Prek meja
Sreda, 27. 5. 2026, 4.00
1 dan, 1 ura
Prek meja: Fernanda Prado Verčič
Fernanda Prado Verčič: Brazilka, ki je v Kranju našla svoj drugi dom
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,49
V rubriki Prek meja gostimo brazilsko novinarko, fotourednico in kuratorko Fernando Prado Verčič, ki jo je ljubezen pripeljala v Kranj. Tam si je ustvarila družino in našla svoje poslanstvo.
Brazilsko novinarko, fotourednico in kuratorko Fernando Prado Verčič je v Slovenijo pripeljala ljubezen, Kranj pa je sčasoma postal njen dom in prostor, kjer gradi svoj sanjski projekt. Kot ustanovna direktorica Kranj Foto Festa mesto povezuje z bogato dediščino prvega slovenskega fotografa Janeza Puharja in ga želi postaviti na mednarodni zemljevid fotografije. Pogovarjali smo se o izivih, ki jih prnese življenje na drugem delu sveta, učenju slovenskega jezika in iskanju svojega mesta pod soncem.
Fernanda Prado Verčič je brazilska novinarka, fotourednica, producentka in kuratorka, ki od leta 2011 živi in ustvarja v Sloveniji. Prihaja iz São Paula, enega največjih in najživahnejših mest na svetu, danes pa je njeno življenje tesno povezano s Kranjem. Prav tu je našla ljubezen, si ustvarila družino in razvila svoj osrednji profesionalni projekt – Kranj Foto Fest, katerega ustanovna direktorica je.
Selitev iz dinamičnega São Paula v precej mirnejši Kranj je bila zanjo pomembna življenjska prelomnica. Kljub izzivom, ki jih prinese življenje v novi državi, učenje jezika in iskanje poklicnega prostora v novem okolju, je Kranj sčasoma postal njen dom. Ne le zaradi osebnih vezi, temveč tudi zato, ker je v mestu prepoznala izjemen fotografski potencial. S Kranj Foto Festom želi bogato fotografsko dediščino Kranja, zaznamovano s prvim slovenskim fotografom Janezom Puharjem, povezati s sodobno mednarodno fotografsko ustvarjalnostjo.
INTERVJU: Fernanda Prado Verčič
"Mislim, da so mi skozi leta različne izkušnje na različnih ravneh življenja postopoma dale občutek, da se v Sloveniji počutim kot doma. Največ sta k temu prispevala moja otroka. Ko sem prvič postala mama, sem spoznala, da sem mama slovenskega otroka. Ko je začel govoriti slovensko, sem dojela, da ni več poti nazaj (smeh, op. p.). Mislim, da sem takrat začela graditi svoj odnos z državo skozi novo generacijo, skozi svoje otroke."
Fernanda, leta 2011 vas je v Slovenijo pripeljala ljubezen. Ali lahko po skoraj 15 letih življenja v Sloveniji že rečete, da je Kranj oziroma Slovenija postala vaš dom?
Da, lahko, vendar je šlo za proces. To se ni zgodilo čez noč. Mislim, da so mi skozi leta različne izkušnje na različnih ravneh življenja postopoma dale občutek, da se v Sloveniji počutim kot doma.
Največ sta k temu prispevala moja otroka. Ko sem prvič postala mama, sem spoznala, da sem mama slovenskega otroka. Ko je začel govoriti slovensko, sem dojela, da ni več poti nazaj (smeh, op. p.). Mislim, da sem takrat začela graditi svoj odnos z državo skozi novo generacijo, skozi svoje otroke.
Potem pa je ta vez postala še močnejša tudi skozi projekt Kranj Foto Fest, ki se je v festivalski obliki rodil leta 2021, po pandemiji covida.
Prav delo pri festivalu, ki je zelo tesno povezan s Kranjem in obstaja prav zaradi Kranja, me je še bolj povezalo z mestom. Kranj zdaj ni več samo kraj, od koder prihaja moj mož in kjer sta se rodila moja otroka, ampak tudi kraj, kjer gradim svoj sanjski projekt, svoje sanje, foto festival.
Rekli ste, da imate slovenska otroka. Pri starših, ki prihajajo iz različnih držav, je vedno aktualno vprašanje jezika. Kako doma ohranjate vaš materni jezik, portugalščino?
Oba otroka tekoče govorita oba jezika. Zanimivo je opazovati, kako otroški možgani kot goba vsrkavajo vse, kar se jim dogaja in kar jih učimo. V hipu znata preklopiti iz slovenščine v portugalščino in obratno.
