Kliton Bozgo se v imenu Albancev od srca zahvaljuje Sloveniji #video

Pozdravljeni, Kliton. Prihajate iz Albanije, družinsko in življenjsko srečo pa ste našli v Sloveniji, natančneje v Mariboru. S čim vas je prepričalo mesto ob Dravi?

Imel sem privilegij, da sem lahko živel in igral nogomet v različnih državah in mestih. Najprej v Zagrebu, nato v Mariboru in Ljubljani, nato sem se vrnil v Maribor, nadaljeval na Dunaju in spet prišel v Maribor. Sama čudovita mesta. Po koncu kariere sem se odločil, da bom ostal v Mariboru. Moji destinaciji tako do konca življenja ostajata Slovenija in Albanija.

Zakaj sem izbral Maribor? Preprosto zato, ker ga obožujem. K srcu mi je prirasel zaradi mentalitete ljudi. Je mirno in urejeno mesto. Ima tudi posrečeno zemljepisno lego. Kot nalašč za moje prijatelje iz Albanije, ki me lahko, ko jih vodi pot v Evropo ali pa se iz nje vračajo v domovino, vselej obiščejo. Ustavijo se v Mariboru, prespijo pri meni, nato pa si skupaj ogledamo mesto. Zlasti Ljudski vrt (smeh, op. p.), nato pa nadaljujejo svojo pot. Luštno je.

Kliton Bozgo prihaja iz albanskega mesta Berat, ki se lahko pohvali z bogato zgodovino. Foto: Guliverimage

Se pa dogajajo obiski tudi v obratni smeri, saj vedno več Slovencev odhaja tudi v Albanijo. Pred nekaj dnevi me je poklical prijatelj iz mojega mesta Berat. V Beratu, to mesto je staro 2.400 let, vodi vinoteko. Sprejel je ogromno skupino turistov, prav vsi so bili Slovenci. Poklical me je in dejal: "Poglej, Toni, tvoji so prišli. Daj jih pozdravi." Vzpostavila sva videopogovor in sem pozdravil slovenske turiste. Bilo je prijetno, saj so me takoj prepoznali. Lahko sem srečen, da je tako. To so prelepi občutki. Je pa v življenju še vedno najpomembneje, da si zdrav. Le tako ti gre lahko vse po načrtih. Kaj več sploh lahko še potrebuješ?

Mesto ob Dravi mu je hitro priraslo k srcu. Tudi zaradi tega se je večkrat v karieri vrnil med vijolice. Foto: Ana Kovač Glede na vaše nekdanje nogometne uspehe in zaslužke bi lahko pričakovali, da boste izstopali z dragimi znamkami oblačil ali jeklenih konjičkov, a ste v javnosti že večkrat poudarili, da ne prisegate na takšen slog življenja.

Kje pa. Za srečo ne potrebuješ veliko denarja, ali pa dragega avta. Avto resda potrebuješ, to je res. Vsaj za v službo in trgovino. Ne potrebuješ pa velikega in dragega avta, s katerim bi izstopal. Da bi te kdo zaradi tega, ker imaš drag avto, kaj bolj cenil? To mi je skregano z logiko in smešno. A na svetu so tudi takšni ljudje. Vsak ima svoj pogled na življenje. Vsak počne tisto, za kar misli, da je najbolj pravilno. No, zame to ni pravi način.

Ko sem odšel v tujino in začel služiti nogometni kruh, sem začel še bolj ceniti te stvari. Nogomet sem igral tudi zaradi denarja, a pri tem nisem nikoli mislil nase ali pa na to, kaj vse si bom lahko privoščil. Moral sem finančno podpirati ogromno ljudi. Predvsem mojo družino, ki je ostala v Albaniji.

Ne moreš uživati v materialnih stvareh, če vidiš, da tvoji družini v Albaniji nekaj manjka, kajne? Ker pa mi je dala družina ogromno in brez nje v karieri ne bi mogel napraviti toliko, kot sem, tega preprosto ne moreš pozabiti. Tako ne gre. V življenju morajo biti jasna načela. Ljudem, ki so mi pomagali v življenju, želim vračati usluge. Tudi stokrat, če je treba. Ta pogled na življenje sem prenesel tudi na sina.

Z legendarnim nogometašem smo se družili na mariborskem Lentu. Foto: Ana Kovač Torej je vaš zaslužek, ki ste si ga v karieri ustvarili v Sloveniji, pred tem še na Hrvaškem, pozneje pa v Avstriji in na Cipru, romal večinoma sorodnikom, ki v Albaniji niso živeli bajno?

Točno tako. Tako je bilo zlasti pred desetletji, nato so se začele stvari v Albaniji postopno spreminjati na bolje. Država se lepo razvija, tako da že počasi pričakujemo, da bo v bližnji prihodnosti vstopila v Evropsko unijo.

Kot človek pa za svojo srečo resnično ne potrebuješ veliko. Dovolj je že to, da si zdrav in da lahko normalno živiš. Nedavno sem zasledil intervju z ameriško filmsko igralko Jennifer Aniston. Povedala je, da bi vse, kar je zaslužila v karieri, vrnila za to, da bi lahko živela normalno. Tako pa, ker je tako slavna, ne more nikamor. Spremlja jo po sto kamer, okrog nje so stalno varnostniki … Da bi lahko pila kavo tako sproščeno kot jo zdaj midva tu na Lentu? Pozabi. No, to so užitki. Sploh potrebuješ še kaj več?

Kako pa vam je sicer živeti v Mariboru?

