Noah iz ZDA: Preizkusil sem veliko evropskih držav, a Slovenija je za življenje najboljša

Noah, ki je v Washington Postu pred dnevi objavil članek o svoji izkušnji življenja v Sloveniji, o katerem se je prejšnji teden veliko govorilo, je odraščal v New Havnu, mestu, kjer ima sedež priznana univerza Yale, na pol poti med New Yorkom in Bostonom, a si je vedno želel živeti v Evropi. Pravi, da je bil vedno nemirnega duha. Tako je preizkusil življenje v Rimu, Madridu, Firencah, Benetkah, Leidnu na Nizozemskem, Londonu, Cambridgeu, Orvietu v Italiji, Parizu in Pauu na jugu Francije.

Ko je v Ljubljani spoznal umetnostnega zgodovinarja Petra Krečiča, takrat direktorja arhitekturnega muzeja v Ljubljani, mu je ta omenil možnosti za doktorat na ljubljanski univerzi. Ker je bil Noah že takrat navdušen nad umetninami Jožeta Plečnika, se je za to takoj odločil. Takrat je spoznal tudi bodočo ženo Urško. Čeprav je pozneje še veliko potoval in sta z ženo nekaj časa živela v Italiji, pravi, da je celostno gledano za življenje najboljša Slovenija. Zdaj že pet let živi v Kamniku, nad katerim je zaradi mirnosti, bližine Ljubljane, pogleda na gore in pestre kulturne ponudbe zelo navdušen.

"Navaden človek tu dobro živi"

"Za življenje visoke kakovosti v Sloveniji plačamo zelo nizko ceno." Foto: Bojan Puhek

"Če bi izbiral najljubše mesto in atmosfero, sta to Italija in Rim. A tam je preveč gneče, to je za mlade! Za družino je Slovenija veliko bolj primerna. Za življenje visoke kakovosti v Sloveniji plačamo zelo nizko ceno. Dobro je urejeno zavarovanje, vrtec, poskrbljeno je za mlade družine. Poskusil sem marsikaj, a boljše države glede tega ni. Navaden človek lahko dobro živi," je prepričan Noah.

Omeni pa tudi slovensko "jamranje". "Če Slovenci niso nikoli živeli v tujini, ne vedo, kako dobro je tu. Je pa res, da jaz delam za tujino in živim tukaj - to je najboljša kombinacija. Razumem pa, da je težko, če tukaj ne najdeš službe."

Najtežje so končnice besed

Pravi, da ob tarnanju vključi obrambni mehanizem: "Če nekaj slišim, kar mi ni všeč, rečem, da verjetno nisem dobro razumel. No, saj morda tudi res nisem razumel. Nikoli se nisem sistematično učil slovenščine in končnice besed samo ugibam. Upam, da me sploh razumete," v smehu pravi. Ko se je preselil, se je slovenščino učil predvsem v pogovoru, pomagala mu je tudi tašča. A odločen je, da bo zdaj, ko sta hčerki že malo večji in ima več prostega časa, šel na tečaj slovenščine, ki ga imajo v Kamniku.

"Moja slovenščina je morda 'luštna', a ne bi bilo dobro, če po 20 letih življenja v Sloveniji še vedno ne bi vedel, kako uporabljati končnice." Govori tudi italijansko in francosko, v družini pa se pogovarjajo slovensko in angleško. "Ko je treba kaj razumeti, govorimo angleško," pove v smehu. Hčerki pa sta dvojezični.

Katerim slovenskim navadam ste se smejali?

Hišni copati, surovi piščanci in bomboni Negro

"Če se mi nekaj zdi nenavadno, vedno vprašam in raziskujem. Zato mi je všeč pisati o slovenski kulturi, da se poglabljam v vzroke." Noah piše tudi za lokalni kamniški časopis. "Pišem za mednarodne medije, in to je v redu, ampak več zadovoljstva dobim, ko pišem za lokalni časopis. Vedno pišem o tem, kaj je tukaj drugače in kaj mi je všeč. Ker vidim samo pozitivne stvari, nimam kaj kritizirati."

"Če bi 'bomboni Negro' izgovoril v Ameriki, bi me pretepli!" Foto: Bojan Puhek

Ko pripoveduje o navadah Slovencev, ki so se mu zdele čudne, se najprej spomni voščil za rojstni dan, ki so menda vedno enaka. Hišnih copat se je že navadil in mu zdaj ne bi več prišlo na misel, da bi po stanovanju hodil z zunanjimi čevlji, kot je to prej vedno počel. Čudi pa se oglasom za meso, ker je to v njih vedno surovo. "To se mi zdi grozno. Ko vidim surovega piščanca, pomislim na salmonelo! Ljudje tukaj pa pomislijo na kosilo. V ZDA nikoli ne boš našel surovega mesa v oglasih. Vedno lepo kuhanega. Ne razumem, morda se vam zdi surovo zelo slastno, ne vem."

Od besed in imen pa so bili zanj najbolj čudni bomboni Negro. "Če bi to izgovoril v Ameriki, bi me pretepli!"

Se razlike poznajo tudi v zakonu? So zaradi razlik kakšni nesporazumi? "Tu je razlik manj. Mislim, da smo vsi ljudje. Morda gre za malenkosti. Ona recimo reče, da ima par prijateljic in veliko kolegic. Jaz bi rekel, da imam 120 friends (prijateljev, op. a.)."

"Kamničani rečejo: 'O, Marija, v Ljubljano moram!' Za Američana pa pol urice vožnje ni nič." Foto: Bojan Puhek

Bolj zadržani, a to je dobro

Pravi, da so ga Kamničani lepo sprejeli. "Navajen pa sem, da se nekam preseliš in pridejo vsi na obisk, te spoznat. Tukaj ni bilo tako. Mislil sem, da se bomo večkrat zabavali s sosedi, a tu je več distance. Vsi so zelo prijazni, korektni, vedno pozdravijo. In bolj mi je všeč tako – raje malo bolj zadržano kot preveč vsiljivo, da jih imaš potem neprestano na grbi," se pošali.

"Kamnik je tako majhen, da zdaj že ne morem skozi središče, da ne bi srečal koga poznanega. Presenetilo me je, koliko se v tem kraju dogaja. Vsak konec tedna je kakšna športna ali kulturna prireditev – vse leto. Veliko je kavarn, luštno je."

"Prej sem veliko igral skvoš, zdaj pa lenarim, ker je v Ljubljani samo en skvoš klub. Gore za zdaj raje gledam, kot se nanje vzpenjam. Ampak zdaj bom hodil z otrokoma," obljublja Noah. Foto: Bojan Puhek "Rad delam tudi zastonj"

Noah je umetnostno zgodovino študiral v ZDA in Cambridgeu, preživlja pa se s pisanjem člankov in knjig. Ukvarja se tudi z raziskovanjem kriminala na področju umetnin. Kot zunanji sodelavec piše za več revij: The Washington Post, The Guardian, The Altantic, Salon in druge. Všeč mu je tudi predavati. Na filozofski fakulteti vodi tečaj o tem, kako tržiti besedila – kako najti založnika, kako prepričati urednika, da objavi tvoj članek, torej kako naj se publicist "proda". "Slovenci, ki dobro znajo angleščino, lahko brez težav pišejo za tuje revije. Moji študenti v Ljubljani včasih pišejo slovnično boljše v angleščini kot študentje v ZDA."

Tečaje ima tudi v Londonu in Rimu, a le zato, ker v tem uživa. Tudi v knjižnici v Domžalah bo jeseni imel mesečna predavanja ter pogovore z gosti. "Rad delam tudi zastonj. Uživam, če lahko sodelujem, rad sem med ljudmi. Sem tudi malo igralec, všeč mi je nastopati."

"Plečnik ima zanimivo kombinacijo estetike, modernizma in misticizma. Walter Benjamin bi rekel, da ima avro, skrivnostno dušo, težko jo definiramo." Foto: Bojan Puhek

Plečnikov oboževalec

Od kod navdušenje nad Plečnikom? "Ko sem šel potovat po Evropi, so mi vsi rekli, da moram iti na Bled, ker da je to najlepši kraj v Evropi. Pa sem šel tudi v Ljubljano." Tam pa ga je Plečnik čisto navdušil. Zakaj? "Ima zanimivo kombinacijo estetike, modernizma in misticizma. Walter Benjamin bi rekel, da ima avro, skrivnostno dušo, težko jo definiramo. In manj bi bilo zanimivo, če bi to lahko opredelili. Neka skrivnostna moč prihaja iz njegovih del. Ne vem točno, zakaj. Všeč mi je tudi, da ni bil del gibanja, ampak je bil samosvoj. Popolnoma je pokril Ljubljano. Kot ima Gaudi Barcelono, ima Plečnik Ljubljano. Če greš peš iz njegove hiše do štadiona za Bežigradom, je na tej poti skoraj vse njegovo."

Noah je bil vedno "okužen" z Evropo, o Američanih pa nima najboljšega mnenja. "Ameriške sanje so, da lahko vsi vse dobijo, da jim pripada. A pozabijo, da je treba za to trdo delati. In če ne dobijo, kar mislijo, da jim pripada, postanejo lahko tudi nevarni. Mislijo tudi, da je njihov način mišljenja edini pravi. In ne le to, drugače misleče je treba spreobrniti."

Kako je biti umetnik v Sloveniji? "Po eni strani je težko, ker je manjši trg. Če želiš dobro zaslužiti, je v tujini seveda lažje. Po drugi strani država lepo skrbi za kulturnike. Veliko boljše kot druge države." Foto: Bojan Puhek

"Občutek imam, da večina ljudi tukaj misli, da živijo v redu. Malo jih pravi, da živijo ali odlično ali zelo slabo. V ZDA je obratno – ali misliš, da si 'on top of the world' (dobesedno: na vrhu sveta, op. a.), ali da mi gre najslabše in je ves svet proti meni. V Sloveniji je morda povprečje malo nižje, a ni toliko ekstremnih ocen, vsi so bolj enaki," meni Noah.

V ZDA ljudje iskreno navijajo, da bi bili vsi dobri

"Vidim, da so Slovenci zelo ponosni na športnike. Ali ko Slovenci v tujini dobro delajo in jih pohvalijo tuji mediji," ugotavlja. "Opažam pa tudi malo hinavščine. Če kdo koga pohvali, drugi zase mislijo, da delajo slabše od njega. In če delaš nekaj bolj eksotičnega, imajo tu ljudje občutek, da tega ne morejo ali si ne upajo, zato rečejo: ah, nima smisla!" Pravi, da je v ZDA precej drugače. "Ljudje iskreno navijajo, da bi bili vsi dobri. Če nekdo nekaj doseže, to pomeni, da to lahko dosežem tudi jaz," spodbuja Noah.

Spremljajte tudi našo rubriko Slovenci v tujini, in najnovejši članek o Tomu Kastelicu, Slovencu iz Clevelanda. Preberite, kako je med osamosvojitvijo klical v Belo hišo, naj priznajo Slovenijo.