Zelo zanimivo je tudi, kako tvorita stavke, kar je značilno za večino dvojezičnih otrok. Včasih govorita portugalsko, a uporabita slovensko stavčno strukturo ali celo slovensko besedo — običajno kak samostalnik. Doma pravzaprav govorimo mešanico treh jezikov: slovenščine, portugalščine in angleščine.
PRVI OBISK SLOVENIJE
V Slovenijo ste se po dveh predhodnih obiskih preselili leta 2011. Je šlo bolj za preizkus, da vidite, ali bi vam življenje tukaj ustrezalo, ali ste že takoj pripotovali z vso prtljago in namenom, da tukaj ostanete?
Šlo je zares. Iz São Paula sem v Slovenijo pripotovala z dvema kosoma prtljage, vse drugo sem pustila v Braziliji. Najtežje sem se ločila od svoje zbirke fotoknjig in fotografij različnih brazilskih fotografov; vse sem morala pustiti v São Paulu.
Na neki način je šlo za test, a sem v resnici vedela, da prihajam za dalj časa, pravzaprav za vedno. V Braziliji sem dala odpoved, psa sem prepustila mami, prodala sem avto, vse sem pustila za seboj in prišla v Slovenijo. Ni šlo samo za obisk, ki bi trajal nekaj mesecev, ampak za resno odločitev, da v Sloveniji ostanem in si zgradim naslednje poglavje življenja.
Kranj
Kako se spominjate prvih dni v vaši novi domovini? Slovenija je najlepša spomladi in poleti. Je bilo tako idilično kot ste si predstavljali?
Niti ne, v bistvu je bilo grozno (smeh, op. p.). Zame je bil to precejšen šok. Bil je zadnji teden oktobra in lahko si predstavljate, kakšno vreme je takrat v Sloveniji. Res je sicer, da sem na Brniku pristala v sončnem vremenu in da je bilo čudovito, a že naslednji teden se je vreme spremenilo. Bilo je megleno, celo do te mere, da skozi okno nisem videla ničesar. Z leti sem spoznala, da je november eden najbolj turobnih mesecev v letu.
Težava niso bile le nizke temperature. Že prej sem vedela, da si moram kupiti tople čevlje, rokavice, kapo in vse mogoče sloje oblačil, da me ne bo zeblo. Večja težava je bilo pomanjkanje svetlobe. Takrat ni bilo sonca, jaz pa sem človek, ki sonce potrebuje. To je bil šok za moje telo.
Takrat sem ugotovila, da je Evropa v tem pogledu precej drugačna od Južne Amerike, kjer poletje traja praktično vse leto. Res so obdobja, ko pogosteje dežuje in so temperature nižje, ampak v Braziliji lahko gremo vse leto na plažo. Tudi pozimi je skoraj vedno sončno.
Tudi sneg sem prvič videla šele v Sloveniji, ko sem bila stara več kot 30 let. Morala sem se naučiti, kako hoditi po snegu in ledu. Veliko sem padala, mož pa mi je govoril, da se moram tega navaditi, da tako pač je. Navaditi sem se morala tudi na zimske čevlje, v Braziliji sem večino časa preživela v sandalih (smeh, op. p.).
Bilo je težko. November je zame še vedno težak mesec. Takrat se najraje osredotočim na delo, da ne razmišljam preveč.
NOVO POGLAVJE
Ko ste se preselili v Slovenijo, je bil to za vas na neki način nov začetek. Kako je začeti novo poglavje po 30. letu? Ste imeli idejo, kaj boste počeli? Diplomirali ste iz novinarstva, v državi z drugim jezikom pa je jezikovna ovira verjetno precej zahtevna.
Da, in kot veste, novinarji potrebujemo jezik in to zelo dobro znanje jezika. Osnovno znanje ni dovolj. Zato je bilo zame težko, ker sem se morala posloviti od novinarstva. Še vedno pogrešam vsakodnevni tempo, delo v uredništvu, ustvarjanje časopisa ... Zavedam pa se, da moja slovenščina ni dovolj dobra, da bi lahko z njo delovala v novinarstvu in sodelovala v profesionalnih razpravah.
Lahko komuniciram v vsakdanjem življenju, v trgovini, s sosedi, z moževimi sorodniki, kaj več od tega pa težko.
"Po 30. letu je težko začeti novo življenje, in to na vseh ravneh. Preideš iz samskega življenja v zakon, iz samozadostnosti v odvisnost od partnerja, iz uspešne kariere v občutek, da si nekoristen."