Lepo mi je. Živi se dobro in varno. Najpomembneje je to, da ni kriminala, hkrati pa je vse dostopno. Bog ne daj, da bi se ti kaj zgodilo, a če se ti, je lahko rešilni avto pri tebi že v nekaj minutah. Podobno je z gasilci, glede tega je Slovenija zelo urejena. Ima tudi kakovostni šolski sistem. In še nekaj je, kar mi je zelo všeč. Slovenija je zelo zelena dežela, več kot 60 odstotkov.

Na Štajerskem je blestel že kot nogometaš, zdaj pa tam uživa v drugi karieri in se pogosto vrača v Albanijo. Stik z nogometom ohranja kot trener pri avstrijskem nižjeligašu SV Strass. "Če ne bi bilo Slovencev, bi avstrijski amaterski nogomet težko preživel. To oni dobro vedo," razlaga, saj v nižjih ligah v Avstriji igra vsaj 300 Slovencev. V Sloveniji je bil pomočnik Anteju Šimundži, Milku Djurovskemu in Edinu Osmanoviću, v mlajših reprezentančnih selekcijah pa je pomagal Borutu Jarcu. Foto: Getty Images

Ko sem prejšnji mesec peljal sina na San Siro na tekmo med Milanom in Laziom, se je začudil, kako črn zrak je v Milanu. Pri nas v Sloveniji pa je povsem drugače, čisto in zeleno. Ko me obiščejo prijatelji iz Albanije, so vsi po vrsti navdušeni nad Slovenijo. Najbolj jim je všeč, da je vse zeleno, čisto in razvito. V Sloveniji je iz leta v leto lepše. Mnogi mi rečejo, da sploh ne opazijo več razlike med Švico, Avstrijo in Slovenijo.

Prednost Slovenije je tudi v tem, da je majhna. Tako jo lahko nadzoruješ in vse deluje. Pa tudi morje je blizu. Vsako leto rad obiščem slovensko Obalo, zlasti Portorož.

Danes v Albaniji sodeluje s turističnimi delavci, ima tudi nekaj objektov. Če želite informacije o tem, kako je prebiti počitnice v Albaniji, se obrnite na nekdanjega napadalca Maribora in dvakratnega najboljšega strelca 1. SNL. Foto: Ana Kovač

Da radi potujete po Sloveniji, ni skrivnost. To ste pred leti v Sportalovi rubriki Druga kariera zaupali tudi kolegu Roku Viškoviču in mu sestavili celotedenski paket, kam bi poslali Albance po Sloveniji. Kaj bi jim priporočali?

Še vedno bi jim najprej rekel, naj obiščejo Maribor. In pa Ptuj. Ne bom šel zdaj v podrobnosti, a v Mariboru seveda ne gre brez ogleda najstarejše trte na svetu. Omenil sem že, da mi je všeč celotna slovenska obala, bil sem skoraj v vseh hotelih, tu so še Postojnska jama, pa seveda Bled in Ljubljana.

Zanimiva je zgodba, kako se je iz Ljubljane vrnil v Maribor. "Da sem leta 1995 prišel v Olimpijo, je zaslužna tudi ekipa. Bila je fantastična, pri Olimpiji so bila zbrana huda imena. Ko je bil glavni Ivan Zidar, je bilo v redu, ko pa se je začelo privatizirati, se je začela Olimpija krhati in propadati. Potem me je klical Jože Jagodnik. Najboljši predsednik, kar sem jih imel v karieri. On je znal držati besedo. Takrat je bil poslanec državnega zbora, politik. Vse sva se dogovorila po telefonu, po treh mesecih pa smo podpisali pogodbo. Držal se je besedo. Rekel je, da hoče v ligo prvakov. Rekel sem mu, da bomo resnično šli v ligo prvakov, pa me je čudno pogledal. In res, po tekmi z Lyonom je prišel do mene in sva se spogledala ter objela. Je pa priznaval le prva mesta. Maribor je bil prvak, bila je evforija, a je najtežje ostati na vrhu," se je leta 2000 odpravil na Dunaj in oblekel dres avstrijskega prvoligaša Admira Wacker. Foto: Aleš Fevžer V Ljubljani ste si tudi služili nogometni kruh.

Res je, na Ljubljano in Olimpijo me vežejo lepi spomini, je pa še nekaj. Na Ljubljanskem gradu sem se tudi poročil. In to z Mariborčanko. Sem pa imel smolo z datumi, saj sem se poročil ravno na dan, ko sem moral iti na pot, saj smo z reprezentanco igrali proti Nemčiji in Ukrajini v Španiji. Hvala bogu sem imel letalo šele zvečer, tako da je poročna ceremonija potekala čez dan, nato pa sem odpotoval. Je pa Ljubljanski grad čudovit. Nasploh je Slovenija zelo lepa, tam od Mengša dalje proti Bohinju je sploh raj na zemlji.

Seveda glede slovenskih lepot ne smem pozabiti Triglava, na katerem še nisem bil, in Kranjske Gore, kjer smo bili večkrat z reprezentanco, pa Soče in možnosti raftinga. Slovenija je res prekrasna in zelena, poglejte samo Pohorje. V bistvu raje ne bom več našteval, ker ni korektno do številnih mest, saj bom zagotovo še kaj pozabil.

V Sloveniji je v zadnjem obdobju zelo priljubljeno kolesarstvo. Na cestah po vseh podvigih športnih asov ne manjka rekreativcev. Se na kolo radi podate tudi vi?

