Mož, ki se je počutil kot kralj v močvirni deželi (video)

Kardinal Franc Rode, nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit, danes praznuje 80. rojstni dan. Ob tej priložnosti je založba Družina izdala njegovo knjigo Radost in lepota vere.

Brezno med svobodnim Zahodom in Slovenijo leta 1965 Ob poslušanju današnje predstavitve knjige se je težko izogniti vtisu, da so Rodeta najbolj zaznamovala prav leta v Franciji in Parizu (tam je živel med letoma 1957 in 1965) in kako globoko je občutil razlike med Francijo in socialistično Slovenijo, ko se je po dvajsetih letih kot odrasel vrnil v svojo domovino.

V Parizu, mestu, "kjer se ne smeš bati ne greha ne svetosti", je, kot pravi Rode, dihal zrak svobode. Tu se je navzel francoskega besednega žara. Pravo nasprotje Francije in svobodnega Zahoda je bila Slovenija. Ko je po osmih letih bivanja v Franciji prišel v Slovenijo, je namreč opazil "okornost slovenske besede. Kako počasi in težko so se izgovarjale slovenske besede."

Rode: Prebujal sem ustrahovani in ponižani narod "Imel sem vtis, da prihajam med ponižano ljudstvo, med ustrahovan narod, med narod, ki ni prebujen, predvsem sem to čutil med kristjani," je dejal Rode, ki si je zadal cilj, da prebuja mlade slovenske kristjane.

Priložnosti za to je bilo dovolj, saj je Rode leta 1967 prišel v Ljubljano, kjer je začel predavati na Teološki fakulteti in teoloških tečajih, hkrati pa se je lotil tudi publicistične dejavnosti.

V Slovenijo je hotel prinesti mladost in bogastvo Na začetku pa se je v Sloveniji počutil zelo prikrajšanega in si je ponavljal misel francoskega pesnika Charlesa Baudelaira: "Sem kot kralj v močvirni deželi. Bogat, vendar nemočen, mlad, vendar že tako star."

A mu je pozneje uspelo premostiti ta začetna obdobja. Kot pravi Rode, je hotel v Slovenijo prinesti nekaj mladosti in bogastva.

Rode o nadškofovskih letih: Moral sem govoriti Na predstavitvi knjige se je Rode ozrl tudi na leta, ko je bil ljubljanski nadškof (1995–2004) in je svojimi medijsko odmevnimi izjavami in stališči dvigal prah in buril duhove v slovenskem političnem prostoru.

Zdaj, ko se spominja tistega obdobja, pravi, da ga slovenska javnost velikokrat ni razumela. Kot pravi, je imel odgovornost pastirja, tukaj pa ni kompromisa, saj se z zahtevami evangelija ne baranta. "Jaz sem moral govoriti," pojasnjuje in dodaja, da ga niti sramotenje ni moglo ustaviti, da bi obmolknil.