Da se vrnem k vašemu vprašanju: po 30. letu je težko začeti novo življenje, in to na vseh ravneh. Preideš iz samskega življenja v zakon, iz samozadostnosti v odvisnost od partnerja, iz uspešne kariere v občutek, da si nekoristen.
V Sloveniji nisem takoj dobila službe, niti česa osnovnega, saj nisem znala jezika. Nisem mogla sama k zdravniku brez moža, ki mi je sproti prevajal zdravnikove besede, enako je bilo v lekarni pri prevzemu zdravil.
To so bili časi, ko še nismo imeli vseh mogočih prevajalnikov na telefonu ali orodja ChatGPT, ki bi nam olajšal jezikovne ovire. Zdaj, ko to govorim, se zdi, kot bi bilo to pred več desetletji, v resnici pa je od takrat minilo le nekaj več kot deset let.
Vse to je seveda zelo slabo za samozavest. Težko je, ko tujec začne iz ničle v vseh pogledih, še posebej poklicno. Če nimaš službe, ne moreš biti neodvisen, samozavest je nizka, sprejeti moraš slabše plačana dela ... Mislim, da je selitev mojo kariero upočasnila oziroma zamaknila za več kot desetletje.
Dejstvo je, da je pri 30. letih naša energija na vrhuncu. Takrat si želimo delati, ustvarjati, graditi kariero, jaz pa sem se ravno v teh letih najbolj borila. Iskala sem sebe, priložnosti in možnosti, kjer bi se lahko dokazala in uveljavila.
Bilo je težko. Selitev v novo državo, učenje novega jezika, materinstvo in ponovno iskanje svojega profesionalnega mesta so močno zaznamovali mojo karierno pot.
Ste se ob selitvi v Slovenijo počutili dobrodošlo?
Da, bilo je lepo, počutila sem se dobrodošlo. Ljudje so bili radovedni, zanimalo jih je, zakaj sem se preselila, kdo sploh sem ... Mislim, da imajo ljudje običajno neko predstavo, da Brazilci cele dneve preživimo na plaži, se sončimo, plešemo sambo in igramo nogomet, pa seveda ni tako (smeh, op. p.). Še vedno moramo delati. Poleg tega v São Paulu ni plaže, ampak betonska džungla.
Skratka, ljudje so bili prijazni, zanimalo jih je, kdo sem in od kod prihajam, meni pa se je zdelo, da o njih ne vem ničesar.
Hitro sem tudi ugotovila, da je velika razlika med megalomanskim São Paulom in Kranjem. V majhnem kraju te hitro vsi poznajo ali pa vsaj slišijo, da obstajaš. V ogromnem mestu si lažje anonimen. In to mi je bilo všeč. To malo pogrešam.
"Mislim, da imajo ljudje običajno neko predstavo, da Brazilci cele dneve preživimo na plaži, se sončimo, plešemo sambo in igramo nogomet, pa seveda ni tako (smeh, op. p.). Še vedno moramo delati. Poleg tega v São Paulu ni plaže, ampak betonska džungla."
ISKANJE SVOJEGA MESTA POD SONCEM
Kako ste skušali najti svoje mesto v skupnosti? Kako ste v Sloveniji našli ljudi s podobnimi interesi kot so vaši?
Pri tem mi je veliko pomagal fotograf Simon Plestenjak, s katerim sva skupaj študirala v São Paulu, in sva že dolga leta tesna prijatelja. Omenila bi tudi Matjaža Tančiča, s katerim sva se srečala v Braziliji in pozneje v Sloveniji postala prijatelja. Prosila sem ju, naj me povežeta z ljudmi, ki so kakorkoli povezani s fotografijo: s fotografi, kuratorji, uredniki, galeristi, komerkoli iz sveta fotografije. Izjemno sem jima hvaležna, saj sem prek njiju prišla v stik z ljudmi s področja fotografije.
Sčasoma sem začela sodelovati z različnimi fotografskimi institucijami. Delala sem tudi kot fotografinja, a ne pogosto, saj me precej bolj zanima delo v ozadju. V Sao Paulu sem namreč delala kot fotourednica in bila dejavna v različnihsferah novinarstva in komuniciranja. V Sloveniji sem sodelovala s start-upi kot urednica vsebinskega marketinga, kjer sem lahko delala v angleščini.
Na začetku sem kot samostojna novinarka pisala za brazilske medije, predvsem o Sloveniji, pozneje tudi širše, o Evropi in potovanjih.