Ne kaj preveč, bi pa ob tej priložnosti izkazal spoštovanje tem športnikom. Pogačarju, Rogliču in drugim kolesarjem kapo dol. Slovenija ima dva milijona prebivalcev, a ima tudi Aleksandra Čeferina, predsednika Uefe. Šele čez sto let bomo razumeli, kaj to pomeni. Zdaj tega ne razumemo, niti ne znamo ceniti, kaj predstavlja položaj predsednika Uefe. Počakajte malo! V Evropi so tudi Francija, Nemčija, Italija. Velesile, večkratne svetovne prvakinje, potem pa ima predsednika mala Slovenija?

Predsednika Evropske nogometne zveze (Uefa) Aleksandra Čeferina zelo spoštuje in opozarja, da se to v Sloveniji premalo ceni. Foto: Aleš Fevžer

Pa gremo glede slovenskega športa še naprej. Gremo na košarko in Luko Dončića, pa na zimske športe, plezanje … Lahko si samo navdušen, a spet vsega ne dojemamo s pravimi dimenzijami. Kako je to, ko v drugih državah že več generacij vlagajo v šport veliko več denarja, pa ne morejo priti blizu Slovenije? Na primer Avstrija v smučarskih skokih, pa jih je devet milijonov, podpirajo pa jim sama bogata podjetja?

Slovenija je s svojimi uspešnimi športniki res čudo. Benjamin Šeško je v Manchester Unitedu, Jan Oblak je za Atletico že presegel mejo 500 nastopov. V tako velikem klubu! Žan Vipotnik je tudi najboljši strelec druge angleške lige, to je res imenitno. Športniki so velik ponos Slovenije.

Kako se sicer predstavljate v javnosti? Kot Albanec v Sloveniji ali že kot Slovenec oziroma Mariborčan?

Jaz rečem tako. V Albaniji sem se rodil. Albanija je moja država, ampak lahko rečem, da je Slovenija moja druga država. Hvaležen sem ji, da mi je dala priložnost, da sem si lahko v Mariboru ustvaril tako lepo življenje. Moja žena prihaja iz Maribora, tako da Slovenijo in Albanijo zagotovo doživljam kot domači državi. Obe.

V Albaniji se je njegov prvi stik z Jugoslavijo zgodil, ko ga je prijatelj, ki je navijal za Anglijo, povabil, da si skupaj ogledata nogometno tekmo med Jugoslavijo in Anglijo. "Našel je program, ki je to prenašal. Anglija je takrat v Beogradu zmagala s 4:1, gol za Jugoslavijo pa je dal Srečko Katanec. Pred tem je obramba na čelu z Maurom Ravnićem in Markom Elsnerjem storila kar nekaj napak," se dobro spominja dvoboja iz leta 1987. Foto: Ana Kovač

Pravite, da vam je všeč mentaliteta Slovencev. Kakšni pa smo Slovenci v vaših očeh?

Delovni narod. Slovenci ste marljivi in pedantni. Točno veste, kaj je treba narediti. Pri Slovencih mi je najbolj všeč, da cenite delo in ste korektni. Za vsako stvar se vpraša in ve, koliko je kdo dolžan. Za Slovenca vsaka stvar stane. Tudi čas. Ve se, kdo pije in plača. Slovenci ne improvizirate, pri vas ni naključij, ampak greste najraje "na ziher". Kot Nemci.  

Če greš v Albanijo, naletiš na povsem drugačen slog življenja in drugačno mentaliteto ljudi. Moraš se pravočasno pripraviti, da se navadiš na ta preklop. Spominjam se, kako mi je bilo nenavadno, ko sem šest mesecev igral na Cipru. Tam je vse potekalo počasi. Predsednik kluba je vedno govoril, da bo to uredil jutri. "Počasi, počasi," mi je govoril. Pa si se potem z njim dogovoril za naslednji dan ob desetih in te je ob dvanajstih poklical, da ne bo utegnil priti. Tako je bilo (smeh, op. p.), a na to se moraš navaditi. Vsaka država ima svoje posebnosti. Slovenija je v tem pogledu nekaj povsem drugačnega. Veliko bolj striktna in natančna.

Predsednica italijanske vlade Giorgia Meloni je dejala, da moraš, če se odločiš, da boš živel v drugi državi, sprejeti tamkajšnje veljavne zakone. Moraš sprejeti tamkajšnje običaje in kulturo. Točno tako je in nič drugače. Če živiš v Sloveniji, moraš plačati račune. Moraš plačati tisto, kar si dolžan državi, saj te nihče v nič ne sili. Zelo sem zadovoljen s kakovostjo življenja v Sloveniji.

V Sloveniji uživa že več kot 30 let, tu je spoznal tudi ženo. Foto: Ana Kovač

Med drugim ste prejeli tudi slovenski potni list. In to že v prejšnjem stoletju.

Res je. Zgodilo se je leta 1997. Prejel sem ga za športne dosežke. Takrat ga je dobil tudi ameriški košarkar Ariel McDonald in še nekateri drugi tujci, če me spomin ne vara. Do takrat sem z albanskim potnim listom potreboval vizum za obisk vsake države in je bilo zahtevno. Ko sem na primer v mladih letih z albanskim klubom igral tekmo balkanskega pokala v Romuniji, sem moral na poti z avtobusom do Romunije pred tem prejeti grški, jugoslovanski, bolgarski in romunski vizum. Lahko si predstavljate, kako sem se zaradi tega po letu 1997 s slovenskim potnim listom počutil osvobojenega.

