Pahor: Tudi današnje izjemne okoliščine bi terjale podobno sodelovanje politike #video

Današnje zaznamovanje 30. obletnice odločitve Demosa o razpisu plebiscita o samostojnosti Slovenije s prireditvijo v predsedniški palači je bilo ena v vrsti dosedanjih počastitev prelomnih dogodkov izpred treh desetletij. Devetega in 10. novembra 1990 je bil v Poljčah sestanek, na katerem so člani koalicije Demos sprejeli odločitev o razpisu plebiscita o samostojnosti Slovenije.

Na podlagi te odločitve pa je nato skupščina 6. decembra tistega leta sprejela zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti, ki je določil, da bo plebiscit 23. decembra 1990.

Pahor sporazum označil za enkratno epizodo slovenske politike in slovenskega naroda

Pahor je po poročanju STA ob tem poudaril, da se je v približno mesecu dni po odločitvi v Poljčah oblikovala "enotna plebiscitarna podpora v skupščini", predsedniki vseh parlamentarnih strank in vodje poslanskih skupin so se dogovorili, da podpišejo sporazum o skupnem nastopu za uspeh plebiscita, kar je Pahor označil za "skoraj enkratno epizodo slovenske politike in slovenskega naroda". V opoziciji, kjer je bil takrat tudi sam delegat, je bilo po njegovih besedah sprva precej nemira, vendar je postalo "vsem takoj jasno, da ali politika stopi skupaj in nam uspe ali pa z razdvojenostjo tvegamo, da se stvar ne bo posrečila".

Foto: STA , Kot je poudaril Pahor, je bila slovenska politika v takratnih izjemnih okoliščinah sposobna sesti skupaj in doseči sporazum, kar sicer v običajnih časih ni potrebno. Meni pa, da so zaradi koronavirusa in tudi zaradi veliko političnih razhajanj okoliščine tudi zdaj tako izjemne, da bi se bilo vredno potruditi za dogovor o osredotočanju na ključna vprašanja tega časa.

Pahorja skrbijo "velikanska razhajanja v slovenski politiki"

Ob tem je Pahor omenil "dolgo tradicijo sodelovanja parlamentarnih strank", ki poleg sodelovanja pred 30 leti obsega tudi "številne druge zelo uspešne projekte sodelovanja med strankami", med katerimi je denimo tudi koordinacija strank za vstop v EU in Nato. Pahorja skrbijo "velikanska razhajanja v slovenski politiki", se pa sprašuje, ali so nepremostljiva ali ne. Po njegovem prepričanju je treba pokazati voljo in znanje, da se premostijo. Kot meni, bi bili državljani hvaležni, če bi se politika tako potrudila, da bi državljani videli željo, da se presežejo razlike. Te zdaj po Pahorjevih besedah precej pripomorejo k temu, da v nekem hipu nismo samo politični tekmeci, ampak tudi politični sovražniki. "To pa je nesprejemljivo," je dodal.

Foto: STA ,

Janša: Čas velikih pričakovanj, a tudi velikih groženj

Predsednik vlade Janez Janša, nekdanji republiški sekretar za ljudsko obrambo v tedanjem izvršnem svetu Skupščine RS, se je v nagovoru spomnil vseh tistih, ki so bili na omenjenem srečanju v Poljčah, pa jih danes ni več med nami oziroma so bili zadnjih 30 let pozabljeni.

Po njegovih besedah je bil to čas velikih pričakovanj, hkrati pa tudi velikih groženj, saj so iz Beograda prihajale napovedi, da bodo kakršnekoli osamosvojitvene težnje zatrli s silo, iz tujine pa, da nas ne bodo priznali. "V teh okoliščinah je bila odločitev v Poljčah pogumna odločitev," je poudaril Janša.

Spomnil je, da je bilo po dogodku v Poljčah treba sprejeti vrsto zakonov, na podlagi katerih je lahko Slovenija udejanjila plebiscitno odločitev, in da je pri večini odločitev vsaj deloma sodelovala tudi takratna opozicija. Tudi sam je navedel sodelovanje politike, saj je po njegovem mnenju politični večini v mesecu po srečanju v Poljčah z veliko razuma in pripravljenosti na kompromis uspelo doseči dogovor. Tako so zakon o razpisu plebiscita sprejeli z velikim soglasjem, kar je "v veliki meri omogočilo rezultat, ki mu pravimo plebiscitaren", je dejal.

Iz tedanjega dogajanja pa je potegnil tudi nauk, in sicer meni, da je tisti, ki ima odgovornost in oblast v svojih rokah, vedno dolžan ponujati sodelovanje prek meja oblasti in pri sprejemanju odločitev gledati vnaprej, tudi na peto generacijo svojih potomcev, ne samo na tisto, kar ankete kažejo kot najbolj koristno. Odločitev v Poljčah je bila sprejeta brez tega, da bi vedeli, kaj kažejo ankete, je dodal.