Ste ob selitvi v Slovenijo skušali vzpostaviti stik z rojaki iz Brazilije?
Da, že na začetku sem bila v stiku z brazilsko ambasado in preko njihovih dogodkov, druženj in srečanj smo našli druge Brazilce, predvsem ženske, ki so se po selitvi znašle v podobni situaciji kot jaz. Danes smo povezani, kar precej nas je, sigurno okoli 300. Ko sem se preselila, nas ni bilo niti sto. Širimo se, smo v stiku, izmenjujemo si ideje, se srečujemo, tudi ob brazilskih praznikih.
TRD JEZIKOVNI OREH
Kako ste se lotili učenja slovenskega jezika?
Takoj ko sem se preselila v Slovenijo, sem se prijavila na tečaj na Centru Cene Štupar. Mislim, da sem tečaj obiskovala pol leta, potem sem hodila na tečaj na Filozofsko fakulteto, pozneje še v Kranju.
Tečajniki smo bili zelo narodnostno pisana skupina – iz Egipta, Kolumbije, Kostarike ... Vsi smo bili v isti situaciji, ubadali smo se s podobnimi težavami. Vsi smo imeli službo v svoji domovini, tukaj pa smo se iskali in začenjali iz ničle. In vse to samo zaradi jezika.
Vse, kar sem znala, vse moje znanje, vse moje diplome so bile neuporabne, ker nisem znala jezika. Strinjam se, po 14 letih bi morala tekoče govoriti slovensko, pa še vedno ne.
"Slovenščina je res zelo zahtevna, jaz pa sem perfekcionistka. Dokler se ne počutim suvereno, težko govorim slovensko. Mislim, da tudi zato, ker sem diplomirala iz novinarstva in ker mi je jezik tako pomemben, nočem delati slovničnih napak. Želim govoriti popolno."
Slovenščina je res zelo zahtevna, jaz pa sem perfekcionistka. Dokler se ne počutim suvereno, težko govorim slovensko. Mislim, da tudi zato, ker sem diplomirala iz novinarstva in ker mi je jezik tako pomemben, nočem delati slovničnih napak. Želim govoriti popolno.
Verjetno je olajševalna okoliščina tudi to, da večina Slovencev govori angleško, zato niti ni tako nujno, da bi povsem usvojili slovenski jezik.
Res je, to sem tudi sama ugotovila. Če ne bi govorila angleško, bi se bila prisiljena hitreje naučiti slovenščine. Poznam tujce, ki ne znajo angleško in posledično govorijo slovensko precej bolje kot jaz.
KRANJ FOTO FEST, ŠESTIČ
Dotakniva se še središča vašega trenutnega ustvarjanja — Kranj Foto Festa, mednarodnega festivala sodobne fotografije. Kako se je rodil festival, od kod ideja?
Ko sem se preselila v Kranj, sem odkrila zgodbo o Janezu Puharju, prvem slovenskem fotografu in izumitelju fotografije na steklu, ki je živel prav v Kranju. Počutila sem se res privilegirano, da se sprehajam po istih ulicah, po katerih je nekoč hodil tako pomemben pionir fotografije.
Zgodovina fotografije me je vedno zelo zanimala, zato sem začela raziskovati njegovo življenje in delo. Pri tem sem spoznala Petro Puhar, njegovo sorodnico, prav tako Kranjčanko, ki je močno vpeta v lokalno kulturno dogajanje. Začeli sva razmišljati, kaj bi lahko ustvarili skupaj. Nato je minilo skoraj osem let: vmes sem rodila dva otroka, udarila je epidemija covida-19, leta 2020 pa sva se s Petro vendarle znova srečali. Strinjali sva se, da je končno napočil pravi trenutek, in začeli oblikovati strategijo fotografskega festivala.
Prvo izvedbo smo pripravili leta 2021, razstave pa so bile večinoma postavljene v izložbah trgovin v kranjskem starem mestnem jedru, saj so se številne zaradi epidemijskih zaprtij znašle v težkem položaju. Že tisto leto smo na prvi javni poziv prejeli 142 prijav, kar se nam je zdelo izjemno. Danes, ob šesti izvedbi festivala, smo na natečaj prejeli rekordnih 1.608 prijav 1.239 fotografov z vsega sveta, kar je neverjetno. Festival je res močno zrasel. Vedno poteka avgusta, v času okrog rojstnega dne Janeza Puharja; letos bo trajal od 27. avgusta do 27. septembra.