Evropska unija je glede tega nekaj fantastičnega. Zahvalil bi se Sloveniji, ki je na tem področju ogromno pomagala Albaniji, da so se nato ukinili vizumi. Zdaj se glede tega trudi Marta Kos, pred njo se je Tanja Fajon. Dve restavraciji v Albaniji sta se poimenovali prav po Tanji Fajon.

Hvaležni smo Sloveniji, da je ogromno pomagala. Pred tem je bila administracija za Albance zelo otežena in zahtevna, moral si izpolniti ogromno pogojev. Hvala, Slovenija.

"Za nekatere, ki posplošujejo Albance kot zgolj slaščičarje, nisem povsem prepričan, ali so prispevali toliko v državno blagajno kot oni," razmišlja nekdanji albanski reprezentant. Foto: Getty Images

Albanija se vse bolj razvija, v Sloveniji pa je še vedno ponekod prisoten stereotip, staromodna oznaka na prvo žogo, češ da so vaši rojaki večinoma le slaščičarji ali pa prodajajo burek.

Glede tega bi povedal naslednje. Največji Slovenec je tisti, ki v tej državi plača davek in ima denar v banki. In ne kje v tuji državi. Slaščičarji prihajajo iz družin, ki se generacijsko ukvarjajo s tem. So že tretja, četrta ali peta generacija, ki živijo v Sloveniji in tu plačujejo davke, kar je tudi prav. Hočem pa reči, da za nekatere druge, ki posplošujejo Albance kot zgolj slaščičarje, nisem povsem prepričan, ali so prispevali toliko v državno blagajno kot oni. Ker delo je delo. In slaščice imaš povsod, to ni le naša specialiteta. Italijani so najboljši slaščičarji na svetu, mar ne? Tudi burek prihaja iz Turčije, tako da na to gledam malce drugače.

Treba je pogledati na to, kdo največ prispeva za državo, koliko generacij že to dela. Kapital so vložili v Slovenijo in to je treba spoštovati.

Se v Mariboru veliko družite z rojaki?

Imamo tudi albansko društvo, ne manjka kulturnih prireditev. Seveda se jih kdaj z veseljem udeležim. Veliko je tega. Odkar so Albancem ukinili vizume, jih je prišlo veliko delat v Slovenijo. Albanska ambasada v Ljubljani nas vsako leto povabi na novoletno srečanje, dvakrat smo bili tudi v novih prostorih Roga na sprejemu pri ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću. V Sloveniji se najde veliko priložnosti za delo.

V Albaniji glede tega nastajajo težave, saj primanjkuje delovne sile. Veliko prebivalcev se je izselilo iz države, zato jih vsako leto primanjkuje, zlasti med poletno turistično sezono. Dogaja se podobno kot na Hrvaškem.

Evropa je zdaj velik prosti trg. Na koncu greš pač tja, kjer ti ponudijo največ. A je težava, ker je tvoja država toliko vložila v človeka, da se je lahko izobraževal in tako naprej …

Enver Hodža (1908–1985) je Albaniji vladal štiri desetletja. Foto: Guliverimage

Kakšno pa je bilo sploh življenje v Albaniji pred razpadom komunizma, pod diktaturo dolgoletnega voditelja Enverja Hodže? Albanija je bila zelo izolirana, veljala je za najbolj siromašno evropsko državo, a o njej ni bilo veliko informacij.

Naš dolgoletni predsednik Enver Hodža je ogromno denarja zapravil za oborožitev vojske. Odločno preveč. Gradil je neverjetno veliko bunkerjev. Naša vojska je imela najsodobnejšo vojaško opremo, ki pa je ni nikoli zares potrebovala. Fantom v Albaniji je bilo težko, saj si moral služiti dveletni vojaški rok. Če si bil v mornarici, je trajal celo tri leta. No, mi nogometaši, vsaj tisti, ki smo redno igrali, smo imeli privilegiran status in smo se lahko temu izognili.

V otroštvu nismo ravno živeli v revščini, niti nismo bili lačni. V trgovinah so se vedno našle najnujnejše stvari. Nismo pa poznali luksuza, daleč od tega, katere stvari so tudi primanjkovale, a se je vseeno dalo živeti. Je pa po letu 1985, ko je Hodža umrl, začelo malce škripati. Rušil se je sistem, številni niso mogli več zdržati, na začetku devetdesetih se je začelo obdobje izseljevanj.

Ljudje so preskakovali ograje ambasad in tam prosili za azil. V središču mojega mesta Berat so tako stali avtobusi, na njem pa so bili številni moji prijatelji, s katerimi sem se družil od mladih nog. Pa so me vabili, da grem z njimi. Da gremo v Drač, nato pa z ladjo v Italijo. Vse stvari so imeli že naložene v kovčkih. Takrat sem razmišljal o tem, da bi tudi sam odšel, a sem preveč vložil v nogomet, od leta 1990 pa sem bil tudi že članski reprezentant, zato sem ostal v Albaniji.

Številni prijatelji so šli in pozneje uspeli v svetu ravno zaradi tega prirojenega koda za boj, ki nas spremlja. Zdaj je to že druga, tretja generacija ljudi, veliko jih je zelo uspešnih zlasti v ZDA.

V sezoni 1990/91 je v tekmovanju za zlati nogometni čevelj v Evropi zasedel izjemno tretje mesto. V tisti sezoni je v Albaniji dosegel kar 29 zadetkov. Foto: Ana Kovač

Kakšen pa je bil takrat status športnikov v Albaniji?