Demosovo odločitev v Poljčah je za Siol.net podrobneje opisal Peter Jambrek, eden od očetov poznejše ustave, ki je v pričujočem prispevku predstavil okoliščine in tudi nova dejstva. V nadaljevanju ga objavljamo v celoti:

Poljče, 9. november 1990. Odločitev poslancev koalicije Demos, da se 23. decembra izvede plebiscit o neodvisnosti Slovenije, je bila politična. Sprejeta ni bila na seji kakega pristojnega organa, ampak na seminarju Kluba poslancev Demos, sprejeta ni bila z glasovanjem, ampak z aklamacijo, ni imela pravne oblike, ampak je bila vsebina zapisanih Sklepov in stališč seminarja o osamosvojitvenem plebiscitu 9. novembra 1990, ni bila objavljena v Uradnem listu, ampak z enim dnem zamude v časopisu Delo. Bila pa je demokratična in zavezujoča ter skladna z večinskim, lahko bi rekli tudi s soglasnim javnim mnenjem tistega časa. V nadaljevanju najprej orišem izkustveno dogajanje na podlagi osebnih spominov in zapiskov, dokumentov in medijskih objav o tem kdaj, zakaj in komu je bila dana pobuda za plebiscitno odločitev, o pripravah in poteku zasedanja v Poljčah ter o objavi in javnosti sporočila iz Poljč. Natančneje in obširneje je o vsem tem zapisano in objavljeno v mojih knjigah in člankih, med drugim v: Ustavna demokracija, 1992 (s. 208-221), Demokracija in država, 2014 (s. 200-219), Ustanovitev Slovenije, 2017 (s. 299-325), ter Odločitev za plebiscit: Poljče, 9. november 1990, Nova revija 319-320, 2008 (s.291-304).

Brez pretiravanja lahko rečem, da je bila odločitev v Poljčah zgodovinska, usodna in odločilna za nadaljnji potek in uspeh ustanovitve in mednarodnega priznanja slovenske države, pa tudi za sprejem nove ustave decembra leta 1991. leta. Če tistega novembra leta 1990 odločitev ne bi bila sprejeta, decembra istega leta ne bi bil izveden plebiscit, ne bi se začele pospešeno izvajati vojaške in vse druge potrebne priprave za dejansko osamosvojitev v šestmesečnem roku do junija 1991. leta, ne bi bili nato v roku in na ustavni način razglašeni neodvisnost in suverenost nove države, ne bi bila uspešno izbojevana desetdnevna vojna za Slovenijo, ne bi bil dosežen Brionski sporazum in Jugoslovanska ljudska armada (JLA) ne bi odšla z ozemlja Slovenije – slednja pa v kratkem času, ki je sledil, ne bi pridobila mednarodnega priznanja.

Ne vemo, kaj bi se dogajalo s Slovenijo v naslednjih mesecih, letih in desetletjih, če ne bi bilo plebiscita. Bi se vendarle počasi odcepljala? Bi ji uspelo skleniti konfederalno pogodbo s preostalim delom Jugoslavije? Ali pa bi se zapletla v dolgotrajne jugoslovansko-balkanske vojne? Bi skupaj z drugimi tedanjimi jugoslovanskimi republikami še vedno čakala na članstvo v Evropski uniji in v Severnoatlantskem zavezništvu?

Pobuda za plebiscit. Oktobra 1990 sem ocenjeval hitri sprejem nove ustave in razpis ustavnega referenduma do konca leta za še možna. Oktobra je parlament določil osnutek nove slovenske ustave ter sklenil, da bo trajala javna razprava o njem do konca novembra istega leta.

Vendar pa je bilo že sredi oktobra vedno bolj očitno, da se Skupščina ne bo uspela držati tega roka: besedilo ustavnega osnutka je namreč vsebovalo številna odprta in sporna vprašanja; oglašati so se začele stranke z zahtevami za podaljšanje roka. Skorajšnji sprejem ustave je odpiral vprašanje predčasnih volitev. V drugi polovici oktobra sem bil pod vtisom navedenih razmišljanj in dogodkov, pa tudi - predvolilnega Demosovega programa osamosvojitve (plebiscit, ustavni referendum), vzpona srbskega nacionalizma, Jovićeve opcije amputacije Slovenije od Jugoslavije, počasne dinamike ustavnega scenarija, zlasti pa verjetne neuresničljivosti ustavnega referenduma in osamosvojitve do konca leta. Dobrodošla je bila tudi pobuda socialistov, ki je šla v isto smer, čeprav nekoliko prezgodaj in brez zadostne politične teže.

Zadnjo oktobrsko soboto in nedeljo sem se odločil, da bi bilo treba takoj, v nekaj dneh prepričati prijatelje v Demosu za razpis predustavnega plebiscita o neodvisnosti, ki naj bi bil izveden 23. ali 30. decembra istega leta (1990). Plebiscit naj bi torej nadomestil referendum o ustavi in izvedbeni ustavni zakon, ki naj bi uredila osamosvojitev slovenske države. Posla sem se lotil naslednjega dne, v ponedeljek, 29. oktobra, takoj, ko sem z Bleda prišel v Ljubljano na Ustavno sodišče. V spominu mi je ostalo na primer jutranje srečanje s Tinetom Hribarjem. Ob kavi v bifeju Ona-On sva bila dogovorjena v nekaj minutah. Hribar se je takoj strinjal z idejo, mislim, da je samo suho pripomnil: »Sedaj je treba prepričati še druge.« Še istega dopoldneva sva na Ustavnem sodišču s Tonetom Jerovškom oblikovala – pravzaprav ga je on napisal na kos papirja – vprašanje, ki naj bi bilo zastavljeno državljanom Slovenije, nato pa sem na eni strani oblikoval besedilo, datirano s ponedeljkom, 29. oktobra1990, naslovljeno s »Plebiscit o slovenski državi o vprašanju: Ali naj Slovenija z dnem razglasitve nove ustave postane neodvisna in suverena država, ki ne bo združena v SFRJ?«

Besedilo tega predloga je imelo prav tako obliko, vsebino in razlago, za kakršno je obstajalo soglasje v skupini, ki je razmišljala o ustavnem zakonu za izvedbo ustave. To je bil še vedno predustavni osamosvojitveni plebiscit, v dvojni funkciji določitve ustavne izvedbe državnega statusa in osamosvojitve Slovenije. Datum nastanka nove države naj bi sovpadal z datumom sprejema nove ustave. Samostojnost in neodvisnost Slovenije bi bila uveljavljena bodisi že s sprejemom ustave v skupščini ali pa šele z njeno potrditvijo na ustavnem referendumu.

Zgornjo pobudo sem istega dne, ko je bila napisana, v ponedeljek, 29. oktobra, izročil Jožetu Pučniku, predsedniku Sveta Demosa (v Pučnikovem avtomobilu parkiranem pred Ustavnim sodiščem), in Francetu Zagožnu predsedniku Demosovega kluba poslancev, Oba sta se z njo po kratkem premisleku strinjala. Kolikor vem, so o pobudi razpravljali na Svetu Demosa, morda tudi v vladi ali še kje drugje, vendar do kakšne hitre in učinkovite odločitve ni prišlo nikjer.

Pač pa se je nekaj dni pozneje – potem, ko sta s Pučnikom v sredo, 31. oktobra, že določila in objavila datum sestanka za 9. in 10. november – oglasil pri meni na Ustavnem sodišču France Zagožen in me prosil, da skupaj s kolegi iz Podvinske skupine za novo ustavo podam predlog pravnih in drugih ukrepov za osamosvojitev, in sicer na sestanku kluba poslancev Demosa, ki da bo v petek 9. in v soboto 10. novembra v Poljčah. Za glavno temo sestanka je bilo določeno vprašanje osamosvojitve. Ker mi nekaj časa ni bilo jasno, kdaj in zakaj natančno je bil sklican seminar v Poljčah, sem pozneje prosil Zagožna za pojasnilo. Povedal je, da sta se skupaj s Pučnikom takoj po ponedeljkovem razgovoru z mano 29. oktobra (ki sva ga po njegovem kasnejšem spominskem pričevanju imela kar na pločniku pred Ustavnim sodiščem) odločila sklicati sestanek poslanskega kluba Demos. Na sestanku naj bi bila po razpravi sprejeta odločitev o plebiscitu. O konkretni vsebini ideje ni govoril z nobenim drugim. Uradno vabilo na dvodnevni seminar v Poljčah z dnevnim redom, na katerem so bila tri vsebinska vprašanja, kot prvo strategija osamosvajanja Slovenije, je bilo datirano z 31. oktobrom – torej je bilo podpisano in odposlano v sredo, dva dni po moji ponedeljkovi pobudi.

Vsekakor pa udeleženci sestanka v Poljčah niso bili vnaprej obveščeni oziroma pripravljeni, da bomo trije poročevalci podali natančno oblikovano in dokaj podrobno izdelano strategijo osamosvojitve, zgrajeno na izvedbi plebiscita. Zdi se mi, da sta to vedela od organizatorjev sestanka in od poslancev le Pučnik in Zagožen, in seveda Jerovšek, Hribar in jaz kot poročevalci. Vse skupaj je vsebovalo prvine načrtovanega presenečenja.

Pobuda je bila predstavljena v Poljčah deset dni pozneje s pomembnim popravkom predlaganega plebiscitnega vprašanja. Poslancem Demosa sem v svoji sklepni razpravi predlagal naslednjo obliko vprašanja: "Ali naj Slovenija na dan razglasitve rezultatov tega plebiscita postane neodvisna in suverena država, ki ni združena v SFRJ?", namesto formulacije "Ali naj Slovenija na dan razglasitve nove ustave postane neodvisna in suverena država, ki ne bo združena v SFRJ?". Tako sem zapisal plebiscitno vprašanje tudi v besedilu članka, ki sem ga v ponedeljek, 12. novembra zjutraj, izročil v objavo časopisu Delo.

Zakaj in kako ter na čigavo pobudo je prišlo do te spremembe, mi še danes ni povsem jasno. Pričevanji Toneta Jerovška in Tineta Hribarja se razlikujeta. Dejstvo je, da je sporazumevanje in usklajevanje priprav za nastop na sestanku v Poljčah tisti teden po samem sklicu sestanka potekalo sproti med predsednikom Demosa Pučnikom, predsednikom poslanskega kluba Demos Zagožnom in mano. Od poročevalcev, ki sem ju od širše skupine za pripravo nove ustave (Podvinska skupina) povabil v ožjo ekipo za predstavitev plebiscitne strategije v Poljčah, pa je bil pobliže in sproti seznanjan s potekom priprav Tone Jerovšek, s katerim sva skupaj formulirala prvo plebiscitno vprašanje, in se tudi po tem pogovarjala o odprtih vprašanjih strategije osamosvajanja na Ustavnem sodišču, kjer sva bila v službi.

Nastale razlike med formulacijama si ne morem pojasniti drugače kot tako, da smo še proti koncu oktobra 1990 računali, da bo ustavna razprava v resnici končana do 23. decembra. Moja prva verzija plebiscitnega vprašanja je namreč predvidevala naslednji potek osamosvojitvenih ukrepov: "Plebiscit naj bi bil izveden 23. decembra 1990, torej po končani ustavni razpravi in pred sprejemom ustave." Torej smo se v desetih dneh med 29. oktobrom in 10. novembrom verjetno premislili zato, ker smo šele po 29. oktobru zanesljivo ugotovili, da do konca decembra v nobenem primeru ne bo možno zaključiti ustavne razprave, skratka, da se bo sprejem ustave zavlekel, zato predlog za sprejem in razglasitev ustave februarja ali marca 1991 (Jambrekova razprava v Poljčah, glej tudi "Sedem točk za suverenost", Delo, 13. november 1990, s.3), torej s trimesečno zamudo.

Prva plebiscitna osamosvojitvena pobuda – tako kot sem jo oblikoval v ponedeljek, 29. oktobra – je bila torej do sestanka v Poljčah in na njem časovno precej radikalizirana, po vsebini pa osiromašena za ustavno podlago. Datum ustanovitve suverene nacionalne države je bil namreč premaknjen z negotovega dne razglasitve nove ustave na sam dan tega plebiscita. Po Poljčah si je vlada vzela še en vikend časa za premislek o osamosvojitvenem roku in je predlagala z njenega vidika bolj realno plebiscitno zavezo, da "Skupščina Republike Slovenije sprejme v šestih mesecih od dneva razglasitve odločitve ustavne in druge akte ter ukrepe, ki so potrebni, da Republika Slovenija prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe SFRJ ..." (4. člen Zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, objavljen v UL RS 6. decembra 1990). Šest mesecev po plebiscitu, 25. junija 1991, pa je bila osamosvojitev realizirana točno tako, kot sva jo načrtovala s Francetom Bučarjem že v prvih mesecih leta 1988 ob pisanju Pisateljske ustave – po ustavni poti, s sprejemom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL, UZITUL), in na podlagi plebiscitne ljudske odločitve (Idejo sva pred aprilskimi volitvami marca 1990 tudi pisno formulirala; glej v: France Bučar in Peter Jambrek, Ustavna pot do suverene slovenske države, Fond AS 2007 dr. Peter Jambrek 1971-2006, a.e. 268, a.e.264.).

Razprava in odločitev o pobudi. Sestanek v Poljčah se je začel brez posebnosti. Prva točka dnevnega reda tega dvodnevnega seminarja je bila strategija osamosvajanja Slovenije. Do dopoldanskega odmora se je zvrstilo nekaj resorskih poročil, spomnim se na primer izčrpne analize Janeza Janše o vojaški situaciji in obrambnih pripravah, vendar brez konkretnih predlogov. France Bučar je orisal ustavne in politične vidike osamosvojitve. Razprava ni bila snemana, tako da o njej ni zvočnega zapisa niti seveda prepisa kakega takega zapisa.

S predsedujočim Francetom Zagožnom sva se na začetku dopoldanske seje dogovorila za nastop trojice proti koncu dopoldanskega zasedanja. Vendar se je razprava vlekla, bližal se je čas kosila. Pučnik se je še pred zaključkom prerinil skozi vrsto stolov, da bi me še enkrat opozoril, naj ne pozabim predlagati konkretnega datuma plebiscita. Ko me je Zagožen kakih deset minut pred odmorom pozval, da stopim pred mikrofon, sem odkimal in iz klopi v dvorani predlagal, da bi raje nastopili po kosilu. Ocenil sem, da bo takrat več pripravljenosti poslancev posvetiti se predstavitvi dogovorjene strategije osamosvojitve, vključno s formulacijo plebiscitnega vprašanja in datumom plebiscita. Tudi se mi je zdelo, da je nujno predstaviti pobudo v enem kosu – ne deloma pred odmorom, in deloma po njem – da bi se vsi trije dopolnjevali. Tako je Franc Zagožen zaključil dopoldansko sejo in napovedal naš nastop po kosilu.

Sam sem takoj po zaključku dopoldanske seje odšel iz Poljč s prijateljem Primožem Rodetom, poslancem krščanskih demokratov, k meni domov na Bled. Ne naključno, ampak ker sem se želel izogniti zame nepotrebnim osebnim pogovorom o temi, ki naj bi jo predstavili poslancem neposredno, v čisti in načelni obliki. Prepričevati druge člane vodstva Demosa in Vlade se mi ni zdelo smiselno, ker so se skoraj vsi tako ali drugače vse do tedaj izmikali določnim in odgovornim stališčem do pobude za plebiscit. Ne nazadnje so še pred nekaj tedni zavrnili plebiscitno pobudo Socialistične stranke. Še več, bal sem se, da bi vnaprejšnje seznanjanje vodilnih s plebiscitno strategijo slednjim omogočilo povezati se v morebitnem odporu proti zavezujoči odločitvi.

Nekaj predhodnih pogovorov pa je bilo očitno vendarle opravljenih. Sam se ne morem spomniti, kdo in s kom se je pred predstavitvijo pobude, ki je bila dogovorjena samo z Zagožnom in s Pučnikom, o njej še pogovarjal. Janez Janša se je na primer spominjal: "Pred sejo so dr. Tine Hribar, dr. Peter Jambrek in dr. Jože Pučnik želeli govoriti z menoj na samem ... Podoben pogovor je imela trojica tudi s predsednikom Skupščine dr. Francetom Bučarjem" ("Šentjoški dialog: Tine Hribar – Janez Janša", Demokracija, 2000).

V ožjem krogu (Zagožen, Pučnik, Jerovšek, Hribar, Jambrek) smo sprejeli dogovor, da od članov strokovne skupine za pripravo nove ustave nastopijo v Poljčah samo trije – Hribar, Jerovšek in Jambrek, ki so bili najbližje Demosu, in so imeli iste poglede na strateška vprašanja osamosvojitve in plebiscita. Sam sem predlagal in od obeh kolegov tudi dobil soglasje za delitev dela in za vrstni red nastopov na sestanku v Poljčah. Scenarij je bil logičen glede na dotedanje izkušnje in usmeritve omenjenih treh:

Takoj po odmoru je na podlagi tega dogovora dobil besedo Tine Hribar, ki je podal uvodno razlago zunanjih in notranjih okoliščin, ki so pogojevale plebiscitno strategijo in njeno časovno dinamiko. Nato je Tone Jerovšek navedel konkretne zakonodajne ukrepe za prevzem učinkovite oblasti na ozemlju Slovenije, med drugimi pogajanja o osamosvojitvi Narodne banke Slovenije ter določitev plačilnega sredstva (denarne enote) nove države, ustanovitev samostojne diplomatske in konzularne službe, preoblikovanje teritorialne obrambe Slovenije v vojsko Republike Slovenije ter razpustitev sestava JLA SFRJ na njenem ozemlju, ustanovitev državnih zavodov in uprav za standardizacijo, za mere in dragocene kovine, za patente, za kontrolo letenja, za radijske zveze in ustanovitev carinske službe Slovenije.

Sam sem podal predlog plebiscitnega vprašanja – "Ali naj postane Slovenija na dan tega plebiscita neodvisna in suverena država, ki ni združena v SFRJ?" – ter navedel in razložil ključne točke strategije ustanovitve nove države: plebiscit 23. ali najpozneje 30. decembra; takojšnja pogajanja z jugoslovanskimi oblastmi in republikami o osamosvojitvi Slovenije; sprejetje nove ustave do februarja ali marca naslednjega leta 1991; pravni in institucionalni ukrepi za vzpostavitev učinkovite oblasti na ozemlju Slovenije najpozneje v šestih mesecih po razglasitvi nove ustave; uskladitev pravne ureditve in državne organizacije z novo ustavo; akcija za priznanje mednarodne subjektivitete nove države Slovenije; razpis novih volitev v Državni zbor in novih volitev šefa države spomladi 1992. Te točke so povzeli pisni Sklepi in stališča seminarja o osamosvojitvenem plebiscitu, prvi pa jih je objavil časopis Delo v torek, 13.novembra, potem, ko je že v ponedeljek, 12. novembra objavil novico o Pučnikovi najavi datuma plebiscita.

Že v Poljčah, pa tudi v članku za Delo, sem predlagal oblikovanje nove vlade narodne enotnosti. Ta predlog je sledil tedanjim predvidevanjem v krogih Demosove koalicije – še pred aprilskimi volitvami 1990 in po njih – da bo treba vlado, ob stabilnem parlamentu, občasno, morda celo vsakega pol leta, obnoviti in delno zamenjati, zlasti zaradi preutrujenosti njenih članov. Prav ob sprejemanju plebiscitne pobude so nekateri njeni člani povedali, da slovenska vlada v tedanji sestavi verjetno ne bo zmogla dodatnega bremena nalog in težav, ki jih je zahtevala strategija odločne državne osamosvojitve Slovenije v sorazmerno kratkem času šestih do devetih mesecev.

Predstavitev plebiscitne strategije so udeleženci sestanka, Demosovimi poslanci v dvorani obrambnega centra v Poljčah, sprejeli z navdušenjem. Spomnim se presenečenja ob spontanem, burnem in dolgem ploskanju, ko sem končal svoj govor, navdušenja, ki je seveda veljalo celoviti predstavitvi vseh treh, Hribarja, Jerovška in mene. Predstavljena plebiscitna strategija je bila sprejeta z aklamacijo. V tem vzdušju ni bilo mogoče – tudi če bi kdo želel – reči kakršnekoli besede več proti plebiscitu. Pučnik in Zagožen sta s svojima razpravama, ki je sledila nastopu trojice, dala samo še dokončno veljavo soglasni odločitvi poslancev. Tudi vse ostale razprave so se odigrale v istem duhu in vzdušju. Nemudoma sem vedel, da je ideja prodrla in da jo je skoraj nemogoče, vsaj v kateremkoli Demosovem organu, zavrniti ali bistveno predrugačiti.

Očitno je dobil tak vtis tudi Pučnik, ki je takoj po našem nastopu odšel, kot smo pozneje izvedeli, nekam na Štajersko, kjer je podal izjavo za javnost, da bo po sklepu Demosovega poslanskega kluba plebiscit za neodvisno Slovenije že 23. decembra 1990. Tudi sam sem odšel kmalu zatem, ko je nastopila vrsta uglednih razpravljavcev, ki so vsak po svoje pritrjevali pobudi. Zapisniške sklepe sestanka je sprejel in podpisal Franc Zagožen s kolegi.

Franc Zagožen je v dokumentarni oddaji o plebiscitu, ki jo je za Televizijo Slovenija posnel Jože Možina, povedal, da sklicatelji sestanka v Poljče povabljenih poslancev niso seznanili tudi s pobudo za konkretno plebiscitno strategijo – čeprav je bila prav slednja pravi razlog za sklic sestanka. Tudi drugi vplivni člani Sveta Demosa – Peterle, Bučar, Rupel, Janša in drugi – niso bili seznanjeni s plebiscitno strategijo. Vsi navedeni so še vse dopoldne do odmora za kosilo razpravljali, ne da bi vedeli, kaj bodo povedali trije predstavniki ustavne skupine, ko bodo pozvani k mikrofonu. Bučar je na primer še v svojem dopoldanskem nastopu razpravljal proti plebiscitu, Janša pa je razpravljal o stanju pripravljenosti Slovenije na osamosvojitev brez konkretnih predlogov, in enako je veljalo za vse druge razpravljavce na dopoldanskem delu seje.

Torej smo imeli prav, ko smo v ožjem in zaupnem krogu skupaj s Pučnikom in Zagožnom načrtovali presenečenje in pri tem računali na splošno podporo poslancev Demosa – ob bolj mlačnem odnosu Demosovih politikov z vrha. Predhodno prepričevanje bi bilo odveč in je bilo v resnici odveč – pomenilo je kvečjemu tveganje, ki sem ga že omenil – da bi močna frakcija neodločnih skeptikov glede korenitejših osamosvojitvenih ukrepov dobila priložnost, da se učinkoviteje poveže proti dosledni in koreniti odločitvi.

Sam ne vem in se ne spomnim, ali smo si Zagožen, Pučnik in jaz kdaj v tistem tednu pred sestankom v Poljčah vse to tudi izrecno povedali, ali pa se je to razumelo molče in samo po sebi. Drug pomemben vidik omenjene molčečnosti pa je bilo razmerje do tedanje opozicije, neposredne kontinuitete jugoslovanskega nedemokratičnega režima. V tem političnem razmerju je bila skrivnost plebiscitne strategije tisti teden dni pred Poljčami in v Poljčah samih del taktike presenečenja z namenom postaviti tudi tedanjo parlamentarno opozicijo (podobno kot notranjo Demosovo opozicijo) pred izvršeno dejstvo – ko ni več poti nazaj. Podobno navdušenje, kot je zajelo po predstavitvi plebiscitne strategije Demosove poslance, je namreč zajelo po njeni medijski objavi tudi široke sloje slovenskega naroda in vsega ljudstva. Zato tudi demokratično javno mnenje po objavi odločitve v Delu v torek, 13. novembra ni dopustilo poti nazaj. Od tod zadržana, pa ne tudi pritajena jeza vodilnih opozicijskih politikov nad enostransko odločitvijo iz Poljč. Tisti teden dni pred Poljčami je bila namreč odigrana zanimiva partija pokra. V tej partiji za zmago niso zadostovale le boljše karte v roki, ampak tudi trenutek, ko je bil zmagovalni niz izigran. Ne prekmalu, ne prepozno.

Objava odločitve in prvi javni odzivi. Naslednjega dne, v nedeljo, 11. novembra, sem doma na Bledu napisal osnutek članka z naslovom 23. decembra letos plebiscit o vprašanju: Ali naj postane Slovenija neodvisna in suverena država? V članku – objavljen je bil v torek, 13. novembra v dnevniku Delo pod naslovom Sedem točk za suverenost – sem povzel glavne točke plebiscitne strategije Demosa, ki sem jo predlagal in je bila z aklamacijo sprejeta v Poljčah v petek, 9. novembra. Članek sem v ponedeljek, 12. novembra zjutraj – ne da bi se napovedal – osebno odnesel na uredništvo Dela. Tam sem v še na pol praznem uredništvu našel namestnika odgovornega urednika Danila Slivnika, iz ene sosednjih pisarn pa se nama je pridružil še novinar Janko Lorenci. Oba sta me takoj – ne da bi vedela, zakaj sem prišel – začela spraševati, kaj pomeni drobna novica iz pravkar stiskane ponedeljkove izdaje Dela o Pučnikovi napovedi plebiscita za 23. december. Začudeno sta me vprašala: "Kaj se dogaja?" Natančno sem jima opisal dogajanje v Poljčah in povedal tudi svojo oceno, da gre za sorazmerno nepričakovan in presenetljiv zasuk. Prosil sem ju, da namenita v torkovi številki Dela dogodkom in odločitvi čim več prostora, začenši z vodilnim člankom na prvi strani.

Potem ko je Delo v torek, 13. novembra 1990 v resnici na prvi in na tretji strani obširno in s številnimi uredniškimi poudarki objavilo novico in prve odzive nanjo, je bila dokončana druga faza utrditve plebiscitne odločitve: po Poljčah vsaj za Demos ni bila več možna pot nazaj, objava v Delu pa je informirala in mobilizirala vso tisto slovensko javnost, ki je v času bližajočih se poustavnih volitev hočeš nočeš zavezovala vse politične stranke, tudi opozicijske.

ČASOVNO SOSLEDJE ODLOČITEV ZA DEMOKRACIJO – SUVERENOST – USTAVO – EVROPO: PRELOMNI DOGODKI IN ODLOČITVE V ZGOŠČENEM ZGODOVINSKEM ČASU 1987–1991

- Prispevke za slovenski nacionalni program (57. št. Nove revije, februar 1987), zlasti nosilne ustavno-pravne prispevke Bučarja, Jambreka in Pučnika, je uvedlo precej previdno uredniško napotilo, da "gre za pobudo za drugačno razmišljanje o Slovencih, za novo koncepcijo slovenstva, ki naj bi se konstituiralo v ustanovah potencialno suverenega naroda ..." Konkretno, Bučar se je v svojem prispevku zavzel za to, da "je treba narodu omogočiti, da bi lahko izražal svojo voljo. Brez demokracije o tem ne more biti govora ... kot narod (imamo) pravico, da se organiziramo kot samostojna država ...". Pučnik: "...potrebno (je) izhajati od predpostavke slovenske državne suverenosti ...". Jambrek: "... boja za narodovo svobodo (se) ne da ločiti od boja demokracijo ...".

- Teze za ustavo Republike Slovenije ("Pisateljska ustava"), objavljene in javno predstavljene 25. aprila 1988, je uvedlo naslednje ustavno določilo: "Republika Slovenija je država slovenskega naroda in vseh ljudi, ki so so v skladu z zakonom pridobili pravico slovenskega državljanstva. Republika Slovenija je država, ki temelji na suverenosti slovenskega naroda ... obsega ozemlje znotraj mednarodno priznanih in zagotovljenih meja, določenih z razmejitvijo med Jugoslavijo in Italijo, Avstrijo in Madžarsko ter z razmejitvijo z Republiko Hrvatsko." Demosova ustava, napisana marca in objavljena 10. aprila 1990 (Demokracija) je ponovila uvodne določbe Pisateljske ustave, tudi, da "(je) Slovenija država, ki temelji na suverenosti slovenskega naroda in na njegovi neodtujljivi pravici do samoodločbe".

- O ustavni pot do suverene slovenske države sta dr. France Bučar in dr. Peter Jambrek soglašala v predlogu z dne 27. marca 1990, ko sta predlagala, "da postopek osamosvojitve Slovenije v suvereno in mednarodno priznano državo sovpada s postopkom sprejema nove slovenske ustave: novi slovenski parlament sprejme predlog nove ustave; potrdi jo vseljudski referendum; ustavno zakon pa realizira".

- Deklaracija o slovenski samoodločbi je bila Demosov predvolilni program osamosvojitve, objavljena v Delu 18. januarja 1990 in v Novi reviji 9. marca 1990, s spremnim komentarjem Petra Jambreka in Dimitrija Rupla. Podpisali so jo pooblaščeni predstavniki petih v Demos – združeno opozicijo Slovenije - povezanih zvez, ki so se zavezale, da bo Demos izvedel naslednje prednostne politične naloge: "Svobodne parlamentarne volitve, ki naj bi potekale to pomlad, plebiscit, ki naj bi udejanil narodovo pravico do samoodločbe, ter referendum, ki naj bi določil naravo slovenske države in ustave ... štejemo za neposredne in nujne pogoje, ki naj omogočijo uresničitev naših vrednot in ciljev."

- Na kosilu pri Bučarjevih v Bohinju na praznični torek, 1. maja 1990, se je skupina, ki je bila najbližje neformalnemu jedru Demosa, v sestavi Pučnik, Bučar, Hribar in Jambrek odločila, da naj se plebiscit o neodvisnosti Slovenije izvede v nedeljo 23. decembra istega leta.

- Osnutek predloga za novo slovensko ustavo, ki je bil pripravljen za obravnavo na predsedstvu SRS je napovedal (iz pisnega poročila Jambreka predsedniku Skupščine Bučarju z dne 28. maja 1990): "1. Referendum pred ustavo jeseni o vprašanju: 'Ali naj bo Slovenija samostojna mednarodno priznana suverena država?'. Ustava naj bi bila izvedbeni akt tega referenduma. 2. Referendum ob končanem predlogu ustave proti koncu tega koledarskega leta." Predlog je sprejelo Predsedstvo SRS 25. junija, Skupščina pa 18.julija 1990. Predlog v 1. tč. I. dela je urejal, da »je potrebno z novo ustavo oblikovati Republiko Slovenijo kot suvereno državo z vsemi atributi dejanske oblasti na lastnem ozemlju in s polno mednarodnopravno subjektiviteto ... Tako izhodišče pomeni ustavno izvedbo načela o samoodločbi ... Svobodno določanje političnega statusa slovenskega naroda in njegove države je osnova za uveljavitev samostojnosti Slovenije in za odločanje o njenih morebitnih povezavah z drugimi jugoslovanskimi narodi in njihovimi državami ..."

- Podvinska ustava, 31. avgusta 1990 je v zadnjem, 164. členu o ustavni osamosvojitvi države urejala: "Z razglasitvijo te ustave postane Slovenija samostojna država, ki (VARIANTA: besede "postane samostojna država" se črtajo) v celoti prevzame nase izvrševanje vseh suverenih pravic, tudi tistih, katerih izvrševanje je prenesla na Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. (VARIANTNI PREDLOG: katerih izvrševanje je ob ustanovitvi federativne Jugoslavije ali kasneje prenesla nanjo.) Način in roki prevzema izvrševanja teh suverenih pravic se uredijo z ustavnim zakonom za izvedbo ustave ter v skladu z njim z morebitno konfederalno pogodbo ali z drugimi meddržavnimi pogodbami."

- PV ponedeljek, 29. oktobra 1990, je bil izročen Pučniku in Zagožnu pisna pobuda za izvedbo plebiscita z naslednji vprašanjem: "Ali naj Slovenija z dnem razglasitve nove ustave postane neodvisna in suverena država, ki ne bo združena v SFRJ?"

V torek, 13.novembra 1990, pa se je v Delu objavljeno plebiscitno vprašanje glasilo: "Ali naj postane Slovenija na dan tega plebiscita neodvisna in suverena država, ki ni združena v SFRJ?" Dr. Tone Jerovšek in dr. Lovro Šturm sta v plebiscitni javni razpravi predlagala 22. novembra 1991 naslednje v Delu objavljeno besedilo za glasovalne lističe: "Ali naj postane Slovenija na dan tega plebiscita (alternativa: na dan razglasitve nove slovenske ustave) neodvisna in suverena država, ki ne bo več združena v SFRJ?"

- Zakon o plebiscitu, sprejet 6. decembra 1990, je uredil, med drugim, naslednje: "Vsebinski del glasovnice se glasi: Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?... Na plebiscitu sprejeta odločitev, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država, zavezuje Skupščino Republike Slovenije, da sprejme v šestih mesecih od dneva razglasitve odločitve ustavne in druge akte ter ukrepe, ki so potrebni, da Republika Slovenija prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe SFRJ ..."

- Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL) in ustavni zakon za njeno izvedbo sta (UZITUL) sta bila sprejeta in razglašena 25.unija 1991. Plebiscit in ustavno listino je preambula ustave, sprejete decembra 1991, pripoznala za edina izrecno navedena pravna izvora nove ustave. S tem je bila pravno veljavno urejena diskontinuiteta med ustavnim redom Slovenije in Jugoslavije.