijeka je v nekaj mesecih potegnil iz rdečih številk. Pravi, da ni bilo težko.

1 / 6

Foto: Matej Leskovšek

2 / 6

Foto: Matej Leskovšek

3 / 6

Foto: Matej Leskovšek

4 / 6

Foto: Matej Leskovšek

5 / 6

Foto: Matej Leskovšek

6 / 6

Foto: Matej Leskovšek

V začetku leta je hrvaški minister za zdravje Siniša Varga zamenjal vseh pet direktorjev največjih hrvaških bolnišnic. Niso poslovali pozitivno. Po desetih mesecih se samo KBC Rijeka lahko pohvali, da že devet mesecev posluje pozitivno. Najbolj zaslužen za to je dr. Davor Štimac, ki je prevzel vodenje izgubaške ustanove in takoj spremenil trend poslovanja. Danes Štimac pravi, da je njegova glavna naloga preselitev bolnišnice iz 150 let starih prostorov v nove. To naj bi se zgodilo v sedmih, osmih letih. Medtem pa bo navijal za NK Rijeka, ki jo vodi Matjaž Kek, in za hrvaške smučarje ter smučarke, saj mnogi pravijo, da je njegova hčerka Ida Štimac na dobri poti, da postane nova Janica.

KBC Rijeka ste prevzeli s 26 milijonov kun minusa (3,41 milijona evrov). Kako gre vaši ustanovi danes? Dolgov je bilo precej več, saj imamo več načinov obračunavanja. Kakorkoli, mi smo bili v minusu po vseh načinih. Dejstvo je, da smo zelo hitro zadeve obrnili. KBC Rijeka je v tem trenutku edina velika bolnišnica, ki zadnjih devet mesecev posluje pozitivno. In to vsak mesec posebej.

Ko danes govorimo o zdravstvu, se največ govori o številkah. Zato se postavlja vprašanje, kdo je bolj primeren za direktorsko funkcijo v bolnišnici, zdravnik ali recimo ekonomist? Najbolje je, če je kombinacija obojega. Dobro je, da medicino vodijo zdravniki, ker jo razumejo. Ampak morajo biti izobraženi tudi za kaj drugega. Jaz sem končal podiplomski študij na London school of economics, v sodelovanju z medicinsko fakulteto v Zagrebu.

Končal pa sem tudi podiplomski študij v Izraelu, prav tako iz ekonomike in menedžmenta. Menim, da ni slabo, da zdravstvene ustanove vodijo zdravniki, če razumejo ekonomijo. Bojim se, da nekdo, ki je samo ekonomist, ne razume medicine ali pa je ne razume dovolj.

Kaj ste najprej naredili, ko ste postali sanacijski direktor? Vse naše velike bolnišnice so v sanaciji. To je z zakonom reguliran proces. Že devet mesecev poslujemo pozitivno. Prvega dne sem analitično pogledal situacijo mojih predhodnikov. Predstojniki posameznih klinik so se ukvarjali samo z medicino. Moje prvo vprašanje vsakemu predstojniku je bilo, ali veste, kako je vaša klinika poslovala lani. Nihče ni vedel točne številke. Večina niti ni vedela, ali so v plusu ali v minusu.

Razlog, zakaj jih to ni zanimalo, je v tem, da je vedno prišel nekdo in jih je saniral, če je bilo to treba. Zdaj pa so nam postavili jasna pravila, ko so zamenjali direktorje vseh petih največjih bolnišnic na Hrvaškem: sanacij več ne bo. Morali boste poslovati pozitivno. Torej, ugotovili ste, kakšno je stanje. Kaj ste potem naredili? Najprej smo vsem povedali, da minusa na njihovih klinikah ne more več biti. Razen dveh klinik so bile vse v minusu. V tem trenutku lahko rečem, da v KBC Rijeka vse klinike poslujejo pozitivno. Vse.

