Običajno nas je strah sprememb

Eden od štirih kandidatov za prvaka nekdaj v parlamentu najmočnejše stranke SD zagotavlja, da se socialna demokracija ni izpela. "Videli boste, kakšna bo slika Evrope čez nekaj let," napoveduje nekdaj zelo tesen sodelavec Boruta Pahorja, zdaj njegov velik politični tekmec. "Če se je kaj izpelo, potem sta to grabežljivost in življenje, v katerem delo ni vrednota," je prepričan Patrick Vlačič, ki se obenem zahvaljuje Borutu Pahorju in vsem, ki so delali za stranko. "Tisti, ki pretirano kritizirajo za nazaj, pljuvajo na lastno delo," v intervjuju za Planet Siol.net poudarja Patrick Vlačič.

Pred sobotnim kongresom SD je le eno vprašanje: ali je Borut Pahor s svojo politiko skoraj brezpogojne "podpore" aktualni vladi Janeza Janše (niso redki, ki tako razmišljajo) uspel prepričati dovolj svojih privržencev v stranki za novi mandat prvaka SD.

Sobotni kongres bo odločil, kakšna bo stranka SD v prihodnosti. Vsak razumen politik podpre ukrepe, ki so dobri za državo, zlasti to velja za čas krize. Ko smo mi vodili vlado, se opozicija ni obnašala tako. To zdaj ne pomeni, da moramo nasprotovati ukrepom, ki so dobri. Zagotovo pa pomeni, da mora SD delovati v skladu s svojo politično platformo, in ukrepi, ki pomenijo odmik od tega, si ne zaslužijo naše podpore. Če dam primer: če bo pokojninska reforma pomenila odmik od medgeneracijske solidarnosti in premik k desnemu konceptu individualnih računov, potem je vsaj jaz ne bom podprl.

Med štirimi kandidati praktično ni velikega favorita. Zakaj ne? Je stranka po lanskem neuspehu na volitvah razklana?

V naši stranki je treba proces predvolilnih predstavitev kandidatov, v nasprotju z morebitnim dogovorom za zaprtimi vrati, razumeti kot izraz notranje demokratičnosti. Taki procesi v demokratičnih strankah niso nič posebnega. Poglejte tekmo za izzivalce aktualnega predsednika ZDA ali v Franciji. Navsezadnje se mi zdi prav, da tako strankarska kot širša javnost dobita priložnost spoznati, za kaj se posamezen kandidat zavzema.

Mnogi v stranki menijo, da je sprememba na čelu stranke nujna, vendar se bojijo, da je ob tajnem glasovanju na kongresu odločitev o predsedniku znana že vnaprej. Se vam zdi, da vlada v stranki neko nelagodje glede morebitne spremembe na čelu stranke?

Običajno nas je strah sprememb, je pa tudi res, da se po spremembah počutimo bolje. Dozdajšnje delo vseh mojih protikandidatov je treba spoštovati. Pa vendar pride tudi čas za spremembe. Nove ideje in nov način vodenja bodo stranki dali nov zagon.

Tako vi kot Lukšič sta bila nekdaj zelo tesna sodelavca aktualnega predsednika stranke, zdaj ste se razšli in ste nasprotniki, politični tekmeci. Zakaj je nastal razkol?

Jaz ne bi govoril o razkolu. Samo različne poglede imamo na nekatera vprašanja prihodnosti socialne demokracije. Moj pogled je povezan s tem, da desni koncepti reševanja krize ne prinašajo rezultatov in vzpon levih strank v Evropi to dokazuje. Socialni demokrati se moramo odločiti, ali bomo jahali na valu teh sprememb in jih soustvarjali ali bomo živeli še naprej s preživelimi koncepti tretje poti ali reakcionarne levice.

Nekateri Borutu Pahorju očitajo, da se je preveč zbližal z Janezom Janšo, da se je kot socialni demokrat (levičar) pomaknil preveč v desno. Vaša ocena?

Moja ocena je, da se trenutno v Evropi gradi nova leva paradigma. Levica še nima vseh odgovorov, to je gotovo. Danes ni dvoma, da so svet pahnili v krizo desni koncepti, zlasti deregulirane finance. Po prvotnih pozivih k regulaciji in priznanju neoliberalnih in neokonservativnih gurujev, da so se motili, se ni zgodilo nič. Vrednote socialne demokracije ostajajo enake, njihovo uresničevanje pa zahteva nove pristope. Pogosto slišim izjave, da niso več pomembne razlike med levico in desnico. Pa še kako so. In vedno bolj bodo. Glavna razlika je v odnosu do enakopravnosti. Desnici zadošča formalno, na levici želimo dejansko. Poglejte primer dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Plačilo dodatnega zdravstvenega zavarovanja za nekoga, ki ima skromno plačo, pomeni, da se mora nečemu odpovedati. Bogati tega prispevka, ko ga plačajo, še opazijo ne. In to za eno najpomembnejših varnosti, ki naj bi jo država zagotavljala, zdravstvene oskrbe. Zdravstvena oskrba ne sme biti odvisna od našega socialnega statusa. Enako velja za dostop do varstva otrok, dostop do znanja in starostne nege. To so ključne naloge socialne države, ki jih moramo postopno doseči. Temu mora služiti gospodarska rast. Kolektivno zavarovanje pred temi nevarnostmi oziroma te storitve je treba doseči v egalitarno definiranem družbenem ustroju z javnimi transferi prebivalstvu in javnim zagotavljanjem socialnih storitev, financiranih z javnim denarjem.

Borut Pahor je v intervjuju za Reporter dejal, da mora SD premagati samo sebe. To pomeni, da mora postati bolj aktiven dejavnik in se pridružiti tistim, ki želijo razmere izboljšati. Kako razumete ta poziv še vedno aktualnega predsednika stranke?

Tisti politik, ki ne želi delati za skupno dobro, je bolje, da je doma. Vendar pa še enkrat poudarjam. SD je stranka z najbolj prepoznavno politično platformo in socialdemokratske vrednote, kot so solidarnost, svoboda, enakost, pravičnost in druge, so naše ultimativno vodilo. Nevarnost, pred katero si ne smemo zatiskati oči, je to, da se z zastraševanjem in napovedovanjem črne prihodnosti želi doseči spremembe, na katere ljudje sicer nikakor ne bi pristali. Včasih gre tako daleč, da se znižujejo demokratični standardi. Politiki so dolžni ljudem povedati, kakšno je stanje. Tu ni dvoma. Vendar pa so tudi prvi v družbi, ki ji morajo vlivati vero v prihodnost in pokazati pot iz krize. Sicer je bolje, da gredo počet kaj drugega in s svojo črnogledostjo in zastraševanjem ne škodijo družbi.

Se vam ne zdi, da je s to izjavo malce okaral samo stranko in seveda nekatere, ki ste v vodstvu stranke?

Mene bolj zanima vsebina. Kaj bomo podprli in česa ne, je zame vsebinsko vprašanje.

Neredki opozarjajo, da ne vi ne Igor Lukšič nimata karizme za vodenje stranke. Borut Pahor pa je po parlamentarnih volitvah 2004, ko je prvič postal mandatar Janez Janša, znal povezati strankine včasih tudi različne interese in zmagati na volitvah 2008 …

Borutu Pahorju in vsem, ki so delali za stranko, se je treba zahvaliti, saj tisti, ki pretirano kritizirajo za nazaj, pljuvajo na lastno delo. Pogled nazaj je pomemben zato, da v prihodnosti ne bi ponavljali napak. Debata o karizmi je lahko zanimiva, a zdaj naš čaka bolj kopanje iz blata kot sijaj in nastopaštvo.

Bi moral Borut Pahor že po lanskih parlamentarni volitvah, ko je stranka drastično izgubila, ponuditi odstop?

To je njegova osebna odločitev.

Ima slovenska levica ta hip sploh liderja? Zakaj ga nima? Se je socialna demokracija v teh težkih ekonomskih časih izpela?

Lider levice bo tisti, ki bo s svojimi idejami prepričal volivce, da ga volijo. Tisti, ki bo uspel zmagati z glasovi za in ne zaradi glasov proti. Socialna demokracija ne samo, da se ni izpela, temveč dobiva nov zagon. Videli boste, kakšna bo slika Evrope čez nekaj let. Če se je kaj izpelo, potem sta to grabežljivost in življenje, v katerem delo ni vrednota.

Kaj potrebuje socialna demokracija?

Potrebuje samozavest, dati prosto pot moči, ki jo nosi njeno sporočilo ljudem. Socialna demokracija je pisana na kožo običajnemu človeku. Je najboljša v zagotavljanju varnosti ljudi in s tem boljšega življenja za vse.