Nogometaši smo imeli absolutno prepoved odhoda v tujino. Nisi smel v tujino in pika. V Jugoslaviji si to lahko storil pri 28 letih, v Albaniji pa nikoli. Lahko si predstavljate, kako kakovostni so bili zaradi tega naši nogometni klubi. In s kako hudo konkurenco smo se srečevali mladi igralci. Ni nam bilo lahko.

Ko sem bil star 18 let in igral za Tomori Borat, sem si slačilnico delil s kar tremi vrhunskimi napadalci. Z legendo kluba, z albanskim reprezentantom in z mladim reprezentantom do 21 let. Zato si moral res garati, da si dobil priložnost. A imel sem srečo. Dočakal sem jo, začel igrati in bil že v svoji drugi sezoni z 29 zadetki prvi strelec albanskega prvenstva. Tisto leto sem bil tretji najboljši strelec v Evropi. Prvi je bil Darko Pančev (Crvena zvezda), drugi Tanju Colak (Galatasaray), tretji pa jaz.

Takrat je pri nas vladal še strog politični sistem, vse je bilo omejeno. Trener mi je rekel, da je klub prejel vabilo France Football, da bi odšel na podelitev v Pariz, a mi tega niso dovolili. O tej temi v klubu preprosto nismo več govorili.

So se dogajali kakšni prebegi nogometašev v tujino?

So. Moj sošolec, ki je igral za Vllaznio iz Skadra, je nekaj let pred tem s svojim klubom odpotoval na evropsko tekmo na Finsko. Letelo se je prek Aten, tam pa je zapustil odpravo, ostal v Grčiji in zaprosil za azil. Če si to storil, se ni dobro godilo tvoji družini v Albaniji. Čutila je posledice, sledile so kazni. Kruto je bilo. Zato si nisem, čeprav sem v tujini igral kar nekaj klubskih ali pa reprezentančnih tekem, nikoli upal prebegniti v tujino.

Ko sem se v mladosti vračal z nogometnih tekem v tujini, sploh nisi smel v Albaniji govoriti o tem, kako je lepo drugod, in kaj vse imajo v tujini. Vladal je strog režim. Moral si ponavljati, da je doma najlepše. Takšna je bila pač propaganda.

Za člansko reprezentanco Albanije je dolgolasi Kliton Bozgo odigral 12 tekem, a se ni niti enkrat vpisal med strelce. Foto: Reuters

Dobro se spominjam, ko sem prvič odpotoval v tujino z mlado reprezentanco. V Huelvi smo igrali s Španijo, za katero je igral tudi Luis Enrique. Izgubili smo z 0:1, zadetek pa prejeli v zadnji minuti. No, štirje prijatelji so takrat ostali v Španiji. Na srečo se je to zgodilo takrat, ko se je stanje glede morebitnih kazni, ki bi lahko doletele tvoje družine, že nekoliko omililo. Med prebežniki je bil tudi Viktor Paco, pozneje tudi nogometaš Maribora, ki zdaj živi v ZDA. To so bili težki časi.

Torej vam ni bilo lahko pod železno zaveso v Albaniji?

Odvisno, kaj si počel. Nogometaši smo bili v Albaniji zelo spoštovani in v primerjavi z drugimi poklici tudi dobro plačani. Poskrbljeno je bilo za našo prehrano, tako je bilo tudi v drugih športih, je pa v klubih resnično vladala ogromna konkurenca. Tako si zelo težko prišel v prvo ekipo. A vse to je bila za nas velika šola, ki nas je krepila. Dali smo jo čez, in ko si to opravil, se nisi bal ničesar v življenju. Vedno si bil pripravljen na boj, na neprestan boj, nikoli se nisi predajal.

To me je tudi nagradilo. Pozneje sem bil v Sloveniji dvakrat najboljši strelec prvenstva, igral z Mariborom ligo prvakov. Življenje ti vse, kar si vložil, pozneje tudi povrne. Tako je kot v kuhinji. Če kuhaš, a varčuješ pri sestavinah in se ne potrudiš dovolj, potem ne boš skuhal nič dobrega in okusnega. Tako je tudi v nogometu in nasploh v življenju. Vse dobro se ti vrne z dobrim.

V dresu Maribora je leta 1999 zaigral v elitni ligi prvakov. Vijolicam je pomagal do zmage v Kijevu ter na prav tako senzacionalnem remiju v Leverkusnu proti Bayerju. Foto: Getty Images

Dedek mi je vedno govoril, to je res lepa prispodoba, da takrat, ko naredim nekaj dobrega, to vržem v morje. Ker valovi ti bodo to nekoč vrnili. Če ne tebi, pa tvojemu otroku ali vnuku. Takšen sem že vse življenje. Če prihajaš iz velike družine kot prihajam tudi sam, niti ne moreš preživeti, če si ne pomagaš med seboj. Ne moreš vsega sam.

Pozneje, ko so se meje v Albaniji končno odprle, je bilo pri nas še težje. Gospodarstvo je bilo v slabem stanju, plače pa mizerne. Gospodarstvo je ustvarjalo le za domači trg, kar je bilo občutno premalo. Danes se dobro vidi, kaj se ti lahko zgodi, če nisi povezan s tujino.

Kako pa ste se odzvali v otroštvu, ko ste v Albaniji spremljali prizore na italijanski televiziji in videli, kaj vse si lahko privoščijo na drugi strani morja?