Za pozitiven rezultat lahko zmanjšaš stroške ali pa povečaš prihodke. Kaj ste vi naredili? Oboje je potrebno. Večina naših zdravnikov se je postavila na okope, da ne odgovarjajo za finančno poslovanje. Na zelo osnovni ravni smo jim razložili, kaj so prihodki in kaj so stroški in kje lahko naredijo razliko. Prva stvar, ki smo jo uvedli, je bila, da so morali vse, kar so delali, tudi fakturirati. Prej so menili, da to ni pomembno.

Tudi če greš v restavracijo, boš na računu dobil natančno specifikacijo, kaj si pojedel. Pri nas pa so na račune pisali samo tisto, kar jim je bilo najlažje napisati. Niso vse, kar so naredili, tudi zaračunali. To je bila prva sprememba.

Na vsako kliniko smo dali po enega mladega zdravnika, ki se je ukvarjal s finančnimi obračuni. Na ravni bolnišnice pa smo uvedli 5 koordinatorjev, ki so šli skozi kakovostno izobraževanje. Oni so potem to znanje prenesli na zdravnike po svojih klinikah.

Ugotovili smo, da se predstojniki klinik, ki so v glavnem profesorji in vrhunski strokovnjaki, s tem segmentom ne želijo, ne morejo in verjetno tudi ne znajo ukvarjati na način, kot je potrebno. Praktično v vsako kliniko smo dodali enega zdravnika menedžerja, ki se je začel ukvarjati s tem drugim segmentom dela.

Koliko je pomemben minister za zdravje za vaše delovanje? Minister je pomemben člen. Na Hrvaškem se je zgodila ključna sprememba, ko je zdravstvo šlo iz javnih financ in je začelo samo vladati s svojim proračunom. To, kar se je v začetku leta zgodilo na ravni države, smo mi prenesli na našo bolnišnico. Jasno smo dobili informacijo, s kolikšnim proračunom razpolagamo. Denar je bil tokrat zelo transparentno razdeljen med bolnišnice. Vsaka je vedela, koliko dela lahko opravi.

Proračun so nam celo povečali za 17 odstotkov. Pokazalo se je, da večina bolnišnic tega povečanega proračuna ne zmore izkoristiti. Problem je zdaj bil, da je preveč denarja. Mi smo zmanjšali čakalne dobe, za katere smo dokazali, da so v bistvu virtualne. Čakalne dobe so bile samo orodje, da so se pacienti selili v druge ustanove. Predvsem zasebne.

Kdo je delal te čakalne dobe? Ko smo prevzeli upravljanje bolnišnice, smo videli, da je na nekaterih klinikah čakalna doba od 200 do 300 dni. Najprej smo zahtevali, da se uvedejo dodatni termini za te paciente. Delali smo popoldne in ob sobotah. Ministrstvo nam je zagotovilo denarna sredstva.

To je bil nacionalni projekt za celotno Hrvaško. Pokazalo pa se je še nekaj, zaradi česar govorim o virtualnih čakalnih dobah. Del ljudi sploh ni več potreboval pregleda, ker so verjetno svoje preglede opravili v nekih zasebnih ordinacijah, na čakalni listi pa so še vedno bili.

Nihče pa teh ljudi ni brisal. Zato se nam je dogajalo, da imamo na čakalni listi 16 pacientov, od katerih pridejo na naročeno operacijo samo štirje. Mi smo zahtevali, da se ti prazni termini popolnijo z ljudmi, ki res še vedno čakajo. To se prej ni delalo. Če ni prišel, pač ni prišel. Čakalne dobe pa so bile vedno enake. Že zdavnaj sem govoril, da čakalne dobe niso problem, če so za večino preiskav enake zadnjih pet let.

