Nina in Gabrijela. Mamici, ki sta se ločili. To se jima je zgodilo.

Nina in Gabrijela – dve ženski, ki sta po ločitvi našli vsaka svojo moč. Ena v miru in sočutju, druga v odločnosti in boju za pravičnost. Njuni zgodbi razkrivata dve plati iste resničnosti: da je ločitev konec partnerske zveze, nikakor pa ne starševstva.

Obe se trudita, da njune izkušnje z ločitvijo ne bi ostale le njuni osebni zgodbi, temveč da bi druge mamice, ki se soočajo s podobnimi izzivi, opolnomočili, jim ponudili podporo in pokazali, da ločitev ni konec sveta, temveč je lahko začetek novega poglavja svobode, rasti in sreče. Poleg tega delita konkretne nasvete in informacije, kako se v postopku ločitve zaščititi in poskrbeti za dobrobit otrok.

Kdo ste? Kako bi se predstavili? 

Nina: Sem Nina Golob, mama hčerki in sinu, ki sta bila pred skoraj štirimi leti pomemben razlog, da sva se z bivšim partnerjem razšla. Od takrat ju vzgajava v skupnem starševstvu, ki ga zelo zavestno gradiva prek spoštljive in podporne starševske naveze. Enako kot vloga mame pa me polnijo tudi narava, gore, ples, družba prijateljev, družine in v zadnjem času grajenje skupnosti Otroci dveh domov.

Gabrijela: Sem Gabrijela Ajhmajer Neuvirt, entuziastična, močna, neustavljiva, prodorna ženska in mati dveh (skoraj) najstnikov. Ria je stara 12 let in Noe 10 let. Po izobrazbi sem univerzitetna diplomirana pravnica, po poklicu direktorica prodaje, po življenjski funkciji mama, po karakterju neizprosna perfekcionistka, po krvi večna iskalka izzivov ter po duši neustrašna in radovedna popotnica. Verjamem, da ti življenje postreže s tistim, kar potrebuješ, in meni je pred dobrimi 4 leti postreglo z razpadom zakonske zveze, ki mi je odprl nova obzorja, mi pokazal, kako močna sem, izluščil prioritete iz balasta in mi tlakoval novo pot prestrukturiranja življenja, kariere in moje osebnosti. Zame ovire ne pomenijo, da poti ne moreš prehoditi, temveč so le dodaten izziv na poti do cilja. Za vsako težavo najdem rešitev, za vsako nepredvidljivo situacijo nimam dodatnih načrtov in vedno trdim, da nič ni nerešljivo, samo znajti se je treba. 

"Ločitev me je naučila, da ovire niso konec poti, ampak le nov izziv," pravi Gabrijela, ki je po težkem obdobju znova našla občutek stabilnosti. Foto: Maja Dretar Kako bi opisali obdobje, ko ste se ločili – kaj vam je bilo najtežje in kaj vam je pomagalo prebroditi to obdobje?

Gabrijela: Ločitev je obdobje, ki ga ne more razumeti nihče, razen tisti, ki jo je dejansko preživel. Najtežje se je bilo spopasti z dvomi, strahovi, negotovostjo situacije. Nisem vedela, kaj me čaka, nisem vedela, kaj načrtuje bivši mož, nisem bila prepričana, kako se bo zadeva razpletla in kakšen bo izplen postopka zame. Vedela pa sem, da bom do konca vztrajala pri svojem, da bom do zadnjega ščitila interese in korist otrok ter da ne bom popustila v boju za skrbništvo. Kljub neštetim polenom, ki sem jih dobila pod noge, in vedno novim presenečenjem s strani bivšega moža, sem uspela, ker sem se, v prvi vrsti, borila za otroka. Skozi celoten proces takrat in še danes, glede na to, da se zadeve še vedno vlečejo, so mi najbolj pomagali močna volja, vztrajnost in neizprosnost. Ko je bilo treba, sem ure sedela za dokumenti, računalnikom ter dokazi in pripravljala material za sodišče. Ko si sam za vse, je ključnega pomena, da si dobro organiziran. V ključnih trenutkih, ko sem potrebovala varstvo za otroka ali kakšen nasvet, so mi pomagali tudi domači.

Nina: Čeprav se je ločitev nakazovala že nekaj mesecev prej, so me, ko se je zgodila, presenetili zelo intenzivni občutki razočaranja, žalosti, krivde in predvsem strahu. En velik del varnosti, rutine, predvidljivosti se je porušil. Hkrati pa sem čutila ogromno odgovornost do otrok, da bi bila zanju močna opora, čeprav sem v sebi popolnoma krhka in prestrašena. Najbolj mi je pomagala brezpogojna podpora staršev. V prvi sekundi, brez oklevanja, karkoli sem potrebovala. Hkrati pa tudi to, da sem bila vsak drugi teden brez otrok. Pogovori s seboj, neskončni sprehodi v naravi, postavljanje novega projekta in dovoljenje, da čutim vse, kar pride. Tudi srečo. Tudi olajšanje - čeprav me je še isti trenutek udaril občutek krivde, češ: "Ne smeš se tako počutiti. Pomisli, kaj si naredila otrokoma."