Kranj je resnično središče fotografije in ima na tem področju velik potencial. Podpirajo nas Mestna občina Kranj, Zavod za turizem in kulturo Kranj, Ministrstvo za kulturo ter zasebni podporniki. Naš glavni sponzor je Leica Camera Austria. Želimo si, da bi bil Kranj prepoznan kot regionalno fotografsko vozlišče.
Kranj je namreč edinstven, ker združuje zgodovino in sodobnost fotografije. Je edino mesto v Sloveniji, ki ima fotografski festival in hkrati tako močno zgodbo, povezano z rojstvom slovenske fotografije.
Kdo je bil Janez Puhar (1814-1864)?
Janez Puhar je bil slovenski duhovnik, fotograf in izumitelj. Velja za prvega slovenskega fotografa in enega pionirjev zgodnje svetovne fotografije.
Najbolj znan je po tem, da je leta 1842 razvil lasten postopek fotografiranja na steklo. Ta postopek je bil pomemben, ker je fotografijo poenostavil, pocenil in skrajšal čas osvetlitve. Puhar je za osvetlitev potreboval približno 15 sekund, kar je bilo za tisti čas zelo napredno.
Včasih ga omenjajo tudi kot avtorja zgodnjih avtoportretov oziroma celo kot prvega slovenskega ustvarjalca selfijev, saj je ustvarjal fotografske avtoportrete. Njegov avtoportret hrani Narodni muzej Slovenije.
Koliko se je glas o festivalu razširil v tujino? Verjetno se prijavljajo tudi tuji fotografi.
Da, večina prijav prihaja iz tujine. Veliko fotografov tudi pripotuje v Kranj, tukaj nakupujejo, se prehranjujejo v restavracijah in prespijo več noči, zato je festival zelo dobra priložnost tudi za lokalno gospodarstvo.
Pri tem so nam lahko za vzor številna mesta po svetu, ki so začela s foto festivalom in po njem postala prepoznavna po vsem svetu. V Franciji je na primer najbolj znan Arles, mesrece, ki pa ga poznajo vsi ljubitelji fotografije. Podobne primere imamo tudi na Poljskem, Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini …
"V Brazilijo bi odnesla varnost, brezskrbno sprehajanje po ulici, brez strahu, da bi me kdo napadel ali oropal. S seboj bi odnesla tudi svoje kolo, čeprav vem, da v Sao Paulu s kolesom ne bi imela veliko početi, saj je zaradi prometa in velike gneče preveč nevarno."
Mislim, da ima Kranj na tem področju izjemen potencial, ki bi ga morali čim bolje izkoristiti. Mesto bi si zaslužilo prostor, hišo fotografije oziroma center fotografije, kjer bi lahko izvajali fotografske programe tudi zunaj festivala.
To bi bil prostor, kjer bi se različne generacije srečevale na delavnicah, kjer bi lahko izvajali izobraževalne programe in s tem vračali skupnosti. Pravkar smo skupaj z Medgeneracijskim centrom začeli delavnico za starejše, ki je bila takoj zapolnjena, kar pomeni, da je zanimanje za fotografijo res veliko. Lahko bi pripravili več razstav, več mentoriranj, več dogajanja.
MED BRAZILIJO IN SLOVENIJO: NAVADE, VARNOST IN OKUSI DOMA
Če se vrneva k vaši matični domovini Braziliji. Če bi se preselili nazaj, kaj slovenskega bi odnesli s seboj?
Ni ravno slovensko, ampak zagotovo bi tudi v Braziliji občasno pekli čevapčiče na žaru (smeh, op. p.).
S seboj bi odnesla tudi varnost, brezskrbno sprehajanje po ulici, brez strahu, da bi me kdo napadel ali oropal. S seboj bi odnesla tudi svoje kolo, čeprav vem, da v Sao Paulu s kolesom ne bi imela veliko početi, saj je zaradi prometa in velike gneče preveč nevarno.
Morda bi s seboj vzela tudi način življenja in čudovite zelene površine znotraj mest.
Kako pogosto se vračate v Braziliji in kaj običajno prinesete v Slovenijo?
Ne tako pogosto, običajno na vsaki dve leti. Navadno se vrnem s kavo. Moja družina prihaja iz regije, kjer gojijo kavo, zato mi to veliko pomeni. Včasih prinesem tudi kak kos tropskega sadja, obvezno pa brazilske knjige, predvsem za otroka, zato da lahko bereta v portugalščini.
Preberite še:
