Nova revija je revija, ki je bila izjemno pomembna za slovensko osamosvajanje in demokratizacijo. Do menjave oblasti leta 1990 je bila tudi vedno pod budnim nadzorom slovenske partije in Udbe.
Igor Omerza je vnet raziskovalec slovenske polpretekle zgodovine. Izpod njegovega peresa so prišle že številne odmevne knjige o mračnih straneh nekdanjega komunističnega režima (na primer o bombnem napadu v Velikovcu). Zadnja v vrsti je knjiga Veliki in dolgi pohod Nove revije.
Nova revija in demokratične volitve leta 1990
Ni naključje, da je bila predstavitev knjige (tako kot druge Omerzove knjige je izšla pri celovški Mohorjevi založbi, zaradi česar je zanje že skoraj "hišni pisatelj") ravno na 25. obletnico demokratičnih in svobodnih volitev iz leta 1990.
Kot pove že naslov, knjiga govori o Novi reviji. Ta je po mnenju Omerze najpomembnejša revija v slovenski nacionalni zgodovini. Je gradnik geneze, ki nas je pripeljala do demokratičnih in svobodnih volitev leta 1990.
Revija 57 in Perspektive
V slovenski socialistični zgodovini po drugi svetovni vojni poznamo kulturniško-politične revije, ki so bile trn v peti partiji in so zato zamrle: Revija 57 in Perspektive. Podobna revija je tudi Nova revija, le da je v primerjavi s prvima dvema preživela partijsko diktaturo.
Razmišljanja posameznih kulturnikov in mislecev, ki jih je partija označevala kot "anarholiberalce" (tako so udbovci označevali tiste, ki so bili proti vodilni vlogi partije oziroma sploh vlogi partije v socialističnem sistemu, op. p.), so se začela že leta 1979.
Kučan "budno spremljal" Rupla
Takrat je "anarholiberalec" Dimitrij Rupel dal pobudo, da bi v okviru ČGP Dela izhajala literarna revija. Informacija o pobudi je kmalu priromala tudi na mize 13 vodilnih slovenskih partijcev (med njimi so bili takratni šef slovenske partije France Popit, njegov tesni sodelavec Andrej Marinc, Stane Dolanc, Janez Zemljarič in tudi Milan Kučan).
S pobudo ni bilo nič. A zamisli niso zamrle. Kmalu po smrti vodje jugoslovanske partijske diktature Josipa Broza - Tita (to ni naključje, kot pravi Rupel, je "fizična smrt diktatorja" omogočila pobude za demokratizacijo) je 60 slovenskih kulturnikov in mislecev (Rupel, Tine Hribar, Niko Grafenauer …) dalo pobudo za ustanovitev nove revije.
Prva številka – prve težave s partijo
Nato se je začelo dvoletno mukotrpno rojevanje revije. Pobudnikom je priskočilo na pomoč Društvo slovenskih pisateljev, ki je novo revijo podprlo. Ta je nato tudi dobila ime Nova revija. Prva številka je izšla šele maja 1982. Njen urednik je bil Tine Hribar, saj je oblast nasprotovala, da bi urednikoval Rupel.
Že takoj si je Nova revija nakopala nejevoljo partije, saj je objavila tudi pesmi srbskega "anarholiberalca" Gojka Djoga, ki je bil zaradi kritike Tita in sistema obsojen na eno leto zapora. Med partijci so se pojavile zamisli, da bi preprečili "razpečevanje" prve številke Nove revije.
Udbovci kot bralci Nove revije
To se ni uresničilo, so bili pa revija in novorevijaši pod budnim nadzorom partije in njene politične policije Udbe. Udba, ki je imela v tiskarnah svoje ovaduhe, je bila tako že vnaprej obveščena, kaj bo objavljeno v posamezni številki.
Okoli leta 1984 pa je partija spremenila etiketiranje in je sodelavce Nove revije od takrat označevala za meščansko desnico. Kot osrednjo osebnost slovenske meščanske desnice so videli novinarko Alenko Puhar.
"Grehi" Alenke Puhar
Njeni "grehi" so bili: nasprotovanje smrtni kazni v Jugoslaviji in propagiranje knjige 1984 britanskega pisatelja Georgea Orwella, ki jo je tudi sama prevedla. Leta 1985 je partija označila Novo revijo za "kačje gnezdo, ki zastruplja slovensko javnost".
Pravo partijsko napadanje Nove revije pa se je zgodilo po objavi znane 57. številke Nove revije, ki je objavila Prispevke za slovenski nacionalni program – temeljni programski kamen slovenskega osamosvajanja.
Partijski napadi na Novo revijo
57. številka je bila prava politična bomba v slovenski in jugoslovanski javnosti, poudarja Omerza. Dvajsetega februarja 1987, nekaj dni po izidu, se je na 57. številko prvi odzval Jože Smole, šef SZDL (nekakšne krovne politične organizacije, ki jo usmerjala partija). Nato so sledili napadi slovenske partije, zveze borcev, zvezne partije …
Očitki Novi reviji so bili, da poskuša razvrednotiti marksizem, da je to napad na temelje Jugoslavije in revolucije, da gre za nacionalizem, neokonservativizem …
Menjave urednikov
Z vrha revije sta se morala posloviti odgovorni in glavni urednik – Rupel in Grafenauer. Partijo pa je veselilo tudi, da so proti 57. Številki Nove revije nastopili nekateri pisci revije Mladine.
Zlasti so bili besni nad Novo revijo nekateri nekdanji partizani. Nekdanji partizanski diverzant iz Maribora Ladislav Grad z vzdevkom Kijev, na primer. Ker je bil rusofil, ga je spremljala tudi Udba in izvedela za njegove načrte.
Kdo je hotel porušiti stavbo sredi Ljubljane in kdo postreliti uredništvo
Grad je v krogu svojih borčevskih prijateljev predlagal, da bi izvedli bombni napad na stavbo, v kateri je nastajala Nova revija, in jo porušili. Pri tem pa ne bi smelo biti nobenih žrtev, je zahteval Grad.
Nekateri so bili še bolj krvoločni in so predlagali, da postrelijo vse uredništvo Nove revije. Torej v slogu džihadističnega napada na uredništvo francoske satirične revije Charlie Hebdo. Na srečo se ti načrti, ki so jih kovali nekateri borci, niso uresničili.
Kulturni genocid
Omerza je poudaril tudi, da so bili v obdobju spremembe oblasti leta 1990 uničeni številni arhivi – ne samo udbovski, ampak tudi režimski arhivi na sploh. V tem kulturnem genocidu, kot ga je opisal Omerza, so bili tudi uničeni dokumenti o sodelavcih Nove revije, ki so jih zbirali udbovski ovaduhi.
Tako so uničili arhive o zakoncih Hribar (udbovci so jima nadeli kodno ime Filozof in Filozofinja), Ruplu (udbovci, ki so ga spremljali, so mu dali ime Negativ), Francetu Bučarju (za Udbo Tikvešu) … Udba je uničila tudi vso gradivo, ki ga je imela pri tako imenovani obdelavi Nove revije, tednika Mladina, Radia Študent …
1
