Igor Omerza: Zbogom, pamet! Rupel nesposoben za knjižno agencijo!?

Prvič. Ker je glavna naloga JAK nastop Slovenije kot gostje na knjižnem sejmu v Frankfurtu, tudi jaz kandidiram za ta veledogodek z dvema knjigama – Udbaland Slovenija s podnaslovom Izbrana poglavja ter Jovanka in Udba s podnaslovom Blaznost na Titovem rdečem dvoru –, se moramo najprej vprašati: Ali Dimitrij Rupel govori kak tuj jezik? To sicer ni nujen pogoj, saj smo imeli celo zunanjega ministra, ime mu je bilo Karel Erjavec, ki ni primerno obvladal nobenega jezika, ampak v intelektualnem svetu knjig bi bilo neznanje tujih jezikov več kot moteče in sramotno za Slovenijo. Glede tega smo lahko brez skrbi, to govorim iz lastnih izkušenj, kajti z Dimom sem bil v Washingtonu, Milanu, Parizu in Mainzu. In povsod je govoril tekoče, bilo ga je užitek poslušati v angleščini, nemščini, francoščini in italijanščini. Vprašal sem ga, od kod taka spretnost, in mi je odgovoril, da se je pač učil latinsko, da to zelo pomaga in da zna tekoče tudi špansko. Tega ne morem potrditi, a mu verjamem. Torej jezik ni ovira za njegov (zdaj že preprečen) nastop v Frankfurtu.

Drugič. Kaj pa knjige? Ali se Dimitrij kaj spozna na to? Hm, napisal je več kot petdeset knjig in več kot tisoč člankov. Presneto, očitno se spozna na pisanje, saj bi ga glede na to produkcijo morali imeti tudi za pisatelja, in to zelo plodnega. Nisem bral vseh njegovih knjig, najmanj opis ene sem bral v udbovskih dokumentih, saj ga je tajna politična policija slovenskega komunističnega vrha vneto in marljivo zalezovala pod kodnim imenom Negativ. Prebral pa sem nekaj knjig, v katerih opisuje dramatične dogodke slovenske demokratizacije in osamosvajanja, predvsem zato, ker me v njih tudi omenja. Nisem literarni kritik, lahko pa zatrdim, da ima lep jezik, velikanski besedni zaklad in da razumljivo in jasno podaja temo. O člankih ne bi izgubljal besed, saj jih je preveč, kar nekaj nedavnih (od teh tisoč in več) jih je tudi na tem portalu, torej Siol.net.

Tretjič. Ampak perfektno znanje svetovnih jezikov ter spretnost pisanja knjig in člankov še ne pomeni, da ima Dimitrij organizacijske ali operativne sposobnosti vodenja katerekoli človeške organizacije. Morda je zasanjani boem brez stika z resničnostjo in nesposoben stvarnega delovanja v družbi, državi, na mednarodnem parketu, živeč samo na svojem oblaku visoko nad zemljo. Tudi glede tega imam neposredno izkušnjo. Ko sva bila v Washingtonu – bilo je, ne spomnim se več natančno, vsekakor kmalu po vojni za Slovenijo –, naju je sprejel takrat tretji človek Združenih držav Lawrence Eagleburger, svetovalec za nacionalno varnost, in nama brez vljudnostnega uvoda zabrusil, da hočemo Slovenci prelivati kri. Meni je zaledenela kri v žilah, Rupel pa je ogorčeno vstal iz navidez starinskega divana in mu zabrusil: "Tako se z mano ne boste pogovarjali. Greva!" Jaz sem počasi vstajal, kajti Rupel je bil že pred vrati pisarne, zastraženimi z dvema marincema, in takrat je neverjetno zamaščeni Lawrence gibko skočil za njim in ga ponižno prosil, naj ne odhaja. Situacija se je nato umirila in dolgo smo se pogovarjali, kako razrešiti težko jugoslovansko krizo.

Četrtič. To je samo epizoda, toda Dimitrij ima bogate operativne in organizacijske izkušnje tudi iz procesa rojevanja Nove revije (1980–1982) in iz sledečega obdobja njenega ključnega delovanja za demokratizacijo in posledično osamosvojitev Slovenije (1982–1990). Tudi kot zunanji minister samostojne in demokratične Slovenije je dosegel izjemne uspehe na diplomatskem področju, saj ni bil samo eden izmed najvažnejših idejnih in operativnih političnih voditeljev osamosvajanja, ampak tudi nesporni vodja diplomacije nastajajoče države in njene mednarodne uveljavitve. Tudi vodenje mestne občine ni mačji kašelj, dalje ambasadorstvo v ZDA, profesura itd. itd.

Petič in zadnjič. Medtem ko eden izmed voditeljev ministričine stranke – mislim na Kordiša – javno in brezsramno razglaša despota Tita za predsednika, ki mu je najbližje, se je Dimitrij Rupel leta in leta idejno, s pisanjem in tudi operativno boril za to, da je titoistična in socialistična in nedemokratična in ekonomsko neuspešna jugo država propadla in da je na njenem pogorišču nastala demokratična in samostojna slovenska država. Z ljudmi a la Kordiš se ne bi nikoli osamosvojili in s takimi in podobnimi osebki lahko samostojnost tudi kaj hitro izgubimo. Javno pljuniti na takega človeka kot na nekega zavrženega pritepenca, kar je storila ministrica Astrid, je nespodobno in nemodro. Namesto da bi ga uporabila, ga je zavrgla. No, vse se vrača, vse se plača! Ko nihče več ne bo vedel za Vrečkovo, bo ime Dimitrija Rupla še vedno sijalo v zgodovini našega naroda, ki je tudi z njegovo veliko pomočjo postal mednarodno priznana nacija!