Omar, ki je iz Hondurasa v Slovenijo pripeljal dobro kavo

Omar Escobar, Hondurašan, je deset let delal na ameriški križarki in z njo prepotoval ves svet. Od vsega, kar je videl, sta ga najbolj očarali dve državi: Slovenija in Estonija. Takrat še ni vedel, da si bo v eni od teh nekoč ustvaril dom in družino.

Odraščal je v mestecu Trujillo na obali Karibskega morja. "To je najlepši zaliv, ki ga imamo v Srednji Ameriki," pravi Omar. "Trujillo je kraj za počitek. Življenje tam je čudovito. Ljudje se poznajo. V zalivu je čudovita laguna z mangrovami." Za Omarja kaj boljšega ni mogoče.

Iz rubrike Tujci v Sloveniji preberite še:
Daniel iz Peruja, ki ne more brez štajerskega bučnega olja
Faramarz iz Irana: Kako naj se naučim slovensko, če z mano vsi govorite angleško?
Aleksej iz Belorusije: Slovenci ste bolj odprti, kot si mislite sami o sebi
Noah iz ZDA: Preizkusil sem veliko evropskih držav, a Slovenija je za življenje najboljša

"Honduras je čudovita dežela, imamo vse," navdušeno pripoveduje. "Čeprav ni tako hudo, kot to predstavljajo mediji, so velika mesta nevarna. Treba je paziti, kje hodiš, kako hodiš. Na ulici ne smeš uporabljati mobilnega telefona, zlasti zaradi trgovine z mamili, manjši kraji pa so varni."

Obmorski kraji živijo od turizma, sicer pa imajo v Hondurasu zelo močno tekstilno industrijo. Podjetji Nike in Adidas bosta v Hondurasu postavili svoja skladišča in logistične centre. V enem takem centru dela okoli 20 tisoč delavcev, pove Omar. Honduras je največji izvoznik kave v Srednji Ameriki, izvažajo pa še banane, ananas, lubenice, melone. Proizvajalci kave so se v zadnjih letih zavedli, da so lahko konkurenčnejši s posebnimi vrstami kave. Te danes predstavljajo 30 odstotkov izvoza kave, pove Omar.

S križarko v Slovenijo

Ko je Omar prvič prišel s križarko v Koper, ga je pokrajina spomnila na domače kraje. Foto: Osebni arhiv

Študiral je ekonomijo in revizijo v mestu San Pedro. S tem se je tudi ukvarjal osem let. Nekega dne ga je sosed vprašal, ali bi šel delat v ZDA na križarko. Na začetku ga ni zanimalo, saj je imel dobro službo, a sosed ga je prepričal. Rekel si je: "Če mi ne bo všeč, se vrnem prihodnji teden." Na ladji je ostal deset let.

Všeč mu je bilo, spoznal je ves svet. "Od vsega, kar sem po svetu videl, sta me najbolj navdušili dve državi – Slovenija in Estonija." Zakaj? "Slovenija je zelo lepa država in ima vse, vse je blizu. Ljudje so zelo prijazni, nikoli nisem imel z nikomer težav. Estonija je enaka."

Z ženo Katjo sta se spoznala na križarki, kjer sta oba delala – on kot vodja gasilcev, ona v trgovini. Čeprav je Katja po treh mesecih odšla, se je njuno razmerje nadaljevalo po telefonu in Skypu. Obiskala sta se v Sloveniji oziroma v Hondurasu in se kmalu poročila. Ker je Katja edinka, on pa ima devet bratov in sester, ki lahko poskrbijo za starše v Hondurasu, sta se preselila v Slovenijo.

Omar, Katja ter sinova Alex in Jordi gredo vsako leto na počitnice v Honduras. Foto: Osebni arhiv

Odločitev o selitvi zanj ni bila lahka. V Hondurasu je imel dobro službo, bil je domač v okolju. "V novem okolju ne veš, ali boš dobil službo in kako se boš znašel, a v življenju se je treba odločiti." Težje je bilo zanj, lažje pa za Katjo. "Življenje je tveganje in treba je tvegati," pravi Omar.

S sinovoma Alexom in Jordijem živita na Vrhniki, vsako leto pa gredo na dopust v Honduras. "V Hondurasu imamo poletje, poletje in poletje, tukaj pa so letni časi štirje. Tukaj se lahko v morju kopaš tri mesece, tam vse leto." Pravi, da nikoli ni bil prijatelj vročine, temperatura pa se v San Pedru povzpne tudi čez 40 stopinj Celzija.

Kako prenaša slovenski mraz? "Brez težav, le malo bolj se oblečem. Dokler mi ni treba kidati snega, je zelo lepo." Poskusil je celo smučati. "Ne znam, a poskušam. Zabavno je!"

Omarjevo življenje je tesno povezano s kavo. Že babica in starši so imeli plantaže. Odraščal je obdan s kavo, nekaj časa je celo delal na honduraškem inštitutu za kavo. Foto: Osebni arhiv

Očaran na prvi pogled

Ko je prvič prišel v Slovenijo na obisk h Katji in je letalo pristajalo nad Alpami, se je čudil, kje bo pristalo, saj je pod seboj videl le vrhove visokih gora. "A smo bili kar naenkrat na tleh!" Pred tem je Slovenijo obiskal že prej – s križarko v Kopru. Obakrat je bil že na prvi pogled očaran.

Omar zdaj v Sloveniji živi že pet let. Z urejanjem slovenskih dokumentov ni imel težav, saj sta se s Katjo poročila že pred selitvijo v Slovenijo. Šlo je hitro.

Nekatera slovenska narečja zvenijo, kot da bi poslušal roj čebel

Slovenščino razume, težje pa mu je govoriti, saj skoraj vsi govorijo angleško. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je opravil tečaj slovenščine. "Govorim z veliko napakami. Ne vem, kako uporabljati končnice. Poznam besede, a jih ne znam sklanjati," ugotavlja. "Pri nas so vrata vrata, vedno so le vrata. V slovenščini pa so včasih vrata, jutri ni vrat ali pa je nekaj pri vratih."

Z narečji je še težje. "Nekaterih ljudi ne razumem nič. Včasih se mi zdi, da govorijo, kot bi poslušal roj čebel." Če ne bi govoril angleščine, bi se naučil slovenščino boljše, ker bi bil prisiljen, pravi. A v Sloveniji skoraj vsi govorijo angleško.

Potem ko se je Omar preselil v Slovenijo, je s svojo kavo najprej prepričal taščo in prijatelje, danes pa se s prodajo kave preživlja. Foto: Urška Makovec

Ker ni bilo dobre kave, jo je uvozil

"V Sloveniji sem vedno pogrešal pravi okus, svežino kave." Slovenska mu ni bila všeč. Nobena, ki jo je tu poskusil, ni imela svežine. Iskal je in iskal, potem pa si je kilogram prinesel iz Hondurasa in si ga spražil ročno. "Ročno pražena kava je zame najboljša. Okus, aroma, vse. Pražiti jo je treba počasi. Da ni pritiska, da je kava bolj svobodna. Taka je najboljša."

Tisti kilogram kave je kmalu "izginil", prinesel je je še več. Prijatelji so bili navdušeni, kmalu pa je bilo naročil toliko, da ni več zmogel pražiti ročno. Katja mu je rekla: "Če ti je uspelo spremeniti navade moje mame, lahko spremeniš tudi navade drugih." Pravi namreč, da Slovenci mislimo, da so naše kavne mešanice najboljše, ker smo navajeni samo teh.

Slovenski trg je precej zaprt

Kupila sta torej profesionalne naprave, danes je njuna kava na prodaj že marsikje po Sloveniji. Tudi tu se ljudje vedno pogosteje odločajo za posebne vrste kave, ugotavlja Omar. "Pomembno jim postaja, da je sveže pražena. Po dveh tednih ali največ enem mesecu namreč kava že začne izgubljati kakovost. Po treh mesecih je še vedno kava, saj ta nima roka trajanja, a že nima več arome in okusa, je mrtva."

Omar spraži približno deset ton kave letno. Foto: Osebni arhiv

Omar poskrbi za uvoz kave, praženje in pakiranje, Katja pa za prodajo in stike s strankami. "Trg v Sloveniji je precej majhen, zaprt. Težko je vstopiti. Ljudje pijejo veliko kave, a vedno isto mešanico, tisto, na katero so navajeni." Dve leti je trajalo, preden sta se utrdila na trgu.

Vsak dan se živi, kot bi bil zadnji

Kakšne so razlike v poslovanju med Hondurasom in Slovenijo? Zelo različne so nakupovalne navade. "Če imamo v Hondurasu v žepu deset dolarjev, jih bomo zapravili 20. Tukaj pa, če jih imaš deset, zapraviš dva. Tudi zato je tukaj posel težji. Ljudje varčujejo." A pravi, da se je pač treba prilagoditi kraju, kamor si prišel. "V Hondurasu se vsak dan živi, kot bi bil zadnji."

Kako torej ljudje preživijo s tako logiko? Denar se vedno najde, vedno se najde pot, pravi Omar. "Ljudje v Latinski Ameriki imajo desetkrat manj, kot imamo tu v Sloveniji, a živijo veliko bolj srečno. Vedno živijo z nasmehom, niso pod stresom. Mene tukaj to sicer ne moti, a tako je."

Kava na terasi v Omarjevem domačem kraju ob obali Karibskega morja. Foto: Osebni arhiv

Omar zjutraj najprej spije t. i. drip kavo (kava, ki kaplja skozi filter; postopek priprave je prikazan v videu zgoraj), ki je v Hondurasu najbolj običajen način priprave. Po kosilu spije kavo z mlekom iz avtomata, a na tako koncentrirano kavo ni navajen. "Mislim, da je za slovenski okus boljša drip kava."

Pitje kave je družinski obred

V Hondurasu imajo navado piti kavo v družini, in sicer okoli 3. ure popoldne. "Pridejo sestre, bratje, nečaki, sedimo na terasi in pijemo skodelico kave s sladkim kruhom. Klepetamo, se smejemo, to pa lahko traja tudi uro ali uro in pol."

Ta obred je zanje zelo pomemben tudi zato, ker povezuje družino. "V Latinski Ameriki smo zelo družinski. Družine so veliko večje, kamorkoli gremo, gremo skupaj, zelo smo povezani." Tudi zato ga je v Sloveniji obiskalo že precej sorodnikov, pričakuje pa jih tudi v prihodnje.

Ste se kdaj vprašali, kako se godi tujcem v Sloveniji? V novi rubriki vsako soboto predstavljamo nekoga, ki ga je življenje pripeljalo v Slovenijo, da nam pove, kako se tu znajde, ali smo Slovenci odprti do prišlekov, čemu se je na začetku najbolj smejal, ali mu je Slovenija všeč, kakšna je država, iz katere prihaja.

Imate tudi vi ženo, soseda, sodelavko, znanca, ki prihaja iz tujine? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na urska.makovec@tsmedia.si.