"Ločitev ni konec družine, je le drugačna oblika ljubezni in skrbi za otroke," razmišlja Nina, ki verjame v moč sočutja in razumevanja. Foto: Bojan Puhek Kaj za vas pomeni dober odnos po ločitvi? Kakšen je vaš odnos?

Nina: Dober starševski odnos je po mojem mnenju razbremenjen čustev iz preteklosti in kolikor se le da svojega prav. Tudi če kot partnerja nisva znala, lahko sodelujeva kot starša. Kot tim, ki podpira otroka. S spoštljivo, odprto komunikacijo, brez skrite agende, vpletanja otroka, odpiranja starih tem. 

Midva sva v teh letih zgradila prijateljstvo, ki mi veliko pomeni. Ni pa bilo vedno tako. Prvih nekaj tednov bivšega nisem prenesla v svoji bližini. Nato sva se nekaj mesecev pogovarjala le o otrocih in ko sva kot starša vzpostavila zaupanje, je povsem prijeten postal tudi pogovor o službi, hobijih, novih partnerjih ... 

Gabrijela: Zame bi bil dober odnos v prvi vrsti spoštovanje dogovorov, v tem primeru sodne poravnave, kar pomeni spoštovanje urnika stikov, aktivno sodelovanje z otroki, plačevanje preživnine. Nadalje pa nato normalna komunikacija med staršema, medsebojno prilagajanje glede obveznosti otrok in skrbi zanje, sprotno obveščanje o ključnih zadevah v življenju otrok, sodelovanje pri komunikaciji s šolo, dogovarjanju glede zdravstvenih in drugih zadev otrok ter podobno.

Pri nas žal nič od tega ni. Z bivšim možem praktično ne komunicirava, razen ko gre za odsotnost otroka, ki vpliva na izvajanje stikov. Do tega je prišlo zaradi njegovega nespoštovanja sodne poravnave; predvsem neplačevanja preživnine, občasno tudi nedoslednega izvajanja stikov, kar je zaostrilo razmere in pripeljalo tako daleč, da vse rešujeva samo še po sodni poti. 

Kako ste otrokoma razložili ločitev – in kako se z njima o tem pogovarjata danes?

"Ločitev me je naučila, da ovire niso konec poti, ampak le nov izziv," pravi Gabrijela, ki je po težkem obdobju znova našla občutek stabilnosti. Foto: Osebni arhiv Gabrijela: Mlajši je za ločitev izvedel v istem trenutku kot jaz, saj je bil prisoten, ko sem izvedela za vzrok ločitve in je o dejanskem stanju vedel celo več kot jaz. Starejši hčeri, ki je bila takrat na morju s starimi starši, teto, stricem in sestričnama, sem še isti dan, na primeru sošolkinih staršev, razložila situacijo po telefonu. Nisem želela, da bi ji mlajši slučajno kaj omenil ali da bi dobila nepopolne informacije o tako pomembni temi.

Kasneje smo prebrali kar nekaj zgodb in knjig na to temo. Razložila sem jima, kako bo v prihodnje potekalo življenje, ju vprašala, kaj si želita, kje želita živeti, jima pojasnila, da bom vedno naredila vse zanju in da bosta ob meni vedno varna. Naš odnos je zelo iskren in odprt, o vsem se pogovarjamo iskreno in brez zadržkov, enako je bilo z ločitvijo. Vesta, da oče ne plačuje preživnine, vidita, da ne komunicirava, poznata razmere, vendar vesta tudi, da to na naš odnos nikoli ne bo vplivalo, da zaradi tega ona dva ne bosta za nič prikrajšana, da zaradi tega ne bom jaz zamudila nobenega sestanka v šoli, pregleda pri zdravniku ali karkoli podobnega. Pogovor je pri nas osnova odnosa. 

Nina: To je eden tistih spominov, v katere se namenoma ne vračam. Če se še tako pripraviš in verjameš, da je ločitev prava pot, je to trenutek, ko krivda, sram, razočaranje zarežejo v starša, ne glede na odziv otroka. Nama se je zdelo pomembno, da otroka vesta, da je to najina skupna odločitev, da ju imava kljub razhodu neskončno rada in da bova vedno oba tukaj zanju, skrbela za njuno dobro, tudi če bova živela ločeno. Hkrati pa sva jima takoj povedala, kako bodo naši dnevi potekali v prihodnje, da bi jima zagotovila vsaj nekakšen občutek varnosti in predvidljivosti.

Danes se z njima o ločitvi pogovarjam predvsem s stališča radovednosti, ker me iskreno zanima, kako zanju funkcionira prehajanje iz doma v dom. Jaz te izkušnje nimam, zanju pa je nekaj običajnega. Seveda se tu in tam pojavi žalost, ker pogrešata drugega starša, a vesta, da imata vedno možnost klica ali obiska. V prvem letu sta to možnost uporabila pogosteje, v zadnjem letu pa se takega primera ne spomnim.

