Nedelja, 13. 10. 2019, 12.44
4 leta, 6 mesecev
Smetimo vse več, ne vemo pa, kam z odpadki
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,73
14
Slovenija ima na področju upravljanja odpadkov vse večje težave. Močno je namreč odvisna od tujine, ki zapira oziroma omejuje sprejem odpadkov, cena obdelave pa močno narašča. Kako naprej, da se ne bomo zadušili v odpadkih, in kaj bi morali nemudoma storiti?
Količina odpadkov narašča, Madžarska nam zapira mejo za odlaganje komunalnega blata, cene za obdelavo odpadkov v tujini močno naraščajo, v zbirnih centrih se kopičijo odpadna embalaža in nagrobne sveče, okoljska inšpekcija je zaprla vrhniški Kemis ter moravškemu Termitu prepovedala sprejem in obdelavo odpadkov. To so le najodmevnejši primeri v zadnjem času, ki bi nas morali skrbeti.
Celotna količina v Sloveniji nastalih odpadkov se je lani glede na prejšnje leto povečala za skoraj 36 odstotkov. Največ sicer na račun gradbenih odpadkov, a količinsko smo pridelali več odpadkov v prav vseh dejavnostih. Prebivalec Slovenije je v povprečju proizvedel 495 kilogramov komunalnih odpadkov, kar je 17 kilogramov več kot leto prej. Količine komunalnih odpadkov so se glede na prejšnje leto povečale za skoraj štiri odstotke, kažejo najnovejši podatki statističnega urada.
Država brez strateškega načrtovanja
Vse to je po mnenju poznavalcev rezultat slabega načrtovanja države glede ravnanja z odpadki v preteklosti. Vse od nevarnih odpadkov do odpadne embalaže in odpadnega blata iz čistilnih naprav. Regionalni centri za ravnanje z odpadki (RCERO) so razmetani po Sloveniji, več jih je na vzhodnem del države, precej manj na zahodnem. Največ odpadkov pa pridelajo prav prebivalci zahodne Slovenije.
V društvu Ekologi brez meja so prepričani, da Sloveniji manjka predvsem krovne, strateške usmeritve, kako bomo odpadke predelovali tudi čez pet, deset ali 20 let. To bi nam pomagalo sprejeti odločitve, čeprav v smeri, da bomo pri kakšni stvari pač odvisni od tujine in bo za kakšno predelavo cena višja, pravijo.
Vrtimo se okoli akutnih težav in gasimo požare
Država bi morala po njihovem mnenju takoj in temeljito začeti pripravljati program za preprečevanje, zmanjševanje in ponovno uporabo odpadkov. "O tem ni absolutno nobene javne razprave, vrtimo se okoli akutnih težav, gasimo požare in se pogovarjamo o sežigalnicah," je ogorčena predsednica društva Urša Zgojznik.
"Takoj in temeljito bi morali začeti pripravljati program za preprečevanje, zmanjševanje in ponovno uporabo odpadkov. O temi ni absolutno nobene javne razprave," opozarja Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja.
Spomni, da na ravni Evropske unije že nekaj let tečejo razprave o ciljih recikliranja, višjih stopnjah ločeno zbranih odpadkov in zmanjšanju porabe, a nas očitno še niso dosegle, saj nimamo nobenega resnega načrta in strategije, kako se bomo tega lotili, kar pomeni izvedbo resnih in dolgoročnih programov ozaveščanja, usmerjenih pristopov na lokalni in nacionalni ravni, vzpostavitev platform različnih deležnikov za posamezne tokove odpadkov in podobno.
K odpadkom prispevamo vsi, zato smo zanje tudi soodgovorni
Čeprav se ozkemu krogu odločevalcev kdaj morda uspe dogovoriti o lokaciji in načinu predelave odpadkov, temu pogosto nasprotuje lokalno prebivalstvo.
"Pri nas odločevalci naredijo načrt in čisto na koncu postopka, skoraj zaradi lepšega, projekt predstavijo širši javnosti. To razumljivo povzroča slabo voljo in nezaupanje. Ključna sta ozaveščanje in dialog," ponazori Zgojznikova. Opozarja, da se tudi prebivalci premalo zavedajo, da k odpadkom vsi prispevamo in smo torej zanje soodgovorni.
