Prek meja
Sreda, 15. 4. 2026, 4.00
1 mesec
Prek meja (81.) – Karolina Koren Kravanja
Slovenka na Novi Zelandiji: Delati v vesoljski industriji je vau
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,99
"Tujina ni za vsakogar – moraš biti pripravljen na razdaljo, spremembe in to, da se znaš prilagoditi."
Primorka iz Drežnice že desetletje živi na Novi Zelandiji, kjer je soustvarjala meteorski vzpon vesoljskega podjetja Rocket Lab. "Delo tu ni za vsakogar, je pa izjemno nagrajujoče," pravi Karolina Koren Kravanja, ki je vodja ekipe ERP. "Bila sem zraven, ko je neverjetno hitro raslo, in to je privilegij. A tu ne preživiš, če le odštevaš ure do konca delovnika – Rocket Lab zahteva delo s polno paro, pričakovanja so visoka." Ob tem priznava: uspeh v tujini je izjemen, a ima tudi svojo ceno – oddaljenost od doma in najbližjih.
O podjetju, v katerem dela, govori z navdušenjem in izbranimi besedami. Pridružila se mu je, ko je bilo še manjši startup z okoli 200 zaposlenimi. Od takrat je Rocket Lab postal javno podjetje na NASDAQ, največji elektronski borzi v ZDA, in danes zaposluje že več kot 2.500 ljudi.
Karolina Koren Kravanja z možem Nejcem Kravanjo. Tudi on je Slovenec, zaposlen je v podjetju Fresco Systems kot vodja proizvodnje.
Kaj je vplivalo na odločitev, da se iz Drežnice preselite na Novo Zelandijo?
Z možem – takrat še partnerjem – sva končala študij in že delala v Sloveniji. Že dlje časa sva se spogledovala z idejo, da bi pridobila izkušnje v tujini, bila sva radovedna, kako je živeti in delati drugje. Po potopisnih predavanjih o Avstraliji in Novi Zelandiji sva se hitro odločila, da se prijaviva za vizum Working Holiday, ki omogoča delo in hkrati raziskovanje države za eno leto. Nova Zelandija naju je pritegnila predvsem zaradi neokrnjene narave – res je čudovita. Sama sem se preselila le tri dni po zagovoru magistrske naloge iz poslovne informatike.
Sta načrtovala, da bosta ostala tako dolgo?
Ne, nisva. Rekla sva si: leto, dve, potem pa domov. Ampak ko dobiš prvo službo, se vizum Working Holiday prevesi v delovni vizum, nato v rezidentstvo in nekega dne ugotoviš, da je minilo deset let. Še vedno sva tu – in te izkušnje ne bi zamenjala za nič. Kmalu bova dobila tudi državljanstvo.
Kako je delati v vesoljskem podjetju?
Rocket Lab je vertikalno integrirano podjetje v vesoljski industriji – začelo je s proizvodnjo in izstreljevanjem raket Electron, danes pa pokriva celotno vesoljsko verigo: od raket do satelitov, sončnih panelov, star trackerjev, separacijskih sistemov in še veliko več. Res cenim, da sem del te zgodbe o uspehu in da imam priložnost delati z neverjetnimi inženirji in strokovnjaki.
"Delati tu je vau, nekaj posebnega. Na začetku, ko je bilo podjetje še manjše, smo ob izstrelitvah z ekipo šli v nadzorni center misije, bili smo na trnih, ali bo izstrelitev uspela – danes je to že rutinski postopek."
V vesoljski industriji deluje tudi SpaceX v lasti milijarderja Elona Muska, ki prevladuje z večjimi nosilnimi raketami in obsegom izstrelitev, Rocket Lab pa se osredotoča predvsem na manjše, bolj fleksibilne misije. Zadnja izstrelitev v Rocket Labu je bila 28. marca 2026.
Odnosi med zaposlenimi so zelo enakovredni. Šef in zaposleni sta si blizu, hierarhija ni tako toga kot v Sloveniji ali Evropi, kar mi zelo ustreza. Priložnosti je veliko, in če si v svoji stroki res dober, lahko hitro napreduješ.
Redkokdo govori o podjetju s takšnim navdušenjem.
Težko je razložiti, kaj natanko delamo, a to, da sem del takšne vesoljske zgodbe, jemljem kot privilegij. Opazovati, kako podjetje raste in se razvija, je nekaj posebnega. Je pa res, da to ni značilno novozelandsko podjetje – tu ne preživiš, če le odštevaš ure do konca dneva.
Karolina Koren Kravanja pred modelom Neutron fairing.
Kako se tam počutite? Kaj vam je najbolj všeč na Novi Zelandiji?
Trenutno nama življenje tu ustreza. Sčasoma se navadiš, kjerkoli si – ujameš se v ritem življenja in dela. Nova Zelandija je na neki način podobna Sloveniji, samo precej večja. Novozelandci so prijazni, neformalni, preprosti – manjka pa mi tista slovenska neposrednost brez olepševanj. To tu pogrešam.
"Ljudje si včasih še vedno ne predstavljajo, kje je Nova Zelandija, in menijo, da delam v Avstraliji."
Všeč mi je multikulturnost – tukaj najdeš ljudi z vsega sveta, kar se pozna tudi v kulinariki, pa tudi hiter dostop do pacifiških otokov in rajskih plaž, kar poskušava kar se da izkoristiti, dokler sva tu. In pa seveda narava, ki ponuja ogromno – gore, oceani, vulkani, jezera, so pa razdalje precejšnje, tako da včasih ni druge možnosti kot leteti z letalom.
Ste si od vedno želeli preseliti v tujino ali je odločitev prišla spontano?
Z možem sva bila vedno prepričana, da je vredno poskusiti – v najslabšem primeru se pač vrneš domov. Vsakomur, ki razmišlja o selitvi – vsaj za določen čas –, bi rekla: pojdi. Naučiš se ogromno o sebi, o svetu, o tem, kaj v življenju zares šteje. Nova Zelandija je prijazna do priseljencev, kar prehod zelo olajša.
Kaj pa pogrešate?
Včasih se počutim, kot da smo tu odrezani od sveta in od ljudi, ki jih imam rada. To je ena tistih stvari, na katero se nikoli čisto ne navadiš. Tu smo res oddaljeni od vsega, polet domov traja več kot 24 ur. Kar včasih vidim kot slabost, je, da je tu precej prisotna mentaliteta "bo že v redu" ali "nekako bo".
To se pozna pri določenih storitvah, pri kakovosti dela, pri reševanju težav – marsikdaj se zadovoljijo s povprečnostjo, namesto da bi šli korak dlje. Za nekoga, ki je vajen višjih standardov in natančnosti, je to lahko frustrirajoče.
"Življenje je kratko, zato se moraš odločiti in slediti temu, kar si zares želiš. Tujina ti da širino v vseh pogledih in samostojnost, ki je ne bi dobila drugje. Med najini prijatelji so kiviji – Novozelandci, Slovenci, Indijci …"
Ste tam doživeli kakšno neprijetno izkušnjo?
Na Novi Zelandiji ne, razen tega, da je nekoč nekdo preplezal ograjo in prespal noč na zadnjem dvorišču hiše, ki jo oddajava – gostje so se zjutraj precej prestrašili. V soseski, kjer živiva in se najpogosteje gibljeva, se počutim varno. Je pa Auckland vseeno veliko mesto z območji, kamor ne zahajam.
Ste šli tja s kakšnimi predsodki o državi, ljudeh? Kako je potekala selitev?
Bila sva povsem brez predsodkov – imela sem romantično predstavo o Novi Zelandiji in mislila, da veva o njej vse, pa v resnici nisva. Vse je potekalo gladko, najtežje je bilo odjaviti zdravstveno zavarovanje v Sloveniji – gospa na okencu nama je priredila pravo pridigo, ali res misliva, da je trava bolj zelena na Novi Zelandiji.
Māori Cultural Experience – kjer Novozelandci predstavijo svojo kulturo.
Ste tam povezani tudi z drugimi Slovenci?
Tu je majhna skupinica Slovencev, s katerimi se občasno obiščemo – kakšna rojstnodnevna zabava, izlet, sprehod. Ni nas veliko, ampak je lepo vedeti, da so tu.
Kakšno je družabno življenje tam?
V primerjavi s Slovenijo je druženje tu precej bolj načrtovano vnaprej. Ljudje konce tednov načrtujejo tudi mesece vnaprej. Ni tiste spontanosti, ki sem je bila vajena doma. Kiviji se radi dobijo ob žaru – to je skoraj nacionalni šport – ali na kratki kavi. Zabave ne trajajo pozno v noč. Da prideš v njihov pravi krog, pa traja več časa. Veliko je površinskih poznanstev, poleg tega se krog ljudi hitro menja – ljudje se selijo v druga mesta, mnogi odidejo v Avstralijo.
Na leto ima 20 dni dopusta in kot pravi, sta z možem vedno v dilemi: izkoristiti bližino pacifiških otokov in jugovzhodne Azije (do Tahitija ali Cookovih otokov je na primer samo nekaj ur) ali pa odpotovati v Slovenijo.
Kakšne pa so cene, na primer sladoleda, kruha, mleka?
Mleko stane nekje med tri in sedem novozelandskih dolarjev (1,5–3,5 evra), kruh je od šest do 12 novozelandskih dolarjev (od tri do šest evrov), če je z drožmi. Kepica sladoleda je med sedem in 12 dolarjev (od 3,5 evra do šest evrov). Ko me je obiskala družina, so ocenili, da je hrana v trgovinah 10–20 odstotkov dražja kot v Sloveniji – čeprav so nekatere stvari tudi cenejše. Najemnine so višje, posebej v Aucklandu, ampak so tudi plače višje.
Karolina Koren Kravanja o vrnitvi v Slovenijo: "Nekoč se bova zagotovo vrnila – o tem sem prepričana. Kdaj, pa za zdaj še ne veva."
Pogrešate Slovenijo?
Na trenutke jo pogrešam. Najbolj pogrešam družino – starše, sestro, nono, sorodnike in prijatelje. Raje ne razmišljam preveč o tem, ker mi je včasih kar težko pri srcu – vem, da tega časa, ko smo narazen, ni mogoče dobiti nazaj. Dnevi, meseci, leta kar tečejo.
Do zdaj sva šla dvakrat nazaj v Slovenijo. Eden najlepših trenutkov je bila prav najina poroka v Sloveniji. Takrat sva še posebej začutila, kako zelo ceniva domače običaje in tradicije, ker tega tukaj preprosto ni.
Tista pripadnost, ki jo čutiš doma, je neprecenljiva. So naju pa najini že obiskali. Stike ohranjamo prek videoklicev in družbenih omrežij.
Po desetih letih gledam na Slovenijo z drugačnimi očmi – bolj jo cenim, kot sem jo morda doma. Vidiš, kaj ima majhna država – varnost, naravo, kulturo, hrano, skupnost. Ob določenih praznikih, na primer za božič, je tu precej bolj pusto in manjka pristno praznično vzdušje.
Če bi morali svoje življenje na Novi Zelandiji opisati v enem stavku – kaj bi rekli?
Moje življenje je uspešnejše, kot sem si kdaj predstavljala – a na trenutke bolj prazno, kot sem pričakovala. Uspeh v tujini je lep, a ima vedno svojo senco – odsotnost ljudi, s katerimi bi ga lahko delila."
