Komaj se je ozdravil depresije, že ga je napadel rak

Začelo se je z rojstvom sina z Downovim sindromom Par, vsak s svojo zgodovino, se je spoznal v svojih poznih tridesetih letih. Svojo ljubezen sta najprej potrdila s poroko, pozneje se jima je rodil sin Miha (tudi njemu smo ime spremenili).

"Ko sva prišla iz porodnišnice, je bilo vse videti v redu, mogoče nisem niti želela videti, da je kaj narobe. A ko sva bila pri treh mesecih v posvetovalnici, so potrdili, da ima Downov sindrom. Zdravnica ni imela zame nobene pozitivne besede, samo kako je z njimi težko, da ne živijo dolgo, da so velikokrat bolni, naporni. Bila sem na tleh, poleg tega mi je sorodnica pozneje rekla, da imaš z otrokom veliko dela, a takšen je za tri normalne," spomin na zgodnje dni z Mihom razloži Meta.

Kljub vsemu sta ga bila zelo vesela. Miha je bil veliko bolan. "Ko je bil v vrtcu in če so vsi zboleli za prehladom, je on dobil še kaj več. Takoj je bruhal in imel drisko. Pozneje je bil operiran na srcu, imel je tudi epileptične napade."

Nešteto obiskov bolnišnice Za vse je bilo treba v bolnišnico v Ljubljano, ki je od njih oddaljena skoraj uro vožnje. Miha je veliko časa preživel v bolnišnicah, Meta se je k njemu vsak dan vozila s staro katrco. "Ko sem bila stara šest let, sem bila 14 dni v bolnišnici, moja starša pa me nista niti enkrat obiskala. Moja soseda je dobivala obiske, k meni ni prišel nihče. Počutila sem se zelo samo in takrat sem si obljubila, da če bom kdaj imela otroka v bolnišnici, bom pri njem vsak dan, da se ne bo nikoli počutil tako pozabljenega, kot sem se jaz," v solzah razloži Meta.

Ker je bila veliko v bolnišnici tudi zaradi svojih bolezni – prebolela je raka na materničnem vratu, trikrat se je zdravila zaradi borelije, operirana je bila na hrbtenici –, je bila pogosto na bolniškem dopustu. Čeprav je invalid tretje kategorije, jo je delodajalec odpustil.

"Pa sva si rekla, bom jaz doma in skrbela za otroka, Janez bo pa delal. A tudi on je imel veliko smolo pri vseh delodajalcih. V šestnajstih letih je delal pri štirih delodajalcih, povsod samo na pogodbo. Ko je zmanjkalo dela, je šel prvi ven. Ko je dobil dobro službo za daljši čas, smo vzeli posojilo, da bi poplačali dolgove. Komaj smo ga začeli dobro odplačevati, je že bil na cesti."

Krasno službo je uničila delovna nesreča Ko se je končno spet zaposlil v družinskem podjetju, kjer je za lepo plačo delal nepretrgoma, tudi ob koncih tedna, nadure, se je zgodila delovna nesreča. Meta vsa zgrožena pripoveduje, da ga sploh niso odpeljali v zdravstveni dom, da niso klicali inšpekcije, niso klicali policije, roko so mu kar sami povili, sodelavec pa ga je pozneje peljal v bolnišnico.

Dve leti je bil na bolniškem dopustu, nato pa so ga prek kurirja obvestili, da je odpuščen. Še en šok, ki ga je sesul in za mesec dni priklenil na posteljo. "Jaz kot športen tip človeka nisem mogel vstati. Bilo je grozno, razmišljal sem