Primer dobre prakse lahko najdemo v Celju
Kot pozitiven primer dobrega načrtovanja, dobre prakse in zaupanja prebivalcev v projekt izstopa ravnanje z odpadki v savinjski regiji. V Celju so kot prvi v Sloveniji postavili objekt za mehansko-biološko obdelavo in toplarno za komunalne odpadke. Pozneje so po Sloveniji začeli rasti centri za mehansko-biološko obdelavo, vendar brez naprav za termično obdelavo.
Kot pravi Marko Zidanšek, direktor javnega podjetja Simbio, ki zagotavlja celovito ravnanje z odpadki v širši celjski regiji, je bil celjski RCERO načrtovan tako, da zagotavlja petstopenjsko hierarhično lestvico ravnanja z odpadki. Prepričan je, da gre za stroškovno najučinkovitejši center v državi, kjer dosegajo najnižjo ceno po toni obdelave odpadkov in odlaganja preostanka odpadkov.
Toplarna, ki Celjane ogreva na smeti
Tako imajo rešeno tudi vprašanje termične obdelave preostanka obdelanih komunalnih odpadkov, t. i. lahko frakcijo. Prav ta del odpadkov je postal velika težava v državi, saj morajo preostali centri zdaj to frakcijo izvažati po izredno visokih cenah na obdelavo v tujino, ki pa jim zadnje čase vse bolj zapira vrata. Cena termične obdelave odpadkov v tujini se je v zadnjih sedmih letih na primer podražila za sto odstotkov. To že povzroča sive lase nekaterim slovenskim podjetjem, katerih glavna dejavnost so odpadki.
Celjski RCERO je po besedah Marka Zidanška stroškovno najučinkovitejši center za ravnanje z odpadki v državi. Dosegajo najnižjo ceno po toni obdelave odpadkov in odlaganja preostanka odpadkov.
Preostanek obdelanih odpadkov sežigajo v toplarni, ki je namenjena sistemu daljinskega ogrevanja in zagotavlja tudi do stoodstotno oskrbo s toplotno energijo prebivalcem Celja. Cena daljinskega ogrevanja posledično v zadnjih letih upada. Drugi del produkta toplarne je proizvodnja električne energije.
Celjani poskrbeli tudi za predelavo blata
Hkrati toplarna za svoje delovanje izkorišča komunalno blato iz čistilnih naprav v Celju ter v občinah ustanoviteljicah Štore, Vojnik in Dobrna. Glede tega so te občine povsem samozadostne. Trenutno kapaciteto predelave 30 tisoč ton odpadkov želijo povečati na 40 tisoč ton.
Savinjska regija je tako edina regija, ki nima težav z odpadki, celjska občina pa edina, ki nima in verjetno ne bo imela težav z blatom.
Komunalno blato
Zidanšek najbolj ekonomično rešitev za Slovenijo vidi v treh podobnih namenskih objektih za termično obdelavo odpadkov. Po njegovem mnenju gre za okoljsko sprejemljivejši način obdelave odpadkov, kot je klasičen sistem sosežiga. Tega trenutno izvajajo v Salonitu Anhovo, intenzivno pa se nanj pripravljajo v Termoelektrarni Šoštanj (Teš).
Za sežigalnico se zanima več občin
Na ministrstvu za okolje in prostor že nekaj časa preverjajo zanimanje občin oziroma njihovo stališče do termične obdelave odpadkov na njihovih tleh. Do zdaj so prejeli 15 različnih odzivov občin – od splošne podpore za gradnjo takega objekta nekje na območju Slovenije prek primernih lokacij v posameznih občinskih prostorskih načrtih do informacije, da občine takega objekta na svojem območju ne načrtujejo.
Zanimanje za objekt z dvema potencialnima lokacijama je med drugim potrdila Mestna občina Ljubljana.
Tudi po Zidanškovem mnenju je za termično predelavo odpadkov v Sloveniji kar nekaj zanimanja zasebnih vlagateljev. Bi pa naše okolje zaradi nezaupanja verjetno težko sprejelo tujega investitorja, napoveduje.
Po mnenju Zgojznikove je prizadevanje za 100-odstotno samozadostnost sicer povsem nelogično, saj je le redkokatera manjša država samozadostna. Veliko pomembnejše je vprašanje na ravni EU. "Zahteva po tem je toliko bolj nesmiselna, ker je za narod veliko bolj pomembna samozadostnost na področju hrane, a tudi tu ne bomo nikoli dosegli 100 odstotkov," poudarja.
14