Če je čakalna doba pet let, to pomeni, da je pravzaprav sploh ni. Samo v enem trenutku jo je treba skrajšati. Naše čakalne dobe so okoli 30 dni. Na manj jih sploh ne moremo skrajšati, ker je delo bolnišnice organizirano na temelju mesečnih urnikov. To nam je na večini klinik uspelo doseči.

Kako pa je z razpoložljivostjo medicinske opreme? To je velikokrat izgovor za čakalne dobe. En del problema smo rešili tudi z nakupom nekatere opreme, ki je nismo imeli. Veliko večji problem pa je izkoriščenost te opreme. Ugotovili smo, da zgodbe o tem, da nam manjka veliko opreme, sploh niso resnične.

Temeljni problem je v tem, da se s to opremo ne dela dovolj intenzivno. Če kupite opremo za milijon evrov, ki vam bo v uporabi samo od 7 do 15 let, potem je to predrago. Nobena bogata in resna država si tega ne dovoli. Mi na Hrvaškem pa smo delali tako. Naša bolnišnica je uvedla na najdražjih diagnostičnih napravah delovni čas od 6. do 22. ure. Tako na zelo preprost način krajšate čakalne dobe.

Ali ste za to potrebovali dodatne zdravnike? Tudi zgodba o tem, da je premalo zdravnikov, ne drži. Mi smo svojim razdelili delo od 8. zjutraj do 8. zvečer. Če so vsi zdravniki od 7. do 15. v bolnišnici, potem ne morejo vsi delati, ker nimamo dovolj operacijskih dvoran in dovolj diagnostične opreme.

Zato jih en del dela, drugi pa lahko gledajo v zrak. Ko smo uvedli še popoldansko izmeno, smo dobili višjo izkoriščenost celotne bolnišnične opreme, po drugi strani pa tudi pacienti lažje pridejo na pregled popoldne, kot da morajo dopoldne vzeti še dopust ... Kaj pa če zavarovalnica nima denarja za dodatne preglede? Z dvema izmenama delate bolj kakovostno, če ne drugega. Zmanjša se število zapletov. Seveda pa se vedno postavlja vprašanje cen in plačila. Tako kot so postavljene cene na Hrvaškem in glede na to, kako so definirani proračuni, večini naših bolnišnic ni uspelo izkoristiti vseh sredstev, ki so jim bila na voljo.

To se je prej dogajalo tudi KBC Rijeka, ki bi lani lahko izkoristila za 45 milijonov kun (5,9 milijona evrov) več denarja, kot dejansko so. To se še vedno dogaja v nekaterih drugih bolnišnicah. Mi v tem trenutku s tem nimamo težav.

V enem od vaših intervjujev ste rekli, da morajo ljudje, ki delajo v zdravstvu, upravičiti svoje plače. Koliko ljudi v vaši bolnišnici ni upravičevalo svoje plače? Zadeve so precej jasne. Večina klinik pred mojim prevzemom je bila v minusu, zdaj pa so vse v plusu. V tem trenutku predstojnik, ki ne želi biti v minusu, mora maksimalno izkoristiti svoje zaposlene. Še vedno se da videti na določenih oddelkih kakšno anomalijo, zato menimo, da je še vedno nekaj prostora za optimizacijo.

Dejstvo pa je, da tudi ko gledamo učinek posameznika, on raste. Recimo zdaj je spet omogočeno delo zdravnikov v zasebnih ustanovah. Mi bomo dali dovoljenje tistim, ki bodo najbolje delali glede na preostale zdravnike na svojem oddelku. Tisti, ki bodo v zgornji polovici, bodo lahko delali tudi v zasebnih ustanovah. Verjamem, da bo tudi to dodatna motivacija. V tem trenutku verjamem, da v naši bolnišnici ni tistih, ki ne bi delali nič. Trdim pa lahko, da jih vsaj 90 odstotkov tudi zasluži svojo plačo.

