Paragvajec v Novi Gorici: Slovenija je moj ljubi dom

V Paragvaju so ga vsi imenovali Fernando, Slovencem pa se raje predstavi kot Victor, ker se mu tako zdi lažje. Fernando ga v Sloveniji kličejo le njegova družina in najožji prijatelji.

"Nisem pravi predstavnik svoje domovine. Običajno so Paragvajci malo temnejše polti in malo nižji. Ne vem, kam je hodila moja mama," se pošali. Doma in v Boliviji je po višini namreč izstopal. "Ko sem prišel sem, pa sem videl, da nisem tako visok."

Doma je iz predmestja Asunciona, prestolnice Paragvaja. Prihaja iz velike družine, velik del njenih članov živi v Argentini, ki je gospodarsko razvitejša. Paragvajci se večinoma ukvarjajo z živinorejo in poljedelstvom (zlasti gojenjem soje). "Najbolj znano je goveje meso. Vsi vedo, kako dobro je argentinsko meso, a paragvajsko ga že prehiteva. Pri nas je vse bolj naravno."

Paragvaj je približno dvajsetkrat večji od Slovenije, ima pa šest milijonov prebivalcev. Država je zelo prazna, le na tisoče glav živine se pase po prostranih travnikih. "Paragvaj je ravnina, kokosi, krave, nič drugega. Tukaj je narava čudovita. Zelo uživam, ko grem na primer proti Kobaridu."

Z ženo Katjo, sinom Andrejem in hčerko Isabel. Foto: Osebni arhiv V Slovenijo ga je pripeljalo delo

V Paragvaju je delal v igralništvu. Veliko in z veseljem je potoval, saj je podjetje imelo lastnike iz Evrope. Zaradi dela se je naprej preselil v Bolivijo, od tam pa v Italijo in leta 1995 v Slovenijo. Potem je delal tudi v Albaniji in Bolgariji. Vrnil se je v Slovenijo. Ko so ga hoteli znova premestiti, je raje ostal v Sloveniji, ker mu je bilo zelo všeč in je spoznal svojo ženo.

Eno leto je bil brez službe, saj ni želel delati na črno. Uredil si je status in po enem letu našel službo. Navaditi se je moral tudi na majhno mesto in na to, da so bile konec tedna trgovine zaprte. Zelo pa ceni varnost, saj se v Asuncionu ne moreš tako brezskrbno ob kateri koli uri sprehajati po ulicah, ker je veliko kriminala.

Najprej si je pomagal z italijanščino

Seveda je na začetku imel težave z jezikom. A bilo je lažje, saj si je v Novi Gorici lahko pomagal z italijanščino. V trgovini je lahko normalno naročil, ker so ga razumeli v italijanščini.

Slovenščino ga je velikodušno in potrpežljivo učil sosed Marjan Štrancar, ki je učitelj slovenščine. "V enem letu ali letu in pol sem naredil izpit slovenščine za tujce. Nikoli se mu nisem mogel dovolj zahvaliti, ker mi je pomagal."

Asado (meso na žaru) s prijatelji - tipičen nedeljski "šport" v Paragvaju. Foto: Osebni arhiv

"Drugi tujci gredo ponavadi na tečaj slovenščine, jaz pa nisem šel. S tastom sem hodil v vinograd in mu tam pomagal. Ker tast ne zna italijansko, sem bil prisiljen govoriti slovensko: 'Jaz grem domov, lačen sem, ne razumem.' In podobno," pove v smehu.

V Paragvaju je vedno toplo, tu pa ...

Na začetku mu slovenska zima ni bila nič kaj pri srcu, spal je v puloverju in s kapo na glavi. "Všeč mi je, če je mrzlo ali vroče, najslabše pa je, ko se je treba neprestano slačiti in oblačiti. V Paragvaju je vedno toplo, vsi so v natikačih, kratkih hlačah in seveda nogometnih dresih."

"Vse mi je zelo všeč. Slovenija je moj ljubi dom. Živel sem v Boliviji, Peruju, Kolumbiji, Venezueli, Italiji, Albaniji, a tu mi je zelo všeč." Najbolj seveda zaradi ljubezni, ki jo je tu srečal, a kot pravi, tudi zaradi kakovosti življenja, miru in dobrih prijateljev.

Zavzet športnik

V Novi Gorici med sojenjem na odbojkarski tekmi. Foto: Osebni arhiv Tako kot v Paragvaju se tudi tu veliko ukvarja s športom – igra nogomet, tenis in odbojko, v zadnjem času se je navdušil zlasti nad kolesarjenjem. Je sodnik na odbojkarskih tekmah, predvsem v zahodnem delu Slovenije – vse od Kranja do Obale. Meni, da je slovenska odbojka precej dobra, zlasti mlajše selekcije.

Sin Andre ima 15 let, hčerka Isabel pa 10. Ker je Victor velik navdušenec nad tenisom, sin nosi ime po Andreju Agassiju, njegova mama pa občuduje zelo znanega paragvajskega igralca, ki je zablestel v Argentini, z imenom Arnaldo Andre. Ime za hčer je izbrala Victorjeva žena.

Hvaležen tistim, ki so mu pomagali

Zelo je hvaležen družini svoje žene, da ga je tako lepo sprejela, in sodelavcem v podjetju Mahle Letrika, med katerimi je našel prijatelje.

Ponosen je, da dela v tem podjetju že od leta 2003. "Lepo je biti del tega tima." Pravi, da je podjetje uspešno, ker se je znalo prilagoditi razmeram na trgu in je napredno. "Razlika med tem, kar je bilo podjetje pred 10 leti, in tem, kar je danes, je ogromna," pravi zgovorni Paragvajec.