Osnovnošolci z našo kamero v rokah: Ko bom velik, bom novinar!

Pester program v čast kulturnemu prazniku

Učitelji in učenci majhne podeželske podružnične šole v Birčni vasi, ki sodi pod okrilje Osnovne šole Šmihel iz Novega mesta, so se na zanimiv način odločili počastiti slovenski kulturni praznik. Med drugim so v ospredje postavili tudi poklice, ki so tesno povezani s slovenskim jezikom, kulturo in z zgodbami, ter poklice, ki v ospredje postavljajo domovino in domoljubje.

Na šoli so pripravili serijo delavnic, na katerih so tudi prvošolci po besedah vodje podružnice Vide Šter spoznavali bogastvo jezika skozi Prešernova dela:

"Pri najmlajših začenjamo s Povodnim možem, bistvo pa je, da ob kulturnem prazniku učenci na njim razumljiv način spoznavajo bogastvo našega jezika in kulture, ne zgolj literarne zgodovine."

Pokaže nam šolsko glasilo Mravljice, v njem se na razumljiv, aktualen in barvit način skozi otroško pero kaže, da je šola sicer res majhna, a ustvarjalna. V Mravljicah objavljajo pesmi, zgodbe, rebuse in uganke.

Šterova pravi, da zelo radi sodelujejo tudi na likovnih in literarnih natečajih, da učenci redno tekmujejo na tekmovanjih iz znanja slovenščine, matematike in spoznavanja okolja. Vodja podružnice s ponosom pove, da so na teh tekmovanjih zelo uspešni, saj poberejo veliko priznanj in nagrad. Odzvali smo se njihovemu vabilu, da jim predstavimo delo novinarja, ter se s kamero in mikrofonom odpravili na šolo, ki sredi dolenjskega gričevja znanje deli že vse od leta 1910.

Novinar mora povedati resnico!

Beležnico, svinčnik, diktafon, kamero, stojalo in čisto pravi mikrofon smo prinesli v razred. Skupina učencev je bila takoj za, da naredijo svoj prispevek, a prej smo se vseeno malce pogovorili o osnovah tistega, kar zunaj med ljudmi počnemo novinarji. Otroci so nas presenetili s tem, kako natančno so opredelili naše poslanstvo. Resnica je bila beseda, ki nam je ni bilo treba položiti v njihova usta.

Da, ljudi zanima, kaj se je v resnici nekje tam zunaj zgodilo. Kaj je povedal gasilec, kaj pravi košarkarski trener in zakaj nogometaš ni dal gola, pa tudi – kje je letos sneg. Važno je, da se ljudem pove resnico.

"Pisatelj si zgodbo lahko izmisli in napiše, da so v gozdu volkodlaki in škrati. Novinar pa mora napisati, kaj je res," modro, po naši predstaviti glede dejstev napisanih v novinarski zgodbi, pripomni zvedavi učenec, ki pravi, da bi bil športni novinar, da bi prispevke delal v Stožicah.

Učence so zanimale številne podrobnosti. Povedali smo jim, da mora na tiskovni konferenci vladati red, da, podobno kot v šoli, v razredu, novinar dvigne roko, da dobi besedo, da lahko postavi vprašanje. Da, veliko je treba brati, še več napisati, da lahko nekdo napolni časopis ali pa pripravi radijske novice.

Za dobro zgodbo je treba veliko delati, dobro poslušati in si veliko zapomniti, so hitro ugotovili.

Zakaj pa morate imeti še vedno beležnico? Zato, ker nikoli ne zataji, odvrnem. Svinčniku in beležnici nikoli ne zmanjka baterij, nikoli se ne pokvari, v njej je vedno prostor vsaj še za en stavek, pomembno sporočilo ali podatek, zato mora vedno biti v novinarjevem žepu. Pokimajo in hitro najdejo primerjavo – tako kot kreda v šoli in piščalka pri policistu. Da, natanko tako.

Bomo na televiziji? Na spletu? Super, to bom lahko pogledal tudi na telefonu …

Za nas je bila zanimiva izkušnja, kako osnovnošolci vidijo medije. Zelo redko so v pogovoru omenili časopis ali revijo. Televizija še vedno ima poseben čar, a širina spleta je tista, ki jih še posebej navdušuje. Eden od učencev hitro pojasni vlogo tako imenovanega novega medija:

"Vedno je nekaj novega in ni ti treba sedeti na kavču, da si nekaj, kar te zanima, lahko pogledaš. Ati je na telefonu preveril, kako deleč je skočil Prevc." Še bolj so nas učenci presenetili s primerjavo, da je splet zanimiv, ker ponuja čisto vse: lahko bereš, gledaš fotografije, pogledaš video.

"Kot bi imel pred seboj, časopis, radio, televizijo pa še kino," so o vlogi spleta kot medija, v katerem dela novinar, skupaj z nami, ob naši razlagi, razmišljali osnovnošolci.

Ko smo se poslovili in jih pustili, da s kamero naredijo svoj prispevek, jih je kar vleklo iz razreda. "Odlično, posneli bomo vojake, ki nam na igrišču postavljajo vadbeni poligon!" Prav zanimivo, kako hitro so dojeli, kot da bi imeli zgodbo zapisano v spominu, da mora novinar ven, med ljudi. Preden se poslovimo, še obvezno strateško vprašanje – kot na pravem redakcijskem sestanku: "Kdaj bomo pa objavili? Bomo na televiziji?" "Na spletu, na Siolu, poznate?" vprašamo. "Vau, to bom lahko pogledal tudi na telefonu …"

Vse so dojeli takoj, se nasmehnemo pri sebi. Nova generacija, novi mediji in zgodbe kjerkoli in kadarkoli. Da, sedma sila še nikoli ni bila tako močna in prodorna kot tista, ki raste zdaj.