Uf, Rai … Italijanske televizije uradno nisi smel gledati v Albaniji, a smo znali antene obrniti tako, da smo lahko spremljali njihove programe. In sanjali o rečeh, ki jih imajo Italijani. Na severu Albanije, na primer v Skadru, so bolj spremljali dogajanje v Jugoslaviji, v Draču in na jugu, kjer sem živel jaz, pa smo bolj poznali Italijo.

Med športniki je bil zame Michael Jordan največji vseh časov, potem pa je tu že na vrsti Diego Armando Maradona, ki sem ga tako goreče spremljal na italijanski televiziji. Nato pride na vrsto brazilski Ronaldo, med centarforji pa je tu še Marco van Basten.

Spremljali smo veliko italijanske glasbe, zlasti festival San Remo, gledali številne italijanske filme. Zlasti tiste z Gino Lollobrigido in Sophio Loren (smeh, op. p.).

Italijanska filmska diva Sophia Loren bo letos dopolnila 92 let. Foto: Guliverimage

Skoraj polovica Albanije je navijala za nogometno reprezentanco Italije. In tako smo po televiziji gledali, kako imajo dobro nogometno opremo in pogoje. Saj veste, Italijani kot veliki šmekerji (smeh, op. p.).

Dosti pozneje, ko sem prišel prvič v Maribor, je moj prijatelj iz Makedonije odšel v Gradec in mi kupil kopačke. Sam tega nisem smel, ker sem takrat za Avstrijo še potreboval vizum. Kupil mi je kopačke Diadora s podpisom Marca van Bastna. Kako me je osrečil! Smejalo se mi je še dolgo, teh kopačk kar nisem hotel sezuti. Z njimi sem dosegel tudi zadetek Borussii v Dortmundu, ko smo z Mariborom izgubili z 1:2.

Kopačke sem nosil tako dolgo, da so že razpadale, malce me je bilo že sram, a se nisem mogel kar tako ločiti od njih. Prinašale so mi pač srečo. In me spominjale na to, kako sem nekoč kot deček sanjal o pogojih, ki jih imajo Italijani.

Svojega vzornika Marca van Bastna je spoznal s pomočjo nekdanjega soigralca pri Mariboru Milka Djurovskega. "Ko smo odšli v Groningen na predstavitev knjige o Milku Djurovskem, naslov je bil Mangup Milko, je dan pred tem igral Heerenveen. Takrat je bil van Basten njegov trener, tako da smo šli tudi na to tekmo, po tekmi pa se družili. Takrat sem ga spoznal in mu povedal, da sem kot Albanec goreče navijal zanj, ko je še zabijal za Milan. Pri 29 letih je moral prenehati z nogometom, imel pa tri zlate žoge. Nato je Groningen igral s Feyenoordom, ki ga je treniral Ronald Koeman. In sem spoznal še eno legendo," je na Nizozemskem spoznaval legendarne tulipane. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Zdaj je drugače, prebudil se je turizem, Albanija pa se tako hitro razvija, da je v vaši deželi vse več italijanskih turistov.

Od tistih časov je marsikaj drugače. Albanija se je zelo razvila. Škoda, da se nismo tako razvijali že prej, ker je Albanija sicer bogata država. Ima 300 sončnih dni na leto, čez 300 kilometrov plaž ob morju. Ima nafto. Ima morje, jezera, reke. Skader ima tako vse troje kot eden redkih na svetu. Imaš čudovite planine, pa Ohridsko jezero. Lepo je. Zdaj skušamo v turizmu promovirati tisto, kar v Albaniji velja za najbolj sveto stvar. To pa je dobrodošlica gostu.

V Albaniji radi rečemo, da albanska hiša pripada bogu in gostu. Svojega otroka lahko pustiš brez kruha, gostu pa boš dal vse, kar mu lahko. Takšen je zakon pri nas. Vsak, ki je bil kdaj v Albaniji, je lahko prijetno presenečen.

Albanija je v pričakovanju nove vroče poletne turistične sezone. Premore kar 300 kilometrov plaž. Foto: Shutterstock

Kaj pa stereotipi o prisotnosti mafije in bese, krvnih maščevanj? Tega ni več toliko?

Kriminalne in podobne združbe najdeš po vsem svetu. Tudi Albanija pri tem ni izjema, a lahko potrdim, da je Albanija varna dežela. Prihodnje leto bo na primer Tirana gostila vrh Nata. To bo zgodovinski dogodek, prvič bo tako velik sestanek potekal na Zahodnem Balkanu.

Ameriški raper Kayne West bo kmalu imel koncert v Tirani. V ta namen bodo zgradili posebno montažno prizorišče za 60 tisoč obiskovalcev.

To bo dobrodošla promocija albanskim letoviščem ob morju. Nekatere so v medijih oklicali kar za evropske Karibe!

Zelo lepo je. Zgoraj od Skadra pa vse do juga, skoraj do Krfa. Res je lepa obala. Albanija ima 300 sončnih dni na leto. Gastronomija je vrhunska. Prevladuje mediteranska, grška hrana. Pozna se tudi, da je šlo veliko Albancev v Italijo. Tam so se naučili kuhati, nato pa so se mnogi vrnili. Vprašali so se, zakaj bi vztrajali v Italiji, če lahko prav tako kakovostno in še ceneje živijo med svojimi v Albaniji.

Tako se kupujejo hoteli in restavracije. Turizem ima vsako leto večje številke, infrastruktura se izboljšuje. Pozna se rast kapacitet. Lani je v Albanijo prišlo 12 milijonov turistov, štirikrat več kot je prebivalcev.

