Sreda, 26. 10. 2022, 22.26
2 leti
Igor Omerza: Muzeje ubijajo, mar ne?
Ministrica Asta Vrečko nadaljuje stampedo po kulturnih institucijah. Ko se je znebila Rupla, odstopil je sicer sam, toda kakšne druge spodobne možnosti po tem, ko ga je grobo javno napadla, pravzaprav ni imel, se je spravila še nad dva muzeja. Gre za prozorno spletko, kako se znebiti dveh direktorjev (Jožeta Dežmana in Željka Oseta) na en mah. Njen načrt je združiti dva obstoječa muzeja (Muzej novejše zgodovine in Muzej osamosvojitve) v enega in pripeljati novega, skupnega direktorja. Bolj preprosto bi bilo enostavno pridružiti "osamosvojitev" k "novejši zgodovini", a potem ne bi tako zlahka pometla z Dežmanom. Poleg tega se je javno spravila tudi na direktorja Moderne galerije. Kje se bo to končalo?
Toda v tej zvezi se ne bi smeli preveč ukvarjati z ministrico Vrečkovo, ampak bi nasprotovanje in zgražanje nad ukinitvijo "osamosvojitve" morali usmeriti v voditelja njene stranke (Levica) Luko Meseca in verjetno tudi v javno najbolj izpostavljenega člana taiste stranke Miho Kordiša. Če Kordiš javno izraža, v predsedniški tekmi pred vesoljno Slovenijo, največjo naklonjenost diktatorju in najbolj "luksuznemu" komunistu vseh časov Josipu Brozu – Titu (morda delam krivico Nicolaju Ceaușescu), potem nismo daleč od malikovanja propadle titoistično/socialistične Jugoslavije. Tudi če grem tu predaleč, je dejstvo, da bo ukinitev Muzeja osamosvojitve hud simbolni udarec v obraz tistim, ki so se za osamosvojitev borili tako idejno (Lambert Ehrlich, Ciril Žebot, France Dolinar, Mirko Javornik, Ruda Jurčec, Janez Toplišek, Franc Jeza, Branko Pistivšek, Franc Miklavčič itd.) in operativno-politično-vojaško-diplomatsko-medijsko (zakonca Hribar, France Bučar, Lojze Peterle, Dimitrij Rupel, Igor Bavčar, Janez Janša, Jože Pučnik, Niko Grafenauer, Jelko Kacin, Tone Krkovič itd.). Pri tem seveda ne smem pozabiti na vse tiste, ki so v vojni za Slovenijo tvegali ali celo izgubili svoja življenja.
Po drugi strani pa tudi ni najbolj pomembno zgražanje ukinjanja "osamosvojitve" usmeriti v samo eno (levo) stranko, ampak je treba opozoriti predsednika največje stranke (Svoboda) in hkrati predsednika vlade Roberta Goloba, da v tem primeru največjo odgovornosti nosijo on in njegova stranka ter njegova vlada, saj brez pristanka njegove stranke, njegove vlade in njega, se ta "levi" načrt ukinjanja "osamosvojitve" ne bo mogel zgoditi. Če bo podprl predlog Levice (preko leve ministrice), potem se bo ta "razosamosvojitev" zgodila in zgodovinska in politična škoda bo zanj, za njegovo vlado, stranko in tudi za celo Slovenijo velika. Načeti bodo simbolni temelji slovenske države in nič ne bo od želenga poenotenja državljanov Slovenije na bistvenih vprašanjih skupnega življenja v negotovem svetu.
V času priprav na osamosvajanje je bila v zmagovitem Demosu močno prisotna ideja o lustraciji. Toda mnogi smo ji tudi nasprotovali, ker smo vedeli, da bomo v ključnem trenutku, ko se je odškrnilo zgodovinsko okno možnosti državne osamosvojitve, razklali Slovence in Slovenke ter ostale prebivalce Slovenije. Če bi šli v lustracijo, mimogrede Demos tudi ni imel dovolj politične moči za to dejanje, bi bil hudo vprašljiv tako veličasten izid plebiscita in posledično vprašljiva dejanska osamosvojitev Slovenije!
Mislim, da bi se moral tu nujno oglasiti državni poglavar Borut Pahor in predlagati Golobovi vladi globok razmislek, preden se odloči za tako odvečno, nemodro, škodljivo in razkolno dejanje. Ob tem pomislim na čudovite besede, ki jih je nek drug Pahor (Boris) namenil Edvardu Kocbeku, da bi ga prepričal, naj kot eden izmed voditeljev zmagovite borbe proti okupatorju razgali povojni množični "titoistično-kardeljanski" umor razoroženih domobrancev. Takole mu je pisal davnega 25. septembra 1974: "Še eno poglavje manjka v tvojem opusu, Edi, in tega napiši zdaj, da bo kot izvirek v puščavi … Manjka nam neka očetovska modrost, beseda duhovnega poglavarja; nikogar pa ne vidim na Slovenskem, ki bi jo razen tebe izrekel."
89