90 ljudi pa je vseeno moralo zapustiti vašo bolnišnico? To ni čisto res. Res smo zmanjšali število zaposlenih za okoli 100 v teh desetih mesecih. Naša bolnišnica pa je imela 3.250 zaposlenih. To je bil naravni odliv. Bili pa smo veliko bolj racionalni pri zaposlovanju novih ljudi. Tukaj smo mi naredili to razliko. Del ljudi smo prerazporedili. Naredili pa smo spremembe v top menedžmentu. To je bilo za nas ključno.

Dosegli smo tudi to, da so naše medicinske sestre bolj izkoriščene, za katere se je vedno trdilo, da jih je premalo. Pravo vprašanje je bilo, kaj one delajo. Imeli smo cel kup medicinskih sester, ki so bile na virtualnih vodstvenih položajih. Imeli smo glavno sestro bolnišnice, pa glavno sestro klinike, pa glavno sestro zavoda, pa glavno sestro oddelka … Vse to lahko imamo, vendar sem jim povedal, da ne morejo biti menedžerji v 100 odstotkih svojega delovnega časa. En del svojega časa morajo biti tudi medicinske sestre.

Zdaj tudi glavna sestra v bolnišnici oddežura vsaj enkrat mesečno. Imeli pa smo položaj, ko je več kot 50 odstotkov medicinskih sester delalo samo dopoldne, kot administrativni delavci. Če jaz kot direktor lahko dežuram eno ali dve noči, potem ni mogoče, da se nekaj sto medicinskih sester obnaša kot menedžerji. S to spremembo smo ugotovili, da medicinskih sester ni premalo, mogoče jih imamo celo preveč.

Menda se je z vašim prihodom precej zmanjšalo število bolniških odsotnosti. Zmanjšalo se je število neupravičenih bolniških odsotnosti. Nekateri ljudje so bili leta na bolniški. Nihče pa jih ni nadzoroval.

Rekorder naj bi bil 23 let na bolniški? To je res. Ona je recimo dobila odpoved. Ampak menim, da to ni bila smo njena krivda, temveč tudi krivda tistih, ki so ji to dovolili. Nekateri ljudje so izkoriščali sistem. Mi tega ne dovolimo več. Ko smo naredili nekaj malo bolj radikalnih potez, se je število bolniških precej zmanjšalo.

Vsak, ki je bolan, seveda ima pravico do bolniške. Tudi ko so prišli do mene predstavniki sindikata, sem jim povedal, da bomo ščitili pravice zaposlenih, da pa jih prosim, če je lahko sindikat moj zaveznik pri boju proti lenuhom. Dejstvo pa je, da je število ljudi na bolniški precej manjše, kot je bilo včasih. Obstajata dve razlagi, zakaj je slovensko zdravstvo v tako slabem stanju: eno je korupcija, drugo pa je to, da del zdravnikov ne dela skoraj nič, medtem ko drugi del pregoreva. Verjetno je podobno na Hrvaškem. Kateri problem je večji?

Oba problema ste pravilno opazili. Pokazali smo, da lahko naši ljudje naredijo več. Kar pa se tiče sredstev, ki so zdravstvu potrebna, pa lahko rečem, da jih nikoli ne bo dovolj. Za zdravstvo lahko porabite, kolikor želite. Pri nakupu recimo opreme je treba paziti, da se kupuje oprema, ki jo bomo res izkoristili, ne samo eno izmeno in ki jo bomo znali uporabljati ...

Prav tako pa je pomembno, da se naredi razpis, na katerega se bo lahko prijavilo več ponudnikov. Samo tako lahko dobimo ugodno ceno. Preveč pa je razpisov, na katerega se lahko prijavi samo en ponudnik. Mi velikokrat slišimo, da naši zdravniki lahko delajo samo s točno določenim aparatom in samo s tem aparatom določenega proizvajalca lahko zagotovijo kakovostno zdravljenje pacientov. Zdaj se lahko vrneva na vaše prvo vprašanje, ali naj bo direktor bolnišnice zdravnik ali ekonomist. Meni tega ni treba razlagati. Če ima nek proizvajalec 30 odstotkov svetovnega tržnega deleža, naš zdravnik pa pravi, da s tem ne more delati, potem je problem v našem zdravniku.

