Peterle: Sprejemanje beguncev brez omejitev bi lahko povzročilo nova politična trenja med državami članicami

"Na preizkušnji ni samo politična modrost Evropske unije, ampak tudi humanitarnost in solidarnost Evrope. Na teh vrednotah je bila Evropa zgrajena in na njih temelji tudi danes," je Patricija Šulin (ELS/SDS) že maja zapisala v Primorskih novicah.

Njen strankarski kolega Milan Zver (ELS/SDS) takratne besede dopolnjuje, češ da je treba okrepiti tudi varnostni vidik. "Evropa in mednarodna skupnost morata s skupnimi močmi uničiti terorizem organizacije ISIS oziroma četrti genocidni totalitarizem po komunizmu, fašizmu in nacizmu."

Mehanizem civilne zaščite Tanja Fajon (S&D/SD) je pojasnila, da je najbolj ogroženim državam na voljo mehanizem civilne zaščite. "Zanj lahko zaprosi katerakoli država na svetu. Evropske države lahko takoj posredujejo svoje strokovnjake, zdravstveno osebje in humanitarno pomoč. Iz vseh držav, ki so pripravljene prostovoljno pomagati, se to pomoč napoti na krizno območje, koordinira pa se iz Bruslja. Nekaj držav je zanjo že zaprosilo, zdaj pa to napoveduje Grčija," je dejala Fajonova in dodala, da bi za pomoč lahko zaprosili tudi Srbija in Makedonija. "Denarja je še kar nekaj, a predvsem je treba to pomoč skoordinirati in zanjo zaprositi."

Urediti je treba varnostne, politične in gospodarske razmere v izvornih državah Lojze Peterle (ELS/NSi) opozarja, se mora EU poenotiti v razumevanju vzrokov in v politiki njihovega odpravljanja. "Humanitarni pritisk bi se moral odražati tudi v več preventive. Strateško in zelo konkretno se je treba lotiti odnosov z državami izvora migracij in pri tem preseči delne interese držav članic."

"Danes se soočamo s posledicami neodgovornih vojaških posegov v Afganistan, Irak, Libijo, Sirijo, Somalijo, Jemen, Mali ... Kolone beguncev nas opominjajo, da je Zahod strahotno precenil svoje sposobnosti in zmožnosti. Rešitve težave ni brez usklajene kratkoročne in hitre humanitarne akcije ter sočasnega načrtovanja novih odnosov EU in Zahoda do Bližnjega vzhoda in Afrike," je poudaril Ivo Vajgl (ALDE/DeSUS).

"Seveda tudi nekatere operacije iz držav EU niso brez 'madeža'. Zato še bolj skrbi dejstvo, da se spopad s posledicami rek beguncev ne more končati brez visoke stopnje tveganj za stabilnost EU," pravi Igor Šoltes (Zeleni/Lista dr. Igorja Šoltesa) in opozarja, da je solidarnost sicer nujni prvi ukrep, a da za reševanje posledic ne bo dovolj. "Potrebna sta aktivna oziroma aktivnejša vključitev svetovnih institucij, od OZN naprej, in sprejet širši mednarodni akcijski načrt za ustavitev in preprečitev nadaljnjih razlogov za begunsko krizo. Svoj del morajo torej prispevati tudi države zunaj EU."

"Begunske krize bo konec, ko bo rešen izvor, in treba je delati na tem, da beguncev sploh ne bo," je dejala Romana Tomc (ELS/SDS).

Ograje niso sprejemljive "Postavljanje novih meja in ograj ni rešitev za težave in izzive 21. stoletja," trdi Franc Bogovič (ELS/SLS). Glede izjave Slovaške, da bo sprejela samo krščanske begunce, pa meni, da gre za provokativne besede, s katerimi so želeli opozoriti, da se Evropa sploh ne zaveda, kaj pomeni prihod enega milijona migrantov in beguncev letno v Evropo. Opozoriti naj bi hoteli še, da se nihče ne ukvarja dovolj poglobljeno s tudi manj očitnimi razlogi za begunsko in migrantsko krizo, in na možnost, da se v tej množici skrivajo tudi druge interesne skupine, ki s povsem drugimi razlogi vstopajo na evropska tla.