Kakšne so kaj cene v morskih letoviščih v Albaniji? "Jug je malce dražji, saj je bližje Grčiji, vseeno pa je ceneje kot v Grčiji ali pa na Hrvaškem," sporoča Kliton Bozgo. Foto: Guliverimage

To poletje bi lahko vojna na Bližnjem vzhodu naredila svoje. Vsi bi raje odšli na počitnice z avtom, saj je bolj varno in zanesljivo. Zaradi tega bo še več turistov v Albaniji, tako da bo treba še povečati kapacitete. Iz leta v leto se učimo, kaj je treba še narediti, da bo boljše. Pomembno je, da napredujemo.

Škoda je le, da je vmes propadla slovenska letalska družba Adria Airways. Nekoč si imel dvakrat na dan polet od Ljubljane do Tirane. V 45 minutah si bil v Albaniji. To je bilo res krasno.

Po vrnitvi z Dunaja je leta 2004 znova oblekel dres Maribora. "Takrat je bilo že drugače. Žal smo v Evropi izpadli proti Parmi po 2:3. Finančno stanje v klubu je bilo katastrofalno. Takrat sem bil kapetan. Z igralci smo se dogovorili, da bomo vseeno igrali. In to skoraj zastonj. Na koncu smo se dogovorili, da prejmemo plačo na obroke, ko bo klub dobil kaj denarja. Igrali smo pošteno, oddelali sezono do konca. Pride tudi taka sezona. Tudi takšno je lahko življenje." V sezoni 2004/05 je bil z 18 zadetki prvi strelec tekmovanja. Foto: Vid Ponikvar Kako pa ste kot albanski nogometaš sploh leta 1993 zaigrali za Maribor?

To je zanimiva zgodba. Moja prva postaja v tujini je bil Zagreb, hrvaški klub Dubrava. Albanijo sem zapustil pri 21 letih. Takrat ni bilo več ovir, lahko si šel v tujino. Tako sem se odpravil v Zagreb na preizkušnjo k Dinamu, kjer pa je vladala ogromna konkurenca. V napadu sta igrala Goran Vlaović in Igor Cvitanović. V klubu so vseeno hoteli, da bi ostal. Ponudili so mi štiriletno pogodbo, a tako dolgih pogodb v Albaniji nismo bili vajeni.

Na eni izmed pripravljalnih tekem sta me na stadionu spremljala tudi Ante Čačić, trener Dubrave, in direktor Josip Skoblar. Povabila sta me v Dubravo. Zaradi prevelike konkurence v Dinamu sem jo sprejel. Prišli smo v prvo ligo, a ker je na Hrvaškem takrat divjala vojna, je klub finančno propadal. Predsednik ni prejel nekaterih posojil, ki so mu jih obljubili, zato sem odšel na preizkušnjo v Nemčijo k Duisburgu.

Zadovoljen sem bil, tako da smo si s klubom segli v roke. Dogovorili smo se, da bomo naslednji dan v klubu podpisali pogodbo. Tajnica jo je že napisala, zjutraj pa me je menedžer poklical, da se vračamo, da se v klubu niso držali dogovora in da ne bo nič s podpisom. Bil sem presenečen. Stežka sem to sprejel in zapustil Nemčijo.

No, takrat pa se je začel zame zanimati Maribor in odšel sem na preizkušnjo v Maribor. Odigral sem prijateljsko tekmo v Gornji Radgoni, dosegel nekaj zadetkov in podpisal pogodbo. V Evropi nam je šlo dobro. Izločili smo romunsko Glorio Bistrito, nato pa doma v pokalu Uefa remizirali z Borussio Dortmun (0:0). Sledila je povratna tekma v Nemčiji. Tekmo so prenašali tudi na nemškem RTL, dosegel sem zadetek (1:2), po tekmi pa so me poklicali iz Duisburga in mi dejali, naj pridem nazaj, da so sprejeli nove pogoje. To me je presenetilo. Vprašal sem jih, kakšne nove pogoje vendar, saj mi je menedžer dal vedeti, da so oni kršili dogovor. No, nato pa so mi vse pojasnili.

Njegov nekdanji menedžer mu je pred dobrimi tremi desetletji pokvaril odmevno sklenitev sodelovanja z Duisburgom. Foto: Ana Kovač

Rekli so, da je takrat na sestanku, ko sem zvečer že odšel v svojo sobo, moj menedžer želel dvakrat več denarja. To me je šokiralo. Zabolelo me je v srcu. Poklical sem menedžerja in mu zabičal, da smo končali, da je konec sodelovanja. In se je hitel opravičevati, razlagati, da je na pogajanjih videl, da so bili zagreti, in je hotel od njih izvabiti še več denarja. A to mu ni pomagalo, končala sva. Škoda, ker je Duisburg ravno takrat prišel v bundesligo. No, po drugi strani pa me je usoda poslala v Maribor. In po svoje sem lahko za to neizmerno hvaležen.

Kako ste se počutili, ko ste leta 1993 prvič prišli v Maribor?

Toplo, zelo toplo. Bilo je toplo mesto, topel sprejem, topli ljudje. Vse je bilo super. Dobil sem stanovanje in avtomobil. Na nogometni poti pa nikoli ne veš, kako hitro se stvari spreminjajo. Iz Maribora sem odšel k Olimpiji v Ljubljano, iz Ljubljane spet v Maribor, nato iz Maribora na Dunaj, kjer sem štiri leta igral za Admiro, pa se spet vrnil v Maribor. V Mariboru so mi vedno pustili odprta vrata. Ljudje so znali ceniti, da sem dal vedno vse od sebe za klub.

Ni veliko nogometašev, ki bi v 1. SNL dosegli več kot sto zadetkov. Kliton Bozgo (109) je eden izmed redkih. Foto: Ana Kovač

Kot nogometaš nisem veliko razmišljal o denarju. Ko prideš na igrišče, moraš najprej spoštovati ljudi, ki pridejo na tekmo. Torej navijače. Hodijo v službo, a so plačali za vstopnico in te prišli gledat. Tako moraš gledati na te stvari. Nikoli ne smeš misliti na denar, ker se ti to lahko vrne in te udari kot bumerang. To so ljudje prepoznali, zato sem imel vedno odprta vrata Maribora.

Leta 2004, ko sem prenehal igrati za Admiro, sva z ženo kolebala, kje bi živeli. Na Dunaju ali v Mariboru? Odločila sva se za Slovenijo. Dunaj je vendarle preveliko mesto. Ima kar tri milijone prebivalcev. Več kot Slovenija! Tam izgubiš že pol dneva, da sploh prideš z avtom v službo. To mi je nepotrebno. V Mariboru ti je na drugi strani vse dostopno v petih minutah. Vse je blizu, tudi Dunaj in Milano, prav tako morje ali pa smučišča.

V ligi prvakov je imel opravka tudi z enim najboljših takratnih branilcev na svetu, Italijanom Alessandrom Nesto (Lazio). Foto: Reuters Torej tudi smučate?

Tudi v Albaniji imamo smučišča, a sem nehal smučati, ko si je moj prijatelj na smučanju grdo poškodoval koleno. Takrat sem ga dobesedno nesel do bolnišnice. Ko sem nato igral nogomet, je v vsaki klubski pogodbi pisalo, da sta smučanje in mali nogomet prepovedana. Če bi to kršil, bi lahko z menoj prekinili sodelovanje. Tudi po koncu nogometne kariere me ni preveč zamikalo, da bi smučal. Mi ga je pa lepo spremljati po televiziji kot šport.

Kako pa je bilo z vašim znanjem slovenskega jezika? Ste imeli že kaj predznanja iz Albanije?

Prav nič. Na Hrvaškem sem začel spoznavati hrvaški jezik iz ničle. Je bila pa težava, ker je bil v Zagrebu z menoj v klubu še prijatelj iz Albanije. Jezika pa se  najhitreje naučiš, če si sam. Ko sem se iz Zagreba preselil v Slovenijo, sem občutil številne razlike v hrvaškem in slovenskem jeziku. Se mi je pa bilo potem vendarle lažje naučiti slovensko, saj sem že znal hrvaško. Je pa to velika razlika, saj ima albanska abeceda 36 črk.

Spominjam se, da je moja žena naredila plonklistek prijatelju Ilirju Caushllariju, ko je igral za Korotan. Na list mu je napisala 300 slovenskih besed in prevod v albanščini. Pozneje je igral v Belgiji, ko pa se je vračal v Slovenijo, je imel vedno s seboj ta list (smeh, op. p.).

Kliton Bozgo je prepričan, da ni nikoli izrekel zdaj že skoraj ponarodelih besed "Ta noč ni bila moj dan." Foto: Ana Kovač

Slovenija si vas je zapomnila tudi po vaših domnevnih izjavah. Odmeva zlasti "Ta noč ni bila moj dan," ki je hitro zaokrožila po Sloveniji.

To si je nekdo izmislil. Ne vem točno, kateri novinar, a tega nisem nikoli rekel. Resnično. Saj ni nobenega videoposnetka. Logično, da ne, saj so si to izmislili. Verjetno niso imeli tega v načrtu, pa so si izmislili besedilo. Pa dobro, to ni nič narobe. Sem bil pa prej na Hrvaškem, tako da nisem mogel mešati hrušk in jabolk.

Je pa posrečeno šaljiv stavek, to morate priznati ...

Pa dobro. Iz tega vidika zagotovo je (smeh, op. p.). Nisem pa zaradi tega kaj pretirano jezen. Ti lahko rečeš neko neumnost, in ko si to rekel, pač ni poti nazaj. Da ti pa oni nekaj zalepijo v besedilo, da si rekel, kar nisi, pa je drugače.

Nič ne bi imel proti, če bi na Euru 2028 nastopili tako Slovenija in Albanija, za nameček pa še v isti skupini. Foto: Ana Kovač

Za koga pa bi Kliton Bozgo po vsem lepem, kar je doživel v Mariboru, stiskal pesti, ko bi se na nogometni tekmi pomerila Slovenija in Albanija?

Za tistega, ki potrebuje zmago za veliko tekmovanje. Morda pa se bosta obe reprezentanci uvrstili na Euro 2028 in bosta v isti skupini. To bi bilo nekaj imenitnega. Če se to zgodi, bom odšel na tekmo z obema šaloma.

Trendi Makedonka v Sloveniji: Če pride do katastrofe, boste Slovenci preživeli, jaz pa ne

Novice Slovenka na Novi Zelandiji: Delati v vesoljski industriji je vau

Trendi Zakulisje življenja v Švici: Slovenka o realnosti, ki je daleč od popolne slike

Trendi Slovenka Karina Rak o življenju na Maldivih: Maldivijci so zelo ponosni in imajo velik ego, a v pozitivnem smislu