Slovenske bolnišnice menda ne vodijo direktorji, ampak nekakšni lobiji. Kakšne izkušnje imate vi z lobisti? Temeljni problem ni v tistih, ki želijo nekaj prodati, ampak v teh, ki želijo to kupiti. Če so kriteriji na javnem razpisu dovolj jasni, potem ni težav. Preprosto naredimo javni razpis tak, da se nanj lahko prijavijo vsaj trije najboljši kandidati. Takoj ko nekomu podelite ekskluzivnost, to avtomatsko vodi do nerealnih cen.

S korupcijo imate težave tudi na Hrvaškem. 300 hrvaških zdravnikov je celo priznalo, da so sprejemali darila. Kako je bilo s tem v vaši bolnišnici? V tem primeru gre za zdravnike iz primarne ravni. V naši bolnišnici pa smo tudi imeli en tak primer pred nekaj leti. Ko je ta zdravnik dobil precej resno zaporno kazen, noben resen zdravnik tega ne bo več poskušal. Tudi tega, da bi zdravniki prihajali iz ordinacij s polnimi vrečkami, ni več. Časi so se spremenili.

Tudi pacienti so se spremenili, ti zdaj vedo, kakšne so njihove pravice. Poleg tega, če ni čakalnih dob, če pacienti dobivajo kakovostno zdravljenje, potem se tudi tovrstne zadeve rešujejo same od sebe.

Ali je vam kdo na tej funkciji ali pa mogoče prej kot zdravniku ponudil podkupnino? Obstajajo neke meje. Kaj je to, podkupnina? Ali je steklenica vina podkupnina? V današnji situaciji, ko k nam prihajajo ponudniki opreme, se nikoli ne pogovarjam na štiri oči. Vedno je zraven mene še kakšen član uprave. Menim, da je to najbolj korektno. Tako preprečujemo, da bi do take situacije sploh prišlo.

"Sobe so enoposteljne, pacienti prek tablice naročajo hrano in pijačo. Bolnišnica ima več različnih restavracij, v katerih delajo vrhunski šefi kuhinje. Vse je vodeno računalniško, nikjer ni nobenega papirja: vizite se delajo s tablico v roki. Celo kartoteko bolnika lahko zdravnik bere prek računalnika," pravi dr. Tomislav Mihaljević za bolnišnico v Abu Dabiju.

Kdaj bomo imeli takšno bolnišnico v Sloveniji in na Hrvaškem? V naši bolnišnici ležijo pacienti v štiriposteljnih sobah, tudi šestposteljnih. Ker so naši prostori stari več kot 100 let, sanitetni vodi niso primerni. Verjamem pa, da bomo v roku od treh do štirih let naredili prvi del bolnišnice.

Dokončno preselitev v nove prostore pa bomo lahko opravili čez sedem do osem let. Takrat bomo lahko imeli večino tega, kar ste prej opisali. Tudi v teh starih prostorih mi na nekaterih oddelkih eksperimentiramo in smo zdravnikom namestili v njihove telefone zdravniške programe, s katerimi lahko menjajo terapijo pacientu tudi od doma. Poskušamo čim bolj slediti trendom. S preselitvijo v nove prostore bomo lahko zares to tudi izpolnili.

Če bi vas poklical slovenski predsednik vlade Miro Cerar in vam rekel, da potrebuje nekoga za šefa UKC Ljubljana, kaj bi mu rekli?

Kaj pa bi priporočili svojemu bodočemu kolegu, ki bo prevzel UKC Ljubljana, saj je zdajšnji dal odpoved?

[video: 52673 / ]

[video: 52674 / ]

[video: 52675 / ]

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano