Pomembnejša od evtanazije je kakovostna paliativna oskrba

Po prepričanju predsednika zdravniške zbornice Slovenije Andreja Možine bi bilo pravo vprašanje, kako od trenutka, ko zdravniki prenehajo aktivno zdravljenje, preiti k tako imenovani paliativni oskrbi.

Na današnji okrogli mizi Slovenskega zdravniškega društva z naslovoma "Poslanstvo, mesto in razvoj paliativne oskrbe v Sloveniji – ali res potrebujemo evtanazijo?" ter "Smrti ne moremo preprečiti, lahko pa preprečimo, da bi umiranje postalo trpljenje", je Možina tudi poudaril, da se je ob tem treba zavedati, da smo kot narod izjemno skromnih reproduktivnih sposobnosti in postajamo stara nacija.

Ali so ljudje sposobni nositi breme, da bodo pri odločanju za evtanazijo vedno popolnoma etični? Tudi predsednik Državne etične komisije Božidar Voljč je bil enakega mnenja in ob tem povedal, da imamo v Sloveniji trenutno 17,5 odstotka starejših od 65 let, leta 2050 jih naj bi bilo že okoli 30 odstotkov. Tistih, ki bodo stari več kot 80 let, pa bo okoli 40 odstotkov. In ta skupina tudi najhitreje narašča.

Povedal je tudi, da je pri zagovarjanju pravice do evtanazije, torej namernem končanju življenja neke osebe na njeno željo ali željo svojcev, treba vedeti, da mora to pravico na drugi strani vedno nekdo tudi uresničevati, pri čemer se zdravniki srečujejo z velikimi etičnimi dilemami. Državna etična komisija po njegovih besedah ne nasprotuje le zaradi Hipokratove prisege, temveč tudi zato, ker je v državah, kjer je ta dovoljena, zlorab veliko.

Prav tako se Voljč med drugim sprašuje, ali so ljudje sposobni nositi breme, da bodo pri odločanju za evtanazijo vedno tudi popolnoma etični.

Predsednik Slovenskega zdravniškega društva, član Državne komisije za medicinsko etiko Pavle Poredoš, je dodal, da zdravnikov ni primerno potiskati v nekaj, kar ni njegovo primarno poslanstvo.

Bolniki imajo pravico opustitve zdravstvene pomoči Profesor sodne medicine in deontologije Jože Balažic je med drugim pojasnil, da naš pravni sistem besede evtanazija ne pozna. "S sprejemom zakona o pacientovih pravicah pa se je pravni sistem vendarle nekoliko spremenil, saj bolnikom daje pravico, da se sami odločajo o svojem koncu življenja, torej pravico o vnaprej izraženi volji," kar je po njegovem mnenju dobra pravna rešitev.

Tej rešitvi pa se je po njegovih besedah moral prilagoditi kazenski zakonik, ki je v tistem delu, ki govori o opustitvi zdravstvene pomoči, dodal, da zdravnika v takšnem primeru odvezuje kaznivega dejanja, ki bi ga storil, če se bolnik ne bi odrekel zdravniški pomoči. Ob tem je tudi povedal, da podatki kažejo, da slovenski bolniki ta inštrument bolj malo uporabljajo. Po prepričanju strokovnjakov, ki so sodelovali na okrogli mizi, bi bilo primarno treba zagotoviti čim širšo mrežo kakovostne paliativne oskrbe, torej oskrbe bolnikov z neozdravljivo, napredujočo kronično boleznijo.

Odveč je skrb bolnikov, da bodo hudo trpeli Štefan Grosek, predsednik etične komisije UKC Ljubljana in predsednik delovne komisije za oblikovanje etičnih priporočil ob koncu življenja, pa je ob tem poudaril, da je pomembno, da zdravniki bolnika, ki ga ne morejo pozdraviti, ne zapustijo, temveč mu pomagajo pri lajšanju bolečin in mu ponudijo optimalno paliativno oskrbo.

"Zdravniki z dodatnim znanjem na tem področju lahko zelo dobro obvladujemo večino telesnih težav, ki se pojavijo ob takšnih bolnikih. Odveč je skrb bolnikov, da bodo hudo trpeli, in svojcev, da bodo le nemočno opazovali umiranje in trpljenje."

In ne nazadnje je Sandra Jerebic, hčerka bolnika z neozdravljivo boleznijo, ki je imel paliativno oskrbo, povedala, da je bilo za njihovo družino, ko je oče zbolel, pravzaprav najhujše spoznanje, da za njegovo ozdravitev res ni mogoče nič več narediti. Ko so se tega zavedli, so se po njenih besedah pogovorili, očetova največja želja je bila, da bi bil med boleznijo in umiranjem doma ter da ob tem ne bi trpel bolečin. "S pomočjo dela paliativnega tima Splošne bolnišnice Jesenice nam je to tudi uspelo."