SiolNET. Novice Slovenija
8,86

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Predsednik Borut Pahor: To bodo zmagovalci letošnjega leta

8,86

termometer

"Ogromno se govori o razmerjih med levimi in desnimi, ogromno se pogovarjamo o politiki. Zelo malo se pogovarjamo o načrtih za prihodnost. Če menite, da smo to nadomestili s tem, ko smo sem in tja omenjali podnebne razmere, načrt za okrevanje, zeleni prehod, težave, ki so povezane s socialnim okrevanjem po epidemiji, ni tako. Znašli smo se v situaciji, ko bomo videli, ali bodo volilne kampanje in volitve priložnost, da se osredotočimo na glavne vizije prihodnosti in da se oblikuje načrt za prihodnost, ali pa bo šlo samo za precej prazno medsebojno nasprotovanje, brez vsebinske razprave, ko se bomo na koncu vseh treh predvolilnih kampanj počutili precej iztrošene. Tisti, ki bodo dali prednost razpravi o prihodnosti, bodo zmagovalci tega leta," je v pogovoru med drugim povedal predsednik države Borut Pahor.

Borut Pahor Foto: Bojan Puhek Borut Pahor se je rodil 2. novembra 1963. Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani politolog. Svojo poklicno pot je začel leta 1990 kot delegat tedanje Skupščine Republike Slovenije. Leta 1992 je bil izvoljen za poslanca državnega zbora, prav tako tudi leta 1996. Marca 1997 je bil na kongresu ZLSD v Ljubljani izvoljen za novega predsednika stranke. Na parlamentarnih volitvah leta 2000 je bil ponovno izvoljen za poslanca in je postal predsednik državnega zbora. Še pred koncem mandata, junija 2004, je bil na volitvah izvoljen v Evropski parlament. Na 5. kongresu stranke, aprila 2005 v Ljubljani, se je stranka na Pahorjevo pobudo preimenovala v Socialne demokrate (SD). Po volitvah leta 2008, ki so stranki SD prinesle relativno zmago, je Pahor postal predsednik vlade. Mandat je predčasno končal z neizglasovano zaupnico. Leta 2011 je na državnozborskih volitvah kandidiral na listi SD v Novi Gorici in bil izvoljen za poslanca. Leta 2012 je bil izvoljen za četrtega predsednika Republike Slovenije. Ponovni mandat predsednika republike je prejel leta 2017.

Borut Pahor ima z odvetnico Tanjo Pečar sina Luko, aktivno govori angleški in italijanski jezik, pasivno francoskega, v prostem času pa se ukvarja s športom.

Gospod predsednik, pred štirimi leti vam ni uspelo razpisati rednih volitev, ker je tik pred tem odstopil premier Miro Cerar. Kako kaže tokrat?

Volitve mi je uspelo razpisati, in to tako, da ni bilo nobenih zapletov, in želim si, da tudi tokrat ne bi bilo nič drugače. Torej, da bi volitve potekale, da bi se jih ljudje udeležili in da bi na osnovi volilnih rezultatov kot predsednik republike ugotovil, po posvetovanju z vodji poslanskih skupin, da obstaja dovolj čvrsta politična večina, da lahko predstavniku ali predstavnici te zaupam tudi mandat. 

Prihodnji teden se bom sestal z Državno volilno komisijo (DVK), z njenim predsednikom, direktorjem službe in vsemi članicami ter člani. Za to sem se odločil, ker menim, da je prav, da tudi oni po uradni poti izvejo, in ne samo prek medijev, da sem trdno odločen 9. februarja podpisati odlok o razpisu volitev in da bom za datum začetka poteka volilnih opravil določil 14. februar, za datum izvedbe volitev pa 24. april. Vsi seveda upamo, da se bo epidemija spomladi vendarle umirila in da bo tudi s tega vidika veliko lažje izvesti volitve kot pa v času najbolj zaostrenih zdravstvenih razmer. Vendar pa je prav, da so s tem sestankom in z mojim uradnim obvestilom predsednik in člani DVK seznanjeni, da lahko vendarle začnejo nekatere priprave, ki bodo mogoče zaradi razmer nekoliko zahtevnejše. S tem želim prispevati k temu, da DVK in vsi, ki so poklicani, okoliščine uredijo tako, da bodo imeli vsi ljudje možnost izkoristiti pravico, da izrazijo svoje mnenje na volitvah. 

Še ena stvar se mi zdi zelo pomembna. Povedal sem jo tudi vodjem poslanskih skupin v tem tednu, ko sem se z njimi sestajal v iskanju odgovora, kdo bo kandidat za viceguvernerja. Ko bom podpisal odlok o razpisu volitev, bom hkrati javnosti, tudi tekmecem na volitvah, povedal, da bom po koncu volitev, ko bodo znani rezultati, in po sestankih z vodji poslanskih skupin, kot to zahteva ustava, dal mandat tistemu kandidatu ali kandidatki za predsednika ali predsednico vlade, za katerega bom vedel, s podpisi poslank in poslancev, da uživa potrebno večino. 

"Ko bodo znani rezultati, in po sestankih z vodji poslanskih skupin, kot to zahteva ustava, bom dal mandat tistemu kandidatu ali kandidatki za predsednika ali predsednico vlade, za katerega bom vedel, s podpisi poslank in poslancev, da uživa potrebno večino." "Ko bodo znani rezultati, in po sestankih z vodji poslanskih skupin, kot to zahteva ustava, bom dal mandat tistemu kandidatu ali kandidatki za predsednika ali predsednico vlade, za katerega bom vedel, s podpisi poslank in poslancev, da uživa potrebno večino." Foto: Bojan Puhek

Pričakujete kakšne težave zaradi epidemije?

V času epidemije je bilo v državah v Evropi čez 40 volitev: lokalnih, deželnih, državnih. Mi smo imeli referendum v času bolj zapletenih razmer. Očitno je mogoče, ob nekaterih dodatnih ukrepih, to narediti. Naj DVK preuči vse ukrepe, ki so jih sprejeli v državah, kjer so nemoteno izvedli volitve, tako da pri nas ne bodo ogrožene.  

Letos sledijo tudi predsedniške volitve. Če bi imeli možnost, bi ponovno kandidirali?

Ne. O tem ne razmišljam. Prav je, da je mandat predsednika republike omejen.

Koga in kakšen tip politika bi si želeli za naslednika?

Ali obžalujete kakšno odločitev, ki ste jo sprejeli kot predsednik?

Ko po desetih letih človek naredi inventuro, se zagotovo najdejo odločitve, ki bi jih morda zasukal drugače, ampak v osnovi v sebi čutim zadoščenje za opravljeno delo. To je največja nagrada v politiki, ki jo lahko nekdo dobi. Da čuti neko zadoščenje ob tem, da je naredil, četudi ne vedno vse in popolno, v veliki meri, in bistvene stvari tako, kot si je zamislil. Ko sem pred desetimi leti kandidiral, sem ljudem dejal, da si želim, da bi bil predsednik vseh, da bi s svojo dialoškostjo in strpnostjo spodbujal sodelovanje ter da bi  predstavljal element stabilnosti v političnem prostoru. Če zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, da sem držal besedo. Trudil sem se biti predsednik vseh, vedno sem spodbujal dialog in sodelovanje.

Vedno so vsi, ne glede na to, ali so se z mano strinjali ali ne, pri meni našli odprta vrata. Sodelovali smo za blaginjo in stabilnost te države, kdorkoli je že bil na vladi ali v opoziciji. Poleg tega mi je uspelo storiti stvari, na katere bom vedno ponosen. Naj gre za spravo v okviru Slovenije ali za nekatere spravne korake v okviru Italije. To so velike reči, ki mi bodo ostale v spominu. Kakšne stvari bi tudi naredil drugače, a to so nebistvene stvari. 

Generalni državni tožilec Drago Šketa je ta teden odpotoval v Moskvo na praznovanje 300-letnice ruskega tožilstva brez dogovora v državi. Povedal je, da je samostojen. Kako ocenjujete ta obisk, ko prihaja do napetosti z orožjem zaradi Ukrajine in ko EU pritiska na Rusijo tudi zaradi zapiranja oporečnikov?

V delo državnega tožilstva se ne želim vmešavati. Tudi v odločitev generalnega državnega tožilca ne. To je del njegovih odločitev, ki so plod njegove presoje, presoje njegovih kolegov in tožilstva. 

Tudi tukaj moramo dati dialogu med Rusijo in Zahodom neko pravo pot. To se zdaj dogaja, tako na relaciji med Natom in Rusijo kot med Evropsko unijo in Rusijo. Mislim, da vsi razumemo, da je stopnjevanje vojaške navzočnosti ruskih sil ob meji z Ukrajino proizvedlo neko resno, iskreno zaskrbljenost, glede tega, kaj se lahko zgodi. Vemo, da se lahko zgodi. V spominu imamo nedavno zasedbo Krima. To ni izmišljena napetost, je stvarna, in mislim, da takšno napetost lahko razelektri le iskren dialog. Ta zdaj poteka. Vse, kar ta dialog omogoča, je bolje, kot pa da ni nobenega sodelovanja, nobenega dialoga, in da se dopušča, da pride do stopnjevanja uporabe sile. 

"Vedno so vsi, ne glede na to, ali so se z mano strinjali ali ne, pri meni našli odprta vrata. Sodelovali smo za blaginjo in stabilnost te države, kdorkoli je že bil na vladi ali v opoziciji. Poleg tega mi je uspelo storiti stvari, na katere bom vedno ponosen." "Vedno so vsi, ne glede na to, ali so se z mano strinjali ali ne, pri meni našli odprta vrata. Sodelovali smo za blaginjo in stabilnost te države, kdorkoli je že bil na vladi ali v opoziciji. Poleg tega mi je uspelo storiti stvari, na katere bom vedno ponosen." Foto: Bojan Puhek

Kakšen bi moral biti odnos Slovenije do Rusije? Smo glede tega del Evropske unije, smo posrednik med Evropsko unijo in Rusijo, kar je ob Krimu predlagal Karl Erjavec. Ali je Rusija naš zaveznik?

Slovenija je članica Evropske unije in Nata. Z državami Nata nismo samo partnerji, smo tudi zavezniki. Z Rusijo nismo. Nimamo enakega odnosa do članic zveze Nato in EU kot do Ruske federacije. Imamo pa, in mislim, da je to prav, neko željo, da se vse stvari v mednarodni skupnosti rešujejo po mirni poti. Temu načelu sledimo. Tudi v odnosih z Rusko federacijo poskušamo graditi na tem, kar nam je skupno. Seveda pa imamo z Rusko federacijo veliko različnih stališč. Najbolj v nebo vpijoče je stališče glede Krima. Slovenija je med zaveznicami Nata in članicami EU, ki to potezo Ruske federacije leta 2014 obsojajo, in meni, da je Krim še vedno del Ukrajine. Prav tako si prizadevamo, da bi prišlo do prenehanja stopnjevanja napetosti ali s t. i. normandijsko četverico ali v odnosih z EU ali vrhom Nata. 

Pozdravljam tudi strateški dialog med Washingtonom in Rusijo. Slovenije, za razliko od drugih vzhodnoevropskih držav, v svoji preteklosti ni okupirala Sovjetska zveza, kot je recimo baltske države ali druge države članice Varšavskega pakta. Mi te izkušnje nimamo. Tudi zato je pri nas manj tega odbijajočega sentimenta do Ruske federacije in manj strahu, ki ga lahko srečamo med svojimi prijatelji od Baltika do Jadrana. To nam omogoča, da poleg zelo jasnih stališč, ki so hkrati stališča EU in zveze Nato, z Rusko federacijo vendarle gradimo na tistem, kar nam je skupnega. To, da ima Slovenija dan slovensko-ruskega prijateljstva, se mi zdi nekaj lepega, in kaže na to, da si iskreno želimo trajnega miru. Slovenija ima danes po svetu veliko prijateljev in nobenega sovražnika. 

"Slovenija je članica Evropske unije in Nata. Z državami Nata nismo samo partnerji, smo tudi zavezniki. Z Rusijo nismo. Nimamo enakega odnosa do članic zveze Nato in EU kot do Ruske federacije." "Slovenija je članica Evropske unije in Nata. Z državami Nata nismo samo partnerji, smo tudi zavezniki. Z Rusijo nismo. Nimamo enakega odnosa do članic zveze Nato in EU kot do Ruske federacije." Foto: Bojan Puhek Oblasti Republike Srbske so v Banjaluki organizirale parado ob 30. obletnici ustanovitve srbske entitete, čeprav je ustavno sodišče BiH ta praznik razglasilo za neustavni. Srbski član predsedstva BiH Milorad Dodik napoveduje, da sankcije ZDA ne bodo ustavile njegovih političnih ciljev ter da pri tem računa na podporo Srbije in drugih svetovnih zaveznikov. Bo BiH razpadla?

Vsa moja prizadevanja, vsa prizadevanja slovenskih vlad in naše države ves ta čas, od daytonskega sporazuma naprej, so težila k temu, da bi ta sporazum ostal trajen in da bi skozi potrebne reforme omogočal funkcionalnost BiH. Danes je očitno, da država, na osnovi daytonskega sporazuma ni tako funkcionalna, kot bi morala biti, da bi bila pripravljena na potrebne reforme zato, da bi se hitro približevala EU, kar bi morala biti njena čvrsta, evropska prihodnost, se pravi, postati in biti članica EU. Naj torej ne bo dvoma, Slovenija si je vedno prizadevala za ozemeljsko celovitost BiH, da bi bila BiH funkcionalna država. Ker v letih po tem sporazumu, takega razvoja dogodkov in procesov, ki bi omogočali večjo funkcionalnost BiH, ni bilo, in sicer iz razlogov, notranjih in zunanjepolitičnih, se je začel v BiH znova obujati nacionalizem, tudi separatizem. To ocenjujem kot veliko nevarnost za mir in varnost tako BiH kot celotne regije in tudi Evrope. 

Mednarodna skupnost ima odgovornost do BiH. Tukaj ne mislim samo na odgovornost, ki jo ima neposredno prek svojega visokega predstavnika v BiH, ampak na to, da z vsemi tremi narodi poišče rešitve za ključno vprašanje − o učinkoviti funkcionalnosti. Tega napora, ki ga ne smemo spregledati, v zadnjem času lahko vidimo pri Washingtonu in Bruslju, je bilo v zadnjih letih premalo. Sam sem ves čas opozarjal, tudi skozi pobudo Brdo−Brioni, da EU od BiH zaradi svojih posebnosti terja manj birokratsko in bolj politično obravnavo. To se je podcenjevalo in poskušalo BiH obravnavati na enak način kot vse druge države, ki so se vključile v EU. 

Kot prijatelj BiH si upam reči, da je treba to državo videti v svoji specifičnosti in ji pomagati zato, da bi kot ozemeljsko celovita država, po daytonskem sporazumu, prišla do polnopravnega članstva v EU. Ne želim se vmešavati v notranjepolitične stvari BiH, me pa skrbijo nekatera dejanja in ravnanja oblasti v Banjaluki ter predstavnika člana predsedstva v Sarajevu, gospoda Milorada Dodika. Zahodni Balkan je lahko za EU velika priložnost, vendar ta hip je bolj prostor, ki zahteva izredno potrpežljivo, politično, tankočutno, pa tudi zelo gibko, premišljeno in odločno ukrepanje evropske politike, ki pa ga zdaj ne vidim. 

Slovensko predsedovanje Svetu EU je naredilo veliko. Gostili smo vrh EU−Zahodni Balkan in znova se je opozorilo na potrebo po širitvi v ta del Evrope. Mislim, da je vsakomur, ko pogleda na zemljevid, jasno, da je to prostor, ki naravno sodi v EU, saj je obdan z državami članicami EU. Dejstvo, da EU ni tako zelo uspešna pri dialogu z Zahodnim Balkanom, seveda daje drugim silam v mednarodni skupnosti, Ruski federaciji, Turčiji, več vpliva, kot mislim, da bi bil koristen v tem delu Evrope. 

"Kot prijatelj BiH si upam reči, da je treba to državo videti v svoji specifičnosti in ji pomagati zato, da bi kot ozemeljsko celovita država, po daytonskem sporazumu, prišla do polnopravnega članstva v EU." "Kot prijatelj BiH si upam reči, da je treba to državo videti v svoji specifičnosti in ji pomagati zato, da bi kot ozemeljsko celovita država, po daytonskem sporazumu, prišla do polnopravnega članstva v EU." Foto: Bojan Puhek

Pred kratkim ste se tudi mudili na obisku na Kosovu. Pričakujete nadaljevanje razprav o možnosti povezovanja Kosova in Albanije?

Prvi člen kosovske ustave ne dovoljuje združevanja Kosova z drugimi državami. Vem pa, da je ta sentiment močno prisoten v delu kosovske politike, verjetno tudi v delu albanske.

Če ne bo hitrejše širitve EU z državami Zahodnega Balkana, bodo te iskale alternativne poti. V državah Zahodnega Balkana se bo znova vzbudil nacionalizem, lahko tudi separatizem, morda bo znova oživelo načelo etničnega kriterija za določanje mej. Zaradi šibkih znamenj širitvene potence EU prihaja do nekaterih zamisli, ki bi lahko, če se bodo razvijale naprej, Zahodni Balkan iz evropskega okvira vrnile v čas nacionalnih okvirov. To pa pomeni spreminjanje meja, ki se po mojem mnenju ne more končati po mirni poti. Skrajni čas je, da Evropa na drugačen, bolj premišljen in odločen način, skupaj z vladami, državami, narodi, pospeši postopek včlanitve v EU. Čeprav, bodimo odkriti, ta hip takih znamenj, da bi se to res zgodilo, ni. Zaradi tega obstajajo tudi določene skrbi. 

Kaj je na Balkanu, vodili ste številne pogovore z voditelji tega območja, vendarle korak naprej?

Ko govorim s svojimi prijatelji, predsedniki držav, vlad, tudi z opozicijskimi predstavniki, vidim, da je zgodovinski spomin na dogodke po razpadu Jugoslavije še vedno živ. Med njimi seveda živi strah pred vzponom nacionalizmov in separatizmov. Pri svojih prijateljih in sogovornikih vidim in čutim to zavedanje o tem, kaj se je dogajalo v 90. letih, in da se to preprosto ne sme več zgoditi. Po drugi strani pa vidim tudi skrb, da bi se to navkljub njihovim željam vrnilo. Nevarnost obstaja, saj na tem prostoru ni evropske perspektive oziroma nečesa, kar bi homogeniziralo različne nacionalne strukture v državah Zahodnega Balkana, ki bi enotno stremele k nečemu velikemu in bi enotno nevtralizirale različne nacionalne identitete. To skrb vidim in zato moramo pomagati tistim političnim silam in ljudem, ki se zavedajo strahot, ki jih je vojna povzročila, in ki vedo, da te stvari lahko odpravijo samo s proevropsko politiko. 

To je moja najmočnejša izkušnja po desetih letih vodenja projekta Brdo−Brioni in mojega ukvarjanja s tem prostorom. Treba jim je bolj pomagati, kot to počnemo ta hip. Zavedanje v Bruslju ni tako zelo močno, kot bi moralo biti. Gre za precej urgentno nalogo, ki čaka EU, vem pa tudi, kako težka je. Evropo po brexitu, epidemiji, zaostritvah z Rusko federacijo čaka vrsta preizkušenj, tudi notranja konsolidacija. O širitvi ni najbolj popularno govoriti, a če želimo ohraniti mir in varnost, se moramo za to zavzeti in prepričati, da je to naša zgodovinska nujnost. Če je bilo še pred petimi, šestimi leti v zvezi z Zahodnim Balkanom mogoče opazovati evropski optimizem, govorilo se je o tem, da je treba s procesom razširitve pohiteti tudi zato, da bi dvignili blaginjo ljudi, pa moram danes oceniti, da se to ni zgodilo in da se danes širitev kaže kot rešitev za mir in varnost, se pravi za elementarno stvar in ne za blaginjo.

"Ko govorim s svojimi prijatelji, predsedniki držav, vlad, tudi z opozicijskimi predstavniki, vidim, da je zgodovinski spomin na dogodke po razpadu Jugoslavije še vedno živ." "Ko govorim s svojimi prijatelji, predsedniki držav, vlad, tudi z opozicijskimi predstavniki, vidim, da je zgodovinski spomin na dogodke po razpadu Jugoslavije še vedno živ." Foto: Bojan Puhek

Se strinjate, da je umiritev zgodovinskih zamer z vrnitvijo Narodnega doma v Trstu slovenski narodni skupnosti v Italiji ob stoti obletnici požiga italijanskih fašistov ter poklon žrtvam fojb v Bazovici z italijanskim predsednikom eden večjih dosežkov v vašem mandatu?

Zagotovo. Če bi moral izbrati dogodek, ki bo za vedno ostal v mojem spominu kot čudovit, neponovljiv, je to stisk roke z italijanskim predsednikom Sergiem Mattarello, tako pred fojbo kot pred spomenikom bazoviškim žrtvam, štirim junakom, prvim žrtvam fašizma. To je bil čudovit julijski dogodek, stoleten. Presrečen sem, ko od naših predstavnikov slovenske manjšine v Trstu slišim, da je življenje lepše, lažje, da se čuti ta sprememba. Ali pa, ko me ustavljajo pripadniki italijanske manjšine pri nas in mi rečejo, da je bila to dobra stvar, da na prihodnost gledajo z upanjem. Pred nekaj dnevi je pristojna komisija deželnega zbora Furlanije - Julijske krajine spomeniku bazoviškim žrtvam podelila status kulturnega spomenika. Vse to kaže na to, da je bil tisti trenutek, ko sva se le držala za roke in nisva spregovorila besede, trenutek, ko sva povedala vse. 

Ljudje mogoče kdaj podcenjujejo to, da je Italija po stotih letih vrnila Narodni dom v Trstu. Iskreno, pred nekaj leti, ko smo se začeli pripravljati na stoletnico, na to, kar bi lahko bilo storjenega, je tlelo na koncu naših sanj upanje, da bi bil dom v neki meri vrnjen. A to je bilo na koncu horizonta. Stvari so se ob vztrajnem sodelovanju obeh oblasti začele vzajemno spodbujati, ker sta se to prijateljstvo in zaupanje poglobila, ker je bil ta dialog iskren, se je to lahko storilo. Tudi ko pogledamo opravičilo avstrijskega zveznega predsednika ob 100. obletnici koroškega plebiscita v Celovcu, moramo razumeti, da ni bila lahka odločitev, da gremo na skupno slovesnost. Koroški plebiscit je bil za Slovence vedno boleča zgodovinska izkušnja, medtem ko za velik del avstrijske javnosti zmagovita. 99 let se je to drugače praznovalo na obeh straneh. Ta najina zamisel, da gremo skupaj praznovat, je bila precej drzna, vendar se je čudovito razvila. Mi smo bili lahko v slovenščini deležni izjave, opravičila zveznega avstrijskega predsednika, in to ni kar tako. To so mejniki, ki mi dajejo zadoščenje, o katerem sem govoril na začetku. 

"Če bi moral izbrati dogodek, ki bo za vedno ostal v mojem spominu kot čudovit, neponovljiv, je to stisk roke z italijanskim predsednikom Sergiem Mattarello, tako pred fojbo kot pred spomenikom bazoviškim žrtvam, štirim junakom, prvim žrtvam fašizma. To je bil čudovit julijski dogodek, stoleten." "Če bi moral izbrati dogodek, ki bo za vedno ostal v mojem spominu kot čudovit, neponovljiv, je to stisk roke z italijanskim predsednikom Sergiem Mattarello, tako pred fojbo kot pred spomenikom bazoviškim žrtvam, štirim junakom, prvim žrtvam fašizma. To je bil čudovit julijski dogodek, stoleten." Foto: Bojan Puhek

Minulo nedeljo ste v Dražgošah ob obletnici položili venec. So Dražgoše po vašem mnenju simbol pogumnih partizanov, ki so se borili za svobodo, ali simbol tragične usode nedolžnih vaščanov, ki so jih partizani prepustili v nemilosti nacistične vojske?

Oboje. Dražgoše so kraj neke tragedije. Takih tragedij je bilo v času druge svetovne vojne v Sloveniji žal zelo veliko. Čas druge svetovne vojne je preizkušal Slovence. Mislim, da je treba dati priznanje narodnoosvobodilnemu boju zato, da nas je skupaj z zavezniki osvobodil. Slovenci moramo biti ponosni na narodnoosvobodilni boj. Razumeti moramo, da se je dogajala tudi revolucija in da so bile žrtve zaradi revolucije in protirevolucije, da je ta notranji spopad privedel do zavržnega sodelovanja z okupatorjem, da je po koncu druge svetovne vojne prišlo do avtokratskega političnega sistema, v katerem so po vojni pobijali ljudi brez sodnih procesov. Prišlo je do narodne tragedije. Vse to moramo na nek način imeti pred očmi, ko gledamo na izkušnjo Slovencev v sredini prejšnjega stoletja. Ob tem pa moramo še s toliko večjo radostjo, ponosom, zadoščenjem gledati na enotnost, ki smo jo bili sposobni oblikovati v času graditve samostojne države in tudi njene obrambe. Slovenci se takrat nismo razklali, bili smo enotni, in to je velika reč. V bistvu je osamosvojitev pomenila spravo Slovenije "par excellence". Na tej osnovi sem lahko kot predsednik naprej gradil v 90. letih in kasneje na različnih položajih. Kot predsednik vlade s tako imenovano spravno zakonodajo po odkritju Hude Jame in potem kot predsednik republike tako s konkretnimi kot s simbolnimi dejanji glede prenosa ostankov žrtev iz Hude Jame na mariborsko pokopališče, kjer so bile končno pokopane tako, kot se spodobi. Z izjavo, ki jo je o tem sprejela Slovenska akademija znanosti in umetnosti, smo zdaj, ob tridesetletnici naše samostojnosti, dobili še zapis, ki je slovensko spravo ubesedil. Menim, da gre za zelo pomemben dokument, ki javnost nagovarja k spravi in razumevanju.

Vojna je neskončno huda reč. V njej lahko med ljudmi vidimo najbolj plemenite značajske lastnosti in ravnanja, a vidimo tudi najbolj neplemenite, surove. Vse moramo storiti za to, da se vojni izognemo. Zato iskreno govorim, da si je treba prizadevati za mir. To delamo tako, da gojimo strpnost, medsebojno sodelovanje, ker nikoli ne vemo, na kateri točki nek val nestrpnosti, izključevanja postani neobrnljiv.

Sem politolog, in ni matematičnih izračunov, po katerih politolog ocenjuje razraščanje nekega narodnega razhajanja, celo razkola, ko ni več vrnitve in med ljudmi pride do najhujših stvari na nacionalni ali mednarodni ravni. Ne moremo reči, da vemo, kje je rdeča črta, do kod smemo iti. To rdečo črto postavlja cela vrsta okoliščin in lahko gremo prek nje, pa še vemo ne, da smo jo prečkali in da se nazaj ni mogoče vrniti. Slovenci imamo to zgodovinsko izkušnjo, prav sredi druge svetovne vojne. Mislim, da je to omogočilo Slovencem, da smo 50 let kasneje ravnali tako, kot smo, in se postavili za skupno državo. Nihče ni znova želel tvegati državljanskega spopada, nacionalne izdaje, nihče ni želel tvegati, da se postavimo drug proti drugemu. Šli smo v pravo smer, do nje sta pripeljala dialog in sodelovanje. Na to moramo biti zelo ponosni. To so bila velika leta slovenske državotvornosti.

"Sem politolog, in ni matematičnih izračunov, po katerih politolog ocenjuje razraščanje nekega narodnega razhajanja, celo razkola, ko ni več vrnitve in med ljudmi pride do najhujših stvari na nacionalni ali mednarodni ravni." "Sem politolog, in ni matematičnih izračunov, po katerih politolog ocenjuje razraščanje nekega narodnega razhajanja, celo razkola, ko ni več vrnitve in med ljudmi pride do najhujših stvari na nacionalni ali mednarodni ravni." Foto: Bojan Puhek Nekdanji predsednik države Milan Kučan je bil v svojem govoru v Dražgošah kritičen do vladajoče politike, omenjal je znamenja oživljanja fašizma. Še pred tem je vaš svetovalec gospod Ernest Petrič v intervjuju za Siol dejal: "Fašizem je grozna stvar. Če to, kar imamo pri nas zdaj, nekateri označujejo za fašizem, pomeni, da tisti, ki to govorijo, ne vedo, kaj je fašizem bil in kaj fašizem je. Če bi bil fašizem to, kar je zdaj pri nas, potem fašizem sploh ni nekaj slabega." Kakšen je vaš komentar?

Vsak od nas ima neke zgodovinske izkušnje, čeprav sam neposredne nimam, ker pripadam srečni generaciji, ki ni izkusila fašizma in druge svetovne vojne. Moja osebna izkušnja je naslednja. Moji starši so fašizem izkusili, prav tako moji stari starši. Prihajam iz Primorske in fašizem je pustil močne sledi v naši družini. Hude sledi, zaradi česar pa nikoli nisem bil vzgojen protiitalijansko, vedno le protifašistično. Neskončno sem hvaležen svojim starim staršem, pri katerih sem bil kot otrok, in staršem, ki so to znali ločiti. Očitali so mi, ko sem italijanskega predsednika držal za roko pred fojbami pri Bazovici, kakšna strašna stvar se zaradi tega dogaja ter da ne razumem primorskega sentimenta. Domačija mojega dedka je 20 minut oddaljena od Bazovice. Bil je partizanski borec, bil je v Dachau, mama je bila v taborišču, v naši družini so bile žrtve … Kako, da ne vem in ne razumem? Ampak ravno zaradi tega to počnem. Moja osebna izkušnja s fašizmom je bila skozi oči otroka, ki je zrasel z zgodovinskim spominom staršev in starih staršev na to obdobje. Če bi to delal iz neke politične kalkulacije, bi me kritike na tej poti sesule. To lahko naredi samo nekdo, ki zelo intimno in politično verjame v to, kar dela. 

Po mojem mnenju je precej pretiranega govorjenja o fašizmu. Nisem med tistimi, ki bi tako surovo ali pa tako dramatično ocenjevali razmere v Sloveniji. Vedno sem bil privržen demokraciji, skozi vse svoje izjave in ravnanja je to jasno videno, in tudi danes menim, da Slovenija vendarle ostaja demokratična država, institucije delajo, ni razlogov, da bi tako dramatično opisovali razmere, kot jih opisujejo nekateri. To so bile hude reči. Kot je rekel Ernest Petrič, treba je biti zelo previden, ko govorimo o njih v današnjem času. Ni treba, da molčimo, vsakdo ima pravico govoriti, in tudi bivši predsednik je svoje stališče povedal, ampak lahko se ne strinjamo in tudi lahko mislimo, da so nekatere ocene pretirane. 

Želel pa bi predstaviti tudi naslednje opažanje, ki je skrb vzbujajoče. V politiki sem 32 let, šel sem skozi devet volitev in opazoval vzpone in padce konsenzualne politike, v katero verjamem. Torej politiko, ki verjame v dialog in sodelovanje. Razmere tej politiki niso najbolj naklonjene, niso pa spet tako dramatične, da ne bi bilo možnosti za njeno renesanso. V politiki imate dve izkušnji. Imate izkušnjo, ko nek govornik govori o sebi in svojem programu, programu svoje stranke in naleti na veliko navdušenje. Imate pa slabšo izkušnjo, ki je zdaj prisotna in govori o nasprotniku, proti njemu, ga stigmatizira in naleti na navdušenje. Razhajanje je, in to veliko, a mislim, da volitve lahko pomenijo priložnost, da gremo prek tega, teh razhajanj, vendar pa moramo paziti, da ne pride do razkola. 

Opažam, da se v slovenski politiki zelo malo govori o prihodnosti. Ogromno se govori o razmerjih med levimi in desnimi, ogromno se pogovarjamo o politiki. Zelo malo se pogovarjamo o načrtih za prihodnost. Če menite, da smo to nadomestili s tem, ko smo sem in tja omenjali podnebne razmere, načrt za okrevanje, zeleni prehod, težave, ki so povezane s socialnim okrevanjem po epidemiji, ni tako. Znašli smo se v situaciji, ko bomo videli, ali bodo volilne kampanje in volitve priložnost, da se osredotočimo na glavne vizije prihodnosti in da se oblikuje načrt za prihodnost, ali pa bo šlo samo za precej prazno medsebojno nasprotovanje brez vsebinske razprave, ko se bomo na koncu vseh treh predvolilnih kampanj počutili precej iztrošene. Tisti, ki bodo dali prednost razpravi o prihodnosti, bodo zmagovalci tega leta. 

"Opažam, da se v slovenski politiki zelo malo govori o prihodnosti. Ogromno se govori o razmerjih med levimi in desnimi, ogromno se pogovarjamo o politiki. Zelo malo se pogovarjamo o načrtih za prihodnost." "Opažam, da se v slovenski politiki zelo malo govori o prihodnosti. Ogromno se govori o razmerjih med levimi in desnimi, ogromno se pogovarjamo o politiki. Zelo malo se pogovarjamo o načrtih za prihodnost." Foto: Bojan Puhek V zadnjih tednih v javnosti odmevajo številna neodgovorjena vprašanja glede diplome in pravosodnega izpita vrhovnega sodnika Branka Masleše. Še vedno ni jasno, zakaj na njegovi diplomi ni pečata, kako mu je uspelo pravosodni izpit opraviti manj kot leto dni po diplomi in dobiti sodniško funkcijo, čeprav je bil pri nas pogoj dveletna praksa za ta izpit. Kako ocenjujete te zaplete?

To je stvar sodne veje oblasti, ki je neodvisna. Z nobeno svojo izjavo ne v tem ne v drugih primerih ne želim posegati v njeno neodvisnost. 

Katera stranka vam je trenutno najbližje? Je to SD ali mogoče katera druga?

O strankah se ne izrekam. V teh desetih letih sem sodeloval z vsemi, nikogar nisem izključeval, vedno sem bil vesel, da so bili vodje poslanskih skupin pripravljeni na vse formalne in neformalne pogovore, ki smo jih imeli, ko je bilo treba združiti moči za izpolnitev ustavnih nalog, tako mojih kot državnega zbora. Tu imam v mislih številne kandidature, ki so večinoma uspevale. Zaradi tega v teh desetih letih nikoli ni prišlo do vprašanja, da katera od institucij ne bi delovala, ker ne bi imela svojega voditelja. To se mi zdi zelo pomembno za tisti del zadoščenja, da je vse potekalo vendarle normalno, in tudi poročilo iz Bruslja je to potrdilo. 

Tudi v tem letu, naj odgovorim vsem, ki jih to zanima, se ne bom izrekal o strankarskih zadevah. Nimam več političnih načrtov po tej karieri, tudi s tega vidika mi je veliko lažje, da vztrajam pri nepristranskosti, in zato se tudi ne bom opredeljeval, kdo med kandidatkami ali kandidati bi bila oz. bil najprimernejša ali najprimernejši za predsednico oz. predsednika republike. 

"O strankah se ne izrekam. V teh desetih letih sem sodeloval z vsemi, nikogar nisem izključeval, vedno sem bil vesel, da so bili vodje poslanskih skupin pripravljeni na vse formalne in neformalne pogovore." "O strankah se ne izrekam. V teh desetih letih sem sodeloval z vsemi, nikogar nisem izključeval, vedno sem bil vesel, da so bili vodje poslanskih skupin pripravljeni na vse formalne in neformalne pogovore." Foto: Bojan Puhek Kakšen je vaš status v vaši matični stranki SD? Matjaž Han je pred časom dejal: "Osebno se rad pogovarjam tudi s predsednikom republike Borutom Pahorjem, ki ga v naši stranki zdaj seveda nekateri ne marajo preveč …" V kakšnih odnosih ste?

To je sestavni del tega, kar sem prej dejal, da se bom vzdržal tistih izjav, ki se bodo nanašale na politične stranke. 

Če lahko znova omenimo vašega svetovalca Ernesta Petriča, ki je ocenil, da "največji problem te države je izključevanje, pomanjkanje dialoga, sovražnost in to, da se vse spolitizira, celo spopadanje s tem nesrečnim virusom". Se s tem strinjate?

Kolikor poznam Ernesta Petriča, o tem razmišljava zelo podobno. Pričakoval sem nekoliko več sodelovanja v času epidemije. V teh dveh letih vendarle lahko ugotavljamo, da bi mogoče kakšno stvar opravili bolje, če bi to počeli skupaj. Kljub temu, da tega sodelovanja ni bilo v tolikšni meri, kot bi si ga želel, pa lahko rečem, da je vlada relativno uspešno vodila boj proti epidemiji in da smo kot primerljive države v tujini vendarle uspešno zavarovali, kolikor je bilo to mogoče, zdravje ljudi in ohranili živo ekonomijo, da lahko zdaj z optimizmom zremo v obdobje po epidemiji, ko se bodo stvari vrnile ne le v normalnost, ampak tudi v nek nov zagon. Tu sem optimističen v primerjavi z nekateri, ki vidijo vrsto strahov. 

Nekajkrat sem poskušal tudi osebno sklicati sestanek predstavnikov vseh parlamentarnih strank, da bi se občutila ta vključenost v diskusijo celo o samih ukrepih, ne samo o ureditvi vprašanj, ki so bila na dnevnem redu državnega zbora skozi deset protikoronskih zakonov. Da bi ljudje imeli občutek, da se v neka temeljna strateška vprašanja, ravnanja v boju z epidemijo, vključujejo vse stranke. Odgovornost je bila vedno na vladi, ampak so trenutki v narodovi zgodovini, ko je treba, ne glede na velike razlike med strankami, stopiti skupaj. To je bil tak trenutek. Ni se stopilo skupaj, kljub temu smo relativno v redu opravili in smo na izteku te zdravstvene krize. Ta finale bomo še zmogli, sem prepričan. A zdi se mi, da tudi ljudje na koncu te krize razumejo bolj, za kaj je šlo v teh dveh letih. Razumejo, da je bilo težko sprejeti te odločitve, cel svet se je sproti učil. Veliko lažje bi bilo, če bi vsi skupaj staknili glave. Nismo. Presenetilo me je, da je slovenska politika pokazala, da ne želi sodelovati. 

V tem času sem tudi občutil, da me je del javnosti, ki vlade ni podpiral, ker sem z njo sodeloval, kritiziral. Ne bi čutil tega zadoščenja, ki ga čutim zdaj, če bi klonil pod temi pritiski in z vlado ne bi sodeloval, zato da bi v tistem trenutku ugodil pričakovanjem. Nisem hotel biti še en politik, ki se izreka o ravnanjih vlade, ampak sem kot predsednik republike tu zato, da sodelujem z vsemi, da sem element stabilnosti. Kritizirali so me tudi, ker nisem rušil vlade. Če drugega ne, je tu epidemija, in bi bilo težko, da bi bili še v politični krizi. Nikoli se nismo znašli v politični krizi. Kritizirali so me tudi, ker sem rekel, da nismo v politični krizi, češ da, kako nismo v krizi, če del javnosti zavrača to vlado. Institucije so delale, ni bilo razlogov za krizo. Vse se je postavilo na svoje mesto. 

"Pričakoval sem nekoliko več sodelovanja v času epidemije. V teh dveh letih vendarle lahko ugotavljamo, da bi mogoče kakšno stvar opravili bolje, če bi to počeli skupaj." "Pričakoval sem nekoliko več sodelovanja v času epidemije. V teh dveh letih vendarle lahko ugotavljamo, da bi mogoče kakšno stvar opravili bolje, če bi to počeli skupaj." Foto: Bojan Puhek Revija The Economist je nedavno politiko naše države med epidemijo glede na rezultate ocenila kot drugo najboljšo med primerjanimi razvitimi državami, kar je na opozicijski strani sprožilo številne kritike. Kako ocenjujete te polemike?

Rezultate te analize ocenjujem enako, kot če bi bili slabi. Vedno poskušam raziskave razumeti, pa četudi te sporočajo slabe ali  dobre novice. Ta raziskava je dobra novica. Slovenija je po petih kriterijih, ki so jih vzeli v presojo, država, ki je prestala epidemijo tako, da jo lahko imam za zmagovalko, celo druga je na lestvici. Redko je Slovenija tako visoko na lestvicah tako uglednih revij pri tako pomembnih vprašanjih. Seveda me to navdaja z veseljem. Iz izkušenj vem, da je bilo marsikaj narejenega tudi z mislijo po epidemiji, da se ta zagon, ki smo mu priča, ohrani, da je vzdržen. Tu mislim na javni dolg, zadolževanje, fiskalno politiko, plačni sistem in celo vrsto stvari, ki jih bo treba reševati. Da povlečem črto, mislim, da smo glede nekaterih stvari šli zelo dobro skozi epidemijo. Najbolj cenim to, da je vlada naslovila na neposredne težave ljudi in tudi pomagala, kar je bilo precej drugače, kot smo ravnali v času ekonomske krize. Tudi narava krize je bila drugačna in tudi mednarodna skupnost se je drugače odzvala v času ekonomske krize, in sicer z varčevanjem, v času epidemije pa s tem, da je ljudem finančno pomagala. Mislim, da je bilo oboje razumljivo, in tudi zdaj se mi zdi, da je vlada ravnala prav, je pa vedno težila k temu, da je čuvala zdravje, kolikor je mogla, hkrati pa tudi gospodarsko dejavnost, kolikor je mogla. Mislim, da so bile tu posrečene kombinacije. Ni bilo pa nikomur v tem času lahko, ne vladi, ki je morala sprejemati odločitve, ne opoziciji, ki jo je morala kritizirati ali pohvaliti. Vsem nam je zaradi epidemije težje in zato bi se morali spoštovati, da nam bi bilo vsem lažje. Običajnemu človeku v njegovih stiskah, socialnih in duševnih, in na primer mladim ljudem ni lahko, pa skušajo to skrivati, a se to zasluti v pogovoru. Dajmo razumeti, da je bil to težek čas, ki nas je preizkušal, v redu smo nekako šli čez to, zdaj pa poglejmo, kako bomo usmerili slovensko ladjo naprej.

Kako ocenjujete odziv državljank in državljanov v času epidemije, ko smo bili postavljeni pred številne ukrepe, spremembe in predvsem življenje, ki ga nismo bili navajeni in ki si ga verjetno niti nismo predstavljali?

Za razliko od drugih kriz je ta kriza od nas terjala spremembe načina vedenja, obnašanja, življenjskega stila. Kaj bolj vpliva na ljudi, ko jih postaviš pred dvom, neko neudobnost, strah? To, da se z ukrepi posega v njihov življenjski stil, kar se je tudi zgodilo. Po dveh letih lahko rečem, ko pogledam nazaj, da smo se relativno dobro in hitro prilagodili spremembam. Na začetku je bilo nošenje mask velika stvar, poglejte, zdaj jih nosimo, ker vemo, da je to koristno. 

Moja ocena te epidemične utrujenosti, ki je znan fenomen, je ta, da ljudje zdaj, ko je najhuje mimo, z večjo mero tolerance in razumevanja spremljajo tudi ukrepe vlade, kot je bilo to pred enim letom. Priča smo bili izkušnji, ki je nihče ni mogel napovedati, ki je nihče ni pričakoval, niti sprva dobro razumel, in poskušali smo po najboljših močeh delati, nihče ni poskušal krize izkoriščati za to, da bi uničil demokracijo v Sloveniji. 

"Po dveh letih lahko rečem, ko pogledam nazaj, da smo se relativno dobro in hitro prilagodili spremembam. Na začetku je bilo nošenje mask velika stvar, poglejte, zdaj jih nosimo, ker vemo, da je to koristno." "Po dveh letih lahko rečem, ko pogledam nazaj, da smo se relativno dobro in hitro prilagodili spremembam. Na začetku je bilo nošenje mask velika stvar, poglejte, zdaj jih nosimo, ker vemo, da je to koristno." Foto: Bojan Puhek Ste zagovornik cepljenja, sami ste cepljeni tudi s poživitvenim odmerkom. Zagovarjate obvezno cepljenje?

Obvezno cepljenje zagovarjam, če bodo strokovne in znanstvene službe enotno to predlagale, bi tudi izkoristil ustavno pravico in nagovoril državni zbor. Mislim, da bi bila takrat enotnost slovenske politike ključnega pomena. 

Ves svet zadnji teden pozorno spremlja dogajanje v Avstraliji in zaplete z Novakom Đokovićem. Kaj je po vašem glavno sporočilo teh zapletov?

Mislim, da naj se s tem ukvarjajo v prvi vrsti, kolikor je to mogoče, športne oblasti. Vem, da gre tu tudi za politična vprašanja, ker gre za spoštovanje predpisov, ampak v ravnanje avstralskih oblasti ne bi posegal. Bi si pa želel, da bi tudi športniki razumeli, da je cepljenje način, kako zavarujejo sebe in druge. 

V preteklosti ste bili predsednik države, predsednik vlade, predsednik državnega zbora, evropski poslanec. Katera od teh funkcij je najtežja?

Ko končujem politično kariero, vidim, da so to zelo različne vloge. A to, da je politika tvoja ljubezen, še ne pomeni, da si v vsaki vlogi uspešen. Tako kot imamo na nogometnem igrišču 11 igralcev, ki ima vsak svojo vlogo, in vratar ni nujno tudi dober igralec v napadu, imamo tudi v politiki, glede na značaj, vrednote, ki so v ospredju, stremljenja, zato lahko kakšno vlogo bolje in kakšno vlogo slabše opravimo. Zame se je izkazalo, da sta mi bila vodenje državnega zbora in vodenje države bolj pisana na kožo, imel sem jasnejšo filozofijo in vizijo tega dela kot pri vodenju vlade. Nobena od teh nalog ni lahka, če nimate zelo jasne predstave o tem, kaj bi vi najprej želeli narediti. Imel sem zelo jasno predstavo, ko sem se potegoval za predsedniški položaj, in zato mi je bilo tudi v tistih težkih časih, pa morda tega javnost ni opazila, lažje sprejemati odločitve. 

V javnosti je nek splošen vtis, da je predsednik republike zelo enostavno biti, a mislim, da bo že sama kampanja in potem tisti, ki bo imel priložnost opravljati to častno vlogo, videl, da ni tako enostavno. Vesel sem in tudi ponosen, da dajem vtis, da sem to častno vlogo opravljal na lahek in enostaven način. Tudi jaz namreč občudujem pri drugih uspešnih ljudeh, ki opravljajo težke naloge, da jim to uspeva z neko eleganco. 

Verjetno vprašanje, ki ga slišite najpogosteje: Kaj boste počeli, ko ne boste več predsednik države?

Gospod predsednik, kdor spremlja vaše objave na družabnih omrežjih, ima verjetno občutek, da vas zelo dobro pozna, saj v njih poveste, kaj počnete, kaj imate radi, kako preživljate dneve … Je res tako? Lahko izpostavite kakšno svojo značilnost, navado, zanimivost, o kateri še niste spregovorili?

Tega seveda ne bi storil. Vsak od nas ima kakšne male skrivnosti, čudovite ali manj čudovite, in te niso bistvene pri opravljanju njegovih nalog, jih pa želi zadržati zase. Pa ne zato, ker bi bile nekaj strašnega, ampak niso bistvene za druge, temveč le za posameznika. To, da ima posameznik skrivnost, ga tudi konstituira kot suvereno osebnost. 

Smo pa ljudje seveda različni. Nekateri povedo manj, nekateri povedo več. Sam sem bil vzgojen v odprtem duhu.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin