Sobota, 10. 9. 2016, 19.09
6 let, 6 mesecev
Tujci v Sloveniji
Aleksej iz Belorusije: Slovenci ste bolj odprti, kot si mislite sami o sebi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,60
10
Aleksej in Evgenija sta bila v Belorusiji srečna, a gospodarski položaj je bil negotov. Slovenija jima je dala stabilnost. Bogato kulturno življenje Minska sta zamenjala za "vaško", mirno in čisto Slovenijo, ki je, kot pravita, za družinsko življenje primernejša.
Aleksej Filipov je v Slovenijo pred štirimi leti prišel zaradi dela. Pridružil se je svojemu očetu, manualnemu terapevtu, ki je prišel že devet let pred njim. Ta stroka ga je zelo zanimala, saj je že od otroštva opazoval očeta, ki je priznan zdravnik. Aleksej je v Minsku študiral medicino in se specializiral v kirurgiji. Ker so bile zlasti gospodarske razmere v Belorusiji precej nepredvidljive, se je odločil za Slovenijo. Kmalu za njim je v Novo Gorico prišla tudi njegova žena Evgenija s sinom, v Sloveniji pa se jima je rodila še hčerka.
Noah iz ZDA: Preizkusil sem veliko evropskih držav, a Slovenija je za življenje najboljša
Oddelek v največji odvetniški družbi v ZDA, ki zastopa tudi Trumpa, vodi Slovenec
Slovenec, ki ga poslušajo po vsem svetu
Manus pomeni roka. Gre torej za diagnostiko in zdravljenje gibalnega sistema oziroma bolečin v gibalnem sistemu z rokami, pojasnjuje Aleksej. Pacienti ponavadi pridejo s težavami, ki jih javno zdravstvo ni uspelo rešiti (išias, bolečine v vratu, hrbtenici, migrena, bolečine v sklepih).
"Hodijo od zdravnika do zdravnika, ki jim predpisuje protibolečinske preparate. Tu lahko najbolj učinkovito pomaga manualna medicina," je prepričan. V Belorusiji mora vsak manualni terapevt biti zdravnik, potem pa opravi specializacijo iz manualne medicine. Manualni terapevti v Belorusiji so lahko nevrologi ali ortopedi.
V Sloveniji je ta stroka veja fizioterapije, fizioterapevti pa niso zdravniki. Zato verjetno Slovenci še dolgo ne bodo vrhunski specialisti na tem področju, meni Aleksej. "Za zdravnike je to nizek nivo, nočejo se ukvarjati z nemedicinsko stroko."
Aleksej je kirurg, opravil pa je tudi specializacijo iz manualne medicine.
Zakaj v Slovenijo?
Aleksejev oče je v Slovenijo prišel po letu 2000, ko so bili v Belorusiji slabi časi. Preživljati je moral petčlansko družino, a plače je imel le okoli 30 evrov. Šel je, da bi družini omogočil normalno življenje. Izbral je Slovenijo, ker so tu že bili njegovi prijatelji, prav tako manualni terapevti, iz Rusije in Belorusije. Podjetje je v Sloveniji že več kot 20 let. Tu se je navadil, vrnil se verjetno ne bo nikoli, pravi Aleksej. Ko so se razmere v Rusiji izboljšale, so se vsi ruski zdravniki vrnili, zdaj so v njihovih ordinacijah po Sloveniji sami Belorusi.
Medicinska izobrazba
Belorusija je veliko večja od Slovenije, ima 10 milijonov prebivalcev. Zato je tudi profesorjev medicine in različnih kateder veliko. Na splošno je medicinsko izobraževanje boljše kot v Sloveniji, ocenjuje Aleksej. "To je stara sovjetska šola. Preden sem prišel v Slovenijo, pred štirimi leti, ko sem imel 27 let, sem že samostojno operiral. Lažje operacije, pa vendar. Takoj začneš delati. V Sloveniji to ni mogoče."
"V Belorusiji na univerzi lahko izpit ponoviš le dvakrat, in to v istem izpitnem obdobju. Če ga ne opraviš, je s študijem konec."
Tudi študij je drugačen. V Belorusiji na univerzi lahko izpit ponoviš le dvakrat, in to v istem izpitnem obdobju. Če ga ne opraviš, je s študijem konec. Zato študentje študij končajo hitro, običajno pri 23 letih.
Kdor koristi javno, brezplačno izobraževanje, se mora potem dve oziroma pet let (za medicinsko fakulteto) zaposliti v javni službi. "Plača je smešna, zato ljudje nočejo delati, ampak želijo najti boljšo službo," pove Evgenija. "Po eni strani nihče iz Minska noče iti delat nekam na deželo, po drugi strani pa je služba zagotovljena in dobiš prve izkušnje. Na začetku nihče ne more zaslužiti veliko."
Evgenija je ekonomistka. Pravi, da je tudi v Belorusiji težko dobiti dobro plačano službo – vsi namreč pričakujejo veliko izkušenj, od žensk pa, da ne bodo imele otrok. "To velja za dobre službe. Če pa si v državni službi, imaš zagotovljeno plačo, dopuste, socialo, vse," doda Aleksej. Zdravstvo je javno, vse je zastonj, tudi čakalnih vrst je manj.
Ker je več zdravnikov ali ker je sistem boljše urejen? Za paciente je boljše urejeno, za zdravnike manj. V Sloveniji zdravnik noče delati več, kot je plačan. V Belorusiji imaš morda predpisanih 30 pacientov na dan, dejansko pa jih vzameš sto, pojasnjuje Aleksej.
"Vesel sem bil, da sem delal, a plača je bila nizka in prostega časa sem imel malo. Kadarkoli se lahko tja vrnem, a za zdaj nimamo teh namenov."
Neskončni delovniki, malo časa za družino
"To je tudi eden od razlogov, zakaj smo prišli v Slovenijo. Uradni delovnik sem končal ob 15.30, a če je ob 15. uri prišel pacient, sem ga moral sprejeti. Če sem bil tam do 19. ure, mi tega nihče ni plačal. Vesel sem bil, da sem delal, a plača je bila nizka in prostega časa sem imel malo. Kadarkoli se lahko tja vrnem, a za zdaj nimamo teh namenov."
"Tu je plača stabilna, ni nam treba več skrbeti za preživetje. Vem, da bom jutri imel isto plačo – da si lahko kupim čevlje, natočim gorivo. V Belorusiji ni bilo tako."
"Če si v družini srečen, ti je vseeno. Srečni smo bili v Belorusiji in smo tudi tu," pravi Evgenija.
"Že štiri leta tukaj mleko stane približno en evro. Pri nas je cena vsaka dva meseca višja. Težko je," pravi Evgenija. "Namesto da bi se posvečal svojemu delu in družini, razmišljaš tudi, kako preživeti in privarčevati. To je drugače v Sloveniji. Drugo je enako – srečni smo bili tam in smo tu, prijatelje smo imeli tam in jih imamo tu. Delo je bilo tam in ga imam tu," dodaja Aleksej.
Če si v družini srečen, ti je vseeno, kje živiš
Kako se je bilo preseliti z družino? "Če si v družini srečen, ti je vseeno. Srečni smo bili v Belorusiji in smo tudi tu," pravi tudi Evgenija. "Ljudje so zelo prijazni, ljubeznivi, radi pomagajo, našli smo dobre prijatelje. Družimo se tako z Rusi kot s Slovenci."
"V Sloveniji ni velike razlike na primer med Novo Gorico in Ljubljano. Razlike so malenkostne. Vse je približno enako razvito. Razločuješ samo po naglasu, obleka je enaka, plača je enaka," ugotavlja Aleksej, ki je že toliko domač, da razlikuje slovenska narečja.
"Tu je plača stabilna, ni nam treba več skrbeti za preživetje. Vem, da bom jutri imel isto plačo – da si lahko kupim čevlje, natočim gorivo. V Belorusiji ni bilo tako."
Ni baleta, je pa lepša narava
Pogrešata malo "civilizacije" iz Minska – veliko višja je kakovost umetnosti, posebej rada imata balet. "Je pa tu več narave in boljši zrak. Za otroke je zelo lepo. Pri nas se še čutijo posledice katastrofe v Černobilu, zato je tu očitno boljše, manj umazano. Pogrešamo pa gledališče, opero, balet. Ko gremo domov na dopust, nadoknadimo," pove Evgenija.
Slovenci sami zase mislijo, da so zaprti, a ni tako
Kakšni so bili prvi vtisi o Slovencih? "Od začetka so se mi zdeli ljudje tukaj zaprti, a ko sem jih začel spoznavati, sem spremenil mnenje. Mislim, da Slovenci le sami o sebi mislijo, da so zaprti, a ni tako. Ljudje, s katerimi sem v stiku, so odprti," pravi Aleksej.
"Mislim, da je tudi miselnost podobna. Slovenci nikoli prej niso bili samostojni, vedno so bili pod tujo oblastjo, Belorusi enako," dodaja.
"Pri nas se še čutijo posledice katastrofe v Černobilu, zato je tu očitno boljše, manj umazano. Pogrešamo pa gledališče, opero, balet. Ko gremo domov na dopust, nadoknadimo."
Belorusija ostaja najbolj sovjetska država
Aleksej pove, da so bili še pred dogajanjem v Ukrajini podobni protesti tudi v Belorusiji, a predsednik Lukašenko je močnejši in ni odstopil. "Po dogodkih v Ukrajini se je v Belorusiji vse umirilo. Vse je, kot je bilo prej. Belorusija je ostala najbolj sovjetska država izmed nekdanjih sovjetskih republik, s starim ustrojem. Ni bilo privatizacije, predsednik je vse ohranil. Ali je to slabo ali dobro, ne vem, država pa ni razsuta, velika podjetja delujejo naprej. Ni množičnega izseljevanja."
Jutrišnje parlamentarne volitve v Belorusiji bodo znova pod budnim očesom mednarodne javnosti, saj je pri lanskih predsedniških volitvah, na katerih je že petič zmagal Aleksander Lukašenko, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi ocenila, da je Belorusija še na dolgi poti do izvedbe resnično demokratičnih volitev.
Opozicija, ki od leta 2004 v parlamentu nima niti enega poslanca in se je pred letošnjimi volitvami prvič povezala v koalicijo, opozarja, da ostajata politično in pravno okolje v Belorusiji nespremenjena in ne omogočata svobodnih volitev, ki bi vsem kandidatom dale enake možnosti.
Poznavalci ocenjujejo, da ima provladna stran izid volitev popolnoma pod nadzorom, vladavino Lukašenka – ki se je Zahodu nazadnje prikupil s konstruktivno držo med ukrajinsko krizo, zaradi česar ima doma še bolj proste roke – pa bi lahko končalo le vedno slabše gospodarsko stanje v Belorusiji.
Beseda nanese tudi na obisk ruskega predsednika Putina v Sloveniji. Evgenija glede tega v šali pravi, da zdaj vsaj vsi vejo, da Slovenija ni Slovaška. Menita, da je bil dogodek za mednarodno prepoznavnost Slovenije zelo pomemben, da pa to ni bil samo pietetni dogodek. "Rusija je ogromna, Putin pa je prišel v malo Slovenijo. To nekaj pove," je prepričan Aleksej.
Aleksej o težavah pri prevodu
V Belorusiji ni hribov
Evgenija zime ne pogreša, Aleksej pa. Vsako zimo upa, da bo vsaj pri prijateljih v Logu pod Mangartom veliko snega, če ga že v Novi Gorici ni. "Tu je več možnosti za šport, vse je organizirano. V Belorusiji sploh ni hribov, tega Slovenci ne morejo dojeti," v smehu pove Aleksej.
Družina se udeležuje obredov srbske pravoslavne cerkve v Novi Gorici, kjer so jih lepo sprejeli. Doma govorijo rusko. Otroka se slovenščino učita med vrstniki, v vrtcu. "Če bi ju učili doma, bi se naučila napačno, govorila bi z naglasom. To nima smisla," pravi Aleksej. Sin slovenščino že zna, hčerka se še uči. Vrstniki pa ju lepo sprejemajo. Ko je na primer k sinu na obisk prišel prijatelj, je ta pripravil stolček, mizo in tablo ter želel, da ga nauči ruščino.
Evgenija o sezuvanju čevljev
Čaj? Ne, nisem bolan.
Glede zanju neobičajnih navad Slovencev Evgenija pravi, da je bila presenečena nad tem, da se ne sezuvamo, ko vstopimo v stanovanje. Tej ugotovitvi verjetno botruje dejstvo, da živijo na Primorskem, kjer je sezuvanje morda manj običajno kot v preostalih delih Slovenije. "Tu je toplo, čisto, v Minsku pa je blato, dežuje, sneži. Tam se sezujejo in so doma bosi ali v copatih," pripoveduje.
Za Alekseja je bilo najbolj neobičajno, da se mora ob pozdravu rokovati tudi z ženskami. V Belorusiji namreč ni vljudno, da žensko pozdraviš z roko. "V Belorusiji je ženska bolj spoštovana kot v Sloveniji, zato ni primerno, da jo moški stisne s svojo močno roko. V Belorusiji bi bilo ženski ob tem nerodno. Tu je bolj izenačena z moškim. Tam jo pozdravim samo z besedami, morda prikimam."
V Belorusiji pijejo večinoma samo čaj. "Ko tukaj ponudim čaj, mi rečejo: 'Ne, nisem bolan,'" pravi Aleksej v smehu. A z nami v kavarni sta vseeno pila kavo. Zakaj? Ker tukaj čaj iz vrečk ni tako dober. Je pa zato kava veliko boljša kot v Belorusiji.
Ste se kdaj vprašali, kako se godi tujcem v Sloveniji? V novi rubriki vsako soboto predstavljamo nekoga, ki ga je življenje pripeljalo v Slovenijo, da nam pove, kako se tu znajde, ali smo Slovenci odprti do prišlekov, čemu se je na začetku najbolj smejal, ali mu je Slovenija všeč, kakšna je država, iz katere prihaja.
Imate tudi vi ženo, soseda, sodelavko, znanca, ki prihaja iz tujine? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na urska.makovec@tsmedia.si.
10