Kako pomembna se vam zdi komunikacija med bivšima partnerjema – in kje po vašem potekajo meje?

Nina: Komunikacija je bistvena, a je zelo odvisna od situacije in trenutnega odnosa bivših partnerjev. Če je ta napet, trhel, nabit z zamerami in so čustva še zelo razvneta, svetujem čim manj komunikacije. Zgolj kar je res nujno, sicer pa delovanje po dogovorjenih pravilih. Da se ne ustvarjajo po nepotrebnem nove priložnosti za nesoglasja, nerazumevanje, poglabljanje neprijetnih čustev. 

Če je odnos spoštljiv in se lahko starša mirno pogovarjata, pa predlagam, da se dogovarjata tudi o izjemah, prilagoditvah, vzgojnih prijemih, opažanjih glede otroka ... Takšni pogovori so lahko dragoceni uvidi v drugi dom, ker zgolj poslušanje otrokove interpretacije pravil ali dogajanja tam nemalokrat pripelje do povsem izkrivljene slike. Hkrati pa so priložnost za spoštljive opazke, na primer: "Prosim, ne pošiljaj mi več seznamov, kaj vse moram spakirati za športni dan ali vprašati pri zdravniku. Morda je to zate znak skrbi, zame pa je to znak nezaupanja in kontrole."

"Z bivšim partnerjem sva zgradila spoštljiv odnos – kot starša delujeva kot tim," dodaja Nina, ki poudarja, da se da tudi po ločitvi ohraniti povezanost zaradi otrok. Foto: Bojan Puhek Gabrijela: Komunikacija je za zdrav in skladen razvoj otrok ter uspešno vzgojo ključna, vendar samo, kadar poteka na kulturen in sprejemljiv način. Izmenjava mnenj glede vzgojnih vidikov, omejitev, pravil, šolskih in obšolskih obveznosti je predvsem zaradi raznolikosti mnenj in možnosti pridobivanja druge perspektive ter širšega pogleda na situacije, izjemnega pomena, vendar ne za ceno lastnega dostojanstva, osebnega miru in spoštovanja. Jaz sem mejo zelo jasno potegnila v trenutku, ko sem videla, da bivšega moža ne zanimajo koristi otrok, temveč lastni egoistični nameni. Kadar starš ni sposoben požreti lastnega ponosa in otroku pokazati, da mu je na prvem mestu, kadar ni sposoben odriniti lastnih življenjskih ciljev in ni sposoben sprejeti mnenja drugih, ki so dokazano utemeljena in resnična, z namenom, da bi otroku pomagal in mu omogočil zdrav razvoj in srečno otroštvo, ni primeren za komunikacijo. Meja so torej koristi otrok in medsebojno spoštovanje. Kadar se eno ali oboje krši, komunikacija ni potrebna niti zaželena. 

Kje ste poiskali podporo – v družini, prijateljih, institucijah, spletnih skupnostih …?

"Danes vem, da zmorem – zase in za svoja otroka," pove Gabrijela, ki si po razhodu ustvarja nov dom in nov začetek. Foto: Osebni arhiv Gabrijela: V prvi vrsti v ljudeh, ki so mi bili blizu. Sicer je teh res le peščica, a je to kvalitetna peščica. Z njimi sem se pogovorila o situaciji, lahko sem jim zaupala, dala iz sebe vsa čustva. Pomoč, ki sem jo potrebovala v sodnem postopku pri odvetnici, dodatno, svetovalno pomoč na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor, kjer smo predelali nekaj ključnih zadev, pomagali so mi z nasveti v okviru sodnega postopka; na kaj se opreti, kako jasno predstaviti želje in koristi otrok, kako sebe opolnomočiti. Informacije, ki sem jih dodatno potrebovala, sem sama iskala na spletu, v sodni praksi in podobno. Ključnega pomena je zavedanje, da ločitev ni izguba, temveč zgolj življenjska sprememba, na katero se je treba hitro prilagoditi, pametno reagirati, se osredotočiti na dejanja ter reorganizirati svoje življenje. Jaz sem vse to naredila v prvem tednu in posledično sem tudi podporo; bodisi čustveno, intelektualno, pravno, psihološko, poiskala na vseh področjih, kjer sem jo potrebovala. 

Nina: Podporo sem iskala in našla pri družini. V prvih tednih me je predvsem to držalo nad vodo. Občutek, da imam plan B, ne glede na to, kaj se zgodi. Tudi če finančno, čustveno ali fizično ne bi zmogla, sem vedela, da me bosta starša držala in da bomo dobro. To je neprecenljiv občutek varnosti. Tudi v službi so mojo novo situacijo sprejeli z veliko mero razumevanja in podpore, kar me je dodatno pomirilo. Nisem pa našla podpornega okolja mamic, ki bi me zares razumele, delile svoje izkušnje in bile varen prostor, v katerem ne bi bilo treba biti tako zelo močna in pogumna. To sem pogrešala. Zato zdaj takšno okolje gradim jaz - za vse mamice, ki se danes prebijajo skozi podobno pot.

Zakaj ste se odločili, da začnete javno deliti svoje izkušnje?

Nina: Ker je ločitev še vedno tabu. Ker je v družbi še vedno veliko obsojanja, nerazumevanja, nalaganja občutka krivde. Vsega, zaradi česar se ločeni že tako ali tako bičamo sami. Čutimo svoj poraz, krivdo, sram. V strahu pred dodatnimi očitki se ločeni prepogosto zapremo, izoliramo in te težke občutke predelujemo sami ali pa jih enostavno potlačimo. Nič od tega ni spodbudno za mamo ali očeta in posledično tudi za otroka ne.

"Ločitev ni konec družine, je le drugačna oblika ljubezni in skrbi za otroke," razmišlja Nina. Foto: Bojan Puhek S svojim delom želim opozoriti na zelo pomembno dejstvo - ločitev je res konec, a je hkrati tudi začetek. Da, pripeljala sva v situacijo, ki si je nobeden od naju ni želel, a to ni trenutek, da bi obtičala v vlogi žrtve. Ni vseeno, kaj od tu naprej narediva kot starša. Za otrokovo življenje je to še mnogo bolj pomembno. Ali bo po ločitvi odraščal v okolju, ki mu nudi podporo, varnost, ljubezen, brezskrbnost ali pa bo obremenjen s toksičnim odnosom, ves čas nekje vmes, z občutkom, da je zgrajen iz dveh polovic, ki se med seboj ne preneseta.

"Ko se zaprejo vrata zakona, se lahko odprejo vrata do močnejše, bolj odločne sebe," sklene Gabrijela. Foto: Osebni arhiv Gabrijela: Ločitev je stresna, naporna, neprijetna, a ni nujno slaba stvar. Za marsikoga, tudi zame, je bila zelo pomemben korak v življenju, ki mi je pomagal osebnostno zrasti, postati še močnejša, ki me je posledično pripeljal do menjave službe, ki me je potisnil izven cone udobja, zaradi česar sem danes boljša verzija sebe, predvsem pa bolj odločna, zrela, fokusirana, uspešna, ljubeča in svobodna. V družbi velja ločitev za tabu. Poraz. Izgubo. Življenjski neuspeh. V resnici pa je samo nekaj, kar se zgodi vsakemu šestemu paru v Sloveniji. Bolje se je ločiti kot vztrajati v odnosu, ki te ne osrečuje in po možnosti negativno vpliva še na otroke. To iskreno potrdim iz osebne izkušnje. 

Hkrati želim opolnomočiti (predvsem) ženske. Večina jih je izgubljenih, prestrašenih, nepoučenih, zdi se jim, da brez moškega ne bodo preživele, so v finančni stiski, čustveno in psihično zlomljene, pogosto zlorabljene. Korak k svobodi in sreči vedno terja celega človeka, ogromno poguma in predvsem zavedanje, da se je nečemu treba odpovedati. Mogoče udobju, mogoče stanovanju, mogoče občutku varnosti ali pa preteklim idealiziranim predstavam. Nekaj moramo izgubiti, če želimo nekaj pridobiti. Poleg tega smo ljudje čuteča bitja in velikokrat zelo pomaga že samo zavedanje, da nisi sam. 

Moj poglobljen namen pa je širši javnosti približati dejansko stanje sodnega sistema v Sloveniji; na lastnem primeru pojasniti, kako potekajo postopki, kakšne neenakosti se dogajajo na sodiščih, kako se privilegira posameznike, kako funkcionirajo CSD-ji, kako različno sodniki odločajo v enakih postopkih, kako dolgotrajni, dragi in izčrpavajoči so ti postopki in kako ključnega pomena je, da si sam dobro pripravljen in podučen, če se želiš izogniti neželenemu izidu. Pomembno je, da vsakdo, ki se znajde v postopku ločitve, ve, kaj lahko pričakuje, kako naj postopa in kje so zanke. Prav zaradi tega sem napisala tudi Priročnik do uspešne ločitve, v katerem sem zbrala vse informacije o ločitvi; od tega, kako se pripraviti na postopek, kaj zahtevati, kako specificirati stroške, pripraviti predlog urnika stikov in podobno, do vseh postopkov, ki se jih lahko poslužiš po ločitvi, v primeru neplačevanja preživnine, kršitve stikov in tako naprej. 

Kaj bi svetovali mamam, ki se šele odločajo za ločitev in jih je strah, kako bo naprej?

Gabrijela: Ločitev ni nekaj, o čemer je treba razmišljati. Če čutiš, da nisi srečna, če vidiš, da zveza ne pelje nikamor, je to edini razumljiv, logičen in smiseln korak. Tudi sama bi se morala zanjo odločiti že prej. Vsem svetujem samo, naj se na ločitev dobro pripravijo. Najprej finančna stabilnost in urejen socialni položaj. Še vedno je preveč žensk, ki se zanašajo na moške, in pogosto je finančna odvisnost glavni razlog, zakaj vztrajajo ob nekom, četudi niso srečne ali so celo izrazito nesrečne. Nato pa si pripravi dober načrt: kaj boš zahtevala na sodišču, kje bodo otroci, kako bodo potekali stiki, kakšni so tvoji stroški in kakšno preživnino boš zahtevala. Podrobno opredeli koristi otrok v odnosu do vseh svojih zahtev, nato pa pojdi na CSD, vloži zahtevek za predhodno svetovanje, preskoči mediacijo in pojdi direktno na sodišče. Verjetno boš morala svoje življenje obrniti na glavo, sprva bo zahtevno in naporno, a bo vredno. Imej v mislih samo to. Konec koncev ženske, še posebej mame, zmoremo vse. Nagon po preživetju in skrb za mladiče sta nam prirojena. 

"Otroka sta moj kompas in moj razlog, da ostajam močna, tudi ko sem znotraj krhka," pove Nina, ki skuša vsak dan vnašati mir v novo družinsko dinamiko. Foto: Bojan Puhek Nina: Ko je ločitev enkrat dejstvo, mamam najprej svetujem, naj si dovolijo vse občutke in naj bodo do sebe čim bolj nežne in prijazne. Kot bi bile do najboljše prijateljice. Naj si dovolijo pomoč. Naj si dovolijo biti vsaj pred nekom popolnoma krhke, iskrene v svojem strahu, besu, razočaranju. V času po ločitvi naj se osredotočijo predvsem nase - ne na bivšega. Samopodoba je po ločitvi lahko zelo razmajana in to je prvo področje, na katero se je po mojem mnenju smiselno osredotočiti. Da, otroku nudimo vso potrebno podporo, ampak težko bo mama dala, če je sama popolnoma prazna. Zato vedno najprej vprašam: "Kdo si, ko nisi mama?" In ko otrok ni s teboj, bodi čim več tega - da po ločitvi znova najdeš smeh, veselje, svetlobo, občutek ponosa in ljubezni do sebe.

Foto: Maja Dretar Kje menite, da se je v vašem primeru zataknilo, zakaj dogovor ni mogoč?
Največja težava so bili egoistični cilji bivšega moža, ki je ves čas gledal samo na lastne interese in se mi je želel maščevati. Tožba za razvezo zakonske zveze in dodelitev otrok v varstvo in vzgojo, ki jo je vložil, je bil iniciirana na osnovi materialnih interesov. Želel je skrbništvo nad otrokoma, da bi jaz njemu plačevala preživnino, ker sem imela višjo plačo, čeprav ni imel urejenih življenjskih pogojev za otroka. Hkrati je svoje dodalo še podpihovanje s strani tretjih oseb, ki so mu svetovale neracionalne in nerazumne stvari, kar je praktično pripeljalo do popolnega razkola, ne samo med nama, temveč tudi med njim in hčerko, delno tudi sinom. Eno je ločitev, drugo sta zahrbtnost ter izdaja in tega nikoli ne toleriram.  

Kako otrokoma razlagate situacije, ko dogovori ne delujejo ali obljube niso izpolnjene?
Iskreno in odkrito, na dejanskih primerih. Vse, kar se zgodi, v primeru, da ne razumeta, apliciram na primere, ki so njima blizu. Dovolj sta stara, da se zavedata pomembnosti obljub in točno vesta, kako se počutita, če se njima nekaj obljubi, a se to kasneje ne izpolni. Hkrati jima tudi pojasnim, da imajo nekatere obljube oziroma v tem primeru dolžnosti tudi širše posledice. Ko oče ni prišel po sina, ko je imel stik, sem ga vprašala, kako bi se počutil, če bi ga jaz pozabila pobrati po treningu. Tako mu je bilo bolj jasno, kakšen vpliv ima lahko takšna neodgovornost. Ko smo se pogovarjali o neplačevanju preživnine, sem jima razložila, da lahko takšna stvar ključno vpliva na življenje ljudi, da obstajajo matere, ki se komaj prebijejo iz meseca v mesec, da obstajajo otroci, ki potrebujejo tistih nekaj 10 evrov, da si lahko kupijo šolske potrebščine, oblačila in podobno. Pojasnila sem jima tudi, da imata ona dva to srečo, da ne bosta za nič prikrajšana, da pa to vseeno pomeni, da oče prelaga vso odgovornost, ne samo z vzgojnega vidika, temveč tudi s finančnega name in da je to pokazatelj, da se ne drži dogovorov. Zelo dobro vesta, da so zame dogovori sveti in se obljub vedno držim ter da ju ne bi nikoli pustila na cedilu. Posledično situacije, kadar jih apliciram na naše interakcije ali naše življenje, razumeta drugače, saj vesta, kako pomembno je, da se mi trije zaradi našega normalnega delovanja, svojih obljub in dogovorov držimo. 

Imate občutek, da sistem dovolj ščiti enostarševske družine? Kaj bi si želeli, da bi bilo drugače – v zakonodaji ali v praksi?
Sistem enostarševske družine obravnava povsem enako, če ne še strožje kot dvostarševske. Če gledamo z vidika varstva za otroke, ni nobenih prilagoditev. Nihče te ne vpraša, ali boš lahko prišel po otroka, kdaj boš lahko prišel, kdo ga bo pazil, če delaš dvoizmensko ali nočno delo in podobno. Starš se mora znajti sam. Prav tako se z vidika dohodkov in stroškov vse obravnava enako. Upoštevajo se zgolj numerične vrednosti. Nihče ne pomisli, da mora ena oseba vse opraviti sama in da to pomeni enak časovni obseg za dva- ali trikrat več opravil, aktivnosti in dejavnosti. Vem, da v dejanskem smislu pogosto dodatna oseba oziroma drugi starš, ne pomeni nujno veliko pomoči, a pomeni vsaj nekaj. Ali doprinese finančno ali pomaga pri skrbi za otroke ali pomaga pri gospodinjskih opravilih ali poskrbi za avto ali organizira počitnice, vsaj nekaj.

V enostarševski družini si za vse sam, od nočnega zbujanja, do kuhanja, do služenja denarja, do razvoza otrok na dejavnosti, sestankov v šoli, pleskanje in celo menjavo gum na avtu. Prav zaradi slednjega bi si želela, da če se breme že prenese na enega starša, da zakonodaja in sodni sistem poskrbita za dosledno izvrševanje dogovorov in brez odstopanja. Če drugi starš ne plačuje preživnine, se ga nemudoma kaznuje. Če nima vira dohodka, mu mora država priskrbeti službo, ne da mu plačuje socialno pomoč. Mene nihče ne vpraša, kako preživim mesec, če ga preživim in kaj sem sposobna plačati oziroma ali sem sposobna plačati, od mene se to enostavno pričakuje. Poleg tega mi CSD vse dohodke upošteva popolnoma enako kot vsaki drugi družini, čeprav jaz vložim veliko več časa, energije in truda v skrb za svojo družino. Še večja neumnost je dejstvo, da sem jaz dolžna otroka dostaviti na stik urejenega, primerno oblečenega, čeprav oče ne plačuje preživnine. Če starš za otroka ne skrbi, ne more imeti stikov. Na drugi strani pa so stiki, ki se izvršujejo samo zaradi reda. Nihče se ne vpraša, ali so stiki dejansko koristni za otroka in kako vplivajo nanj. Stiki bi se morali vršiti zaradi otrokove koristi in z namenom ohranjanja odnosa, vendar se pogosto vršijo na zahtevo staršev, čeprav otroku ne koristijo. Jaz leta opažam, da sin nima od stikov nobenih koristi. Oče se ne ukvarja z njim, zaposli ga s telefonom ali računalnikom. V 4 letih enkrat nista delala nič za šolo, se učila ali brala. V sinovi prisotnosti je še tistih nekaj ur na teden ves čas na telefonu. Takšni stiki niso koristni. Takšni stiki so nesmiselni, vendar se v to nihče ne poglablja. Slepo se sledi zakonski določbi, da morajo biti stiki, da se zagotavlja izvrševanje pravice po ohranjanju odnosa oziroma stika. Veliko tega bi še lahko naštela. 

Ste kdaj pomislili, da bi se umaknili iz pravnih bojev ali vas nekaj žene naprej?
Ne bom se umaknila, dokler ne bo zadoščeno pravici. To sem neštetokrat povedala bivšemu možu in tudi javno. Vedno bom zasledovala pravice svojih otrok. Trenutno še vedno potekata postopek za znižanje preživnine in postopek preklica pogojne obsodbe v kazenskem postopku zaradi neplačevanja preživnine. Za nas ta sredstva niso esencialnega pomena za preživetje, a je to nekaj, kar pripada otrokoma in konec koncev tudi meni, ki že 4 leta vse finančno breme, vso skrb in odgovornost za otroka nosim sama. To ni več nekaj 100 evrov, temveč kar nekaj 1000 evrov in najbolj od vsega me moti, da je bivši mož, v času, ko sem jaz karierno napredovala, zadeve pripeljal tako daleč, da je brez dohodka, brez premoženja in na socialni pomoči, samo zato, da mu ne bi bilo treba meni nič plačati. Ima tri polnomočne sodbe, po katerih mi mora plačati kar nekaj denarja, a ne morem nič izterjati. Zavida mi uspeh, zavida mi življenje, ki sem nam ga prislužila s trdim delom, medtem ko sam živi na račun države oziroma tudi na moj račun, ki vsak mesec plačujem prispevke. In naša država to dopušča. 

Kako se znajdete s finančno in čustveno obremenitvijo?
Finančno sem na srečo dobro poskrbela za nas. Odkar sem lahko začela delati preko študentskega servisa, sem vedno nekaj delala, hkrati sem ves čas šolanja prejemala tudi štipendijo. Finančna neodvisnost je zame ključnega pomena in prav zaradi tega nikoli nisem bila finančno odvisna od moža. Že pred ločitvijo sem imela boljšo plačo od njega, po ločitvi pa je pomen kariere postal zame še večji. Svoje delo jemljem zelo resno, predana sem kariernim ciljem in izjemno osredotočena. Nikoli ne želim biti od nikogar odvisna in zavedam se, da je treba za takšen privilegij v življenju delati, saj nič ne pade z neba. Imam še nekaj življenjskih ciljev, ki so prav tako povezani s financami, in zanje trdo delam.

Čustveno sem zadeve uredila že v začetni fazi. Tako sebi kot otrokoma sem poiskala strokovno pomoč, poleg tega sem oseba, ki odprto govori o vsem, tudi o bolečih temah. Zame je terapija tudi pisanje blog objav, objave na Instagramu in komunikacija s sledilci, zelo pomemben korak v predelavi ločitve je bilo pisanje priročnika, skozi katerega sem vse predelala in si ustvarila neko novo perspektivo, se ozrla na napake in se pohvalila za vse, kar sem naredila dobro. Ves svoj čas izven službe preživim z otrokoma. Iskreno je zelo naporno, a je tudi sproščujoče. Skupaj se imamo res lepo. Še posebej na izletih in potovanjih, kjer se vsi odklopimo od domačih skrbi in hitrega tempa. Poleg tega pa za svoje psihično in fizično počutje poskrbim tudi z redno telovadbo. Fizični napor mi pomaga razbremeniti glavo, hkrati pa me ohranja v formi, da lahko sledim vsem obveznostim. 

Kako sami skrbite za svoje meje in čustveno stabilnost?
Sem človek vrednot, pravice in zelo jasnih mej. Po ločitvi so te še veliko bolj jasne, kar pomeni, da ne dovolim poseganja v naše življenje, v naš osebni prostor in v našo intimo. Ne mešam privat in službenih zadev, ljudem ne dovolim vtikovanja v moje osebne odločitve in zelo jasno povem, ko se to ne spoštuje. Kot izjemno direktna, neposredna in iskrena oseba nimam težav z izražanjem svojega mnenja in se vedno postavim za svoj prav. Kar se tiče čustvene stabilnosti, se tudi jaz, tako kot vsi, kdaj zlomim. Pridejo trenutki, ko mi je preveč obveznosti, odgovornosti, bremen, dela, vsega. Takrat dam to iz sebe in se hitro sestavim nazaj. Tudi otroka vesta, da sem ranljiva in me stvari prizadenejo, da smo ljudje čuteča bitja in da je prav, da svoja čustva pokažemo, jih delimo z drugimi in predelamo. Nikoli nisem pred njima skrivala solz ali smeha. Sicer pa za čustveno stabilnost skrbim z organiziranostjo in doslednim načrtovanjem ter sledenjem načrtom. Tako vedno vem, kaj me čaka, se znam orientirati in predvideti vsako situacijo. Predvidljivost je izrednega pomena pri uravnavanju čustev, saj izniči element presenečenja in nam pomaga ohranjati mirno glavo. 

Imate kakšno posebno strategijo, da ostanete mirni in osredotočeni, glede na to, da so postopki zahtevni in sami skrbite za otroka in vse ostalo?
Nimam posebne strategije. Čeprav imam vse skrbno načrtovano, življenja ne moreš splanirati do popolnosti, zaradi česar me predvsem hektika vsakdanjega ritma in težave, ki se pojavijo od nikjer, včasih vržejo s tira. V zadnjih letih sem se na tovrstne situacije zelo dobro prilagodila in se naučila reagirati, vendar se še vedno včasih vzbudijo neprijetna čustva, me obremenijo. Otroka sta vedno večja, obveznosti je vse več, šola je vse zahtevnejša in poleg redne službe, skrbi za dom in gospodinjstvo ter vsega ostalega, mi praktično ne ostane nič časa zase, kar pomeni, da me včasih zadeve dohitijo oziroma prehitijo. Nekajkrat sem že pomislila na meditacijo, a se je še nisem poslužila. Trenutno so mi najbolj všeč dobra telovadba, sprehod, občasno dobra knjiga in kakšnih 15 minut zvečer, da se ozrem nazaj in si dovolim priznati, da mi gre dobro, se pohvaliti in spodbuditi za naprej. Vsekakor ne smem pozabiti na petje v avtu. Ob glasbi se zjočem in nasmejem. Sem zelo čustvena oseba in glasba je eden od kanalov, po katerem se pretakajo čustva skozme. S petjem se sprostim in očistim. Malenkosti, ki veliko štejejo in naredijo ogromno razliko. 

Foto: Bojan Puhek Kaj je bilo po vašem mnenju ključno, da vam je uspelo ohraniti spoštljiv in odgovoren odnos po ločitvi?
To, da sem zelo hitro ugotovila, da na drugi dom nimam popolnoma nobenega vpliva in se nisem obremenjevala s tem, kaj se tam dogaja, kdaj hodita spat, kaj jesta, koliko risank gledata, ali imata vse za šolo ... Do ločitve bi name zlahka prilepili nalepko "kontrolfrik" ali "perfekcionistka", zato je bilo to zame res, res težko. A hkrati tudi zaradi tega dolgo z očetom otrok nisva prišla v noben nov konflikt. Pogovarjala sva se le nujno potrebno in čutiti je bilo, da se oba ekstremno trudiva, da situacije ne poslabšava. Dokler se čustva niso umirila, je bilo to dovolj dobro, da sva drug drugemu dala znak: "Nič ti nočem. Želim, da nama kot staršema uspe."

Kako vama z bivšim partnerjem uspeva usklajevati vzgojo in odločitve glede otrok? Kako rešujeta morebitne nesporazume?
Z očetom otrok nimava enotne vzgoje in v tem osebno ne vidim težave. Otroka zelo dobro vesta, kakšna pravila veljajo kje. Se pa o ključnih temah odprto pogovarjava. Takšna tema so vsak september krožki, ko bi hčerka šla na deset različnih dejavnosti in takrat pomaga, da sva usklajena v zgornji meji, ki jo še podpirava ter omogočava. Še bolj pereča tema je telefon, a imava tudi glede tega na srečo od nekdaj enako stališče.

Pri sebi opažam, da sem po ločitvi pri nesporazumih mnogo bolj strpna, previdna in ne delujem iz avtopilota, kot sem v partnerski zvezi. Tudi časa za reakcijo je več, če živiš na različnih naslovih. Ločitev me je naučila, da odnos ni samoumeven in da lahko vzorci, prepričanja, "moj prav" pripeljejo do zelo neželenih posledic, če jim bom kar pustila, da me vodijo.

Oba želiva, da nama kot staršema uspe, zato spodrsljaje drug drugega jemljeva z mnogo več tolerance, hkrati pa si lahko priznava, ko se v neki točki ne strinjava. Takrat presodiva, ali sploh morava iskati neko srednjo pot ali lahko shajava tudi s tem, da se pač ne strinjava.

Kaj po vašem mnenju starši najpogosteje delajo narobe, ko se trudijo dogovoriti glede otrok?
Ne pogovarjajo se kot starši, ampak kot bivši partnerji. Sploh ni pomembno, ali se pogovarjata o količini risank, o jahanju ali o tem, da je otroka pripeljal prepozno. Prepogosto ima konflikt isti izvor - stare rane, ki se prenašajo iz spodletelega odnosa. Iz nepredelanih zamer, jeze, razočaranj. Iz trmastega vztrajanja pri tem, da se mora spremeniti on, ne jaz. Da ima on narobe in jaz prav.

Druga težava, ki jo opažam pri delu z mamami, ki imajo skupno starševstvo, pa je dogovarjanje preko otroka. Da torej en starš v neko temo že vplete otroka, pri njem ustvari pričakovanje in se šele nato o temi pogovarja z drugim staršem. Če je otrok že navdušen nad tem, da bo treniral nogomet, je precej neprimerno naknadno očeta vprašati, ali se s tem strinja. To je izsiljevanje, ki zagotovo ne prispeva h grajenju starševskega odnosa.

Pogosto opozarjate na nevarnost očitkov in primerjanj – zakaj menite, da do tega tako hitro pride in kako se temu sami izogibate?
Kot rečeno se po ločitvi pojavijo občutki krivde in poraza, ki močno porušijo samopodobo. Ženske, ki so do takrat svojo identiteto gradile predvsem na vlogi mame, bodo po ločitvi potrditev še posebej močno iskale pri otroku. Da bi bile le dovolj dobre mame. To pa je precej nevaren teren pri postavljanju meja, kar otroci hitro začutijo. Če stavek: "Pri očiju mi ni treba sesati. Njega imam stokrat raje kot tebe!" pri mami vzbudi dvom, nelagodje, žalost, bo otrok to (nezavedno) strategijo uporabljal, dokler ne doseže svojega. Mama pa, namesto da bi pred otrokom stala za svojimi pravili in pričakovanji, puščice usmeri proti očetu in benti nad njegovo permisivno vzgojo. 

Mama, ki se v svoji koži počuti dobro, močno, samozavestno, bo mnogo lažje zagovarjala svoje meje, ker lažje prenese otrokovo frustracijo in primerjanja z očetom. Takšna mama ne potrebuje otrokove potrditve, da ve, da dela prav. Hkrati pa ve, da je njena edina naloga graditi z otrokom trden, iskren, ljubeč odnos, v katerem se otrok počuti varnega, slišanega, sprejetega. Tudi sama se trudim delovati v tej smeri.

Ste se morali kdaj zavestno ustaviti in reči: »To zdaj ni o otroku, ampak o meni«?
Vsakič, ko je prišlo do nesoglasja. Takrat mi je pomagala brutalna iskrenost najprej do sebe. Predvsem prek psihoterapije, s pomočjo katere sem osvetlila, kateri deli mene iščejo pozornost, potrditev, ljubezen in kako jim to lahko dam sama. Brez tekmovanja, primerjanja, dokazovanja ali uveljavljanja svojega prav - na račun otroka.

Novice Leta 2022 so se pojavili prvi simptomi. To je 37-letna Teja danes.

Novice Katarina razkriva svojo pot: kako je premagala težave in izgubila 60 kg

Novice "Ko sem hčerkam povedala, da je ati umrl, se je čas ustavil"