Treznost pri sprejemanju beguncev in migrantov "Evropa ne zmore sprejeti več beguncev brez drastičnih socialnih, ekonomskih, političnih in varnostnih posledic," je prepričan Milan Zver. Tudi Bogovič je zadržan: "Glede na demografske napovedi predvsem afriškega sveta Evropa nima sposobnosti neomejenega sprejemanja beguncev in migrantov, ki želijo v Evropo."

"Evropa ne more postati obzidana trdnjava, ne more pa tudi ponuditi varnega zavetja in trdne perspektive vsem, ki bi si tega želeli," pravi Vajgl.

"Sem za velikodušno humanitarno pomoč, za znotrajevropsko solidarnost, nisem pa za sprejemanje beguncev brez omejitev. To bi lahko povzročilo tudi nova politična trenja znotraj držav članic," opozarja Peterle.

Igor Šoltes poziva k zrelosti in modrosti pri sprejemanju prišlekov. "To za nas ni prvič. Pred 20 leti so se vile kolone beguncev z vojnih območij nekdanje Jugoslavije. Takrat smo ravnali – no, vsak ima lahko svoje mnenje ... Tokrat je drugače. Smo se kaj naučili od takrat?" se sprašuje.

Potrebujemo enotno evropsko azilno in migrantsko politiko Po Zverovem mnenju je čas, da Evropa razmisli, ali ne bi skupne zunanje in varnostne politike, ki je danes skupek partikularnih interesov držav članic, vendarle postavili kot skupno politiko EU.

"Potrebujemo učinkovit boj proti trgovcem z ljudmi in tihotapcem, skupno evropsko politiko zakonitega priseljevanja ter dober in učinkovit nadzor zunanjih meja EU," je prepričana Romana Tomc. "Prav tako podpiram enoten odziv EU na največjo krizo z begunci po drugi svetovni vojni. Ob vprašanju, kaj je EU pripravljena narediti za begunce, mora na drugi strani biti tudi vprašanje, kaj so begunci pripravljeni narediti za EU."

Peterle pa bi odločanje deloma pustil tudi državam članicam: "Madžarska se je ob podcenjevanju balkanskega toka migrantov s strani Evropske zveze odločila za zavarovanje na svoj način. Države imajo pravico do lastne migracijske politike, Evropska zveza pa dolžnost skupne politike za vidike, ki presegajo možnosti in kompetence držav članic."

"Breme si moramo porazdeliti, kar pomeni, da imamo enotne azilne postopke in da nezakonite begunce, ki niso upravičeni do azila, tudi vrnemo," trdi Fajonova.

Napoveduje tudi, da bo Evropska komisija septembra pripravila skupen evropski seznam varnih držav izvora. "Recimo vse države Balkana bi morale biti na tem seznamu, ker so v postopkih približevanja EU in ljudje od tam niso upravičeni dobiti azila. Če bi bile na seznamu, bi postopki pridobivanja azila tekli veliko hitreje."

Evropsko leto za razvoj Šulinova je še opozorila, da neenakopraven in neuravnotežen razvoj ogroža mir, varnost in stabilnost v svetu. "Vse razvite države sveta, kamor že nekaj let spada tudi Slovenija, bi morale povečati razvojno pomoč ali vsaj doseči ciljno raven 0,33 odstotka bruto nacionalnega dohodka, namenjenega mednarodnemu razvojnemu sodelovanju," je prepričana. "To pa bo še vedno manj, kot pa bo treba v prihodnje nameniti za sanacijo posledic razmer v kriznih državah in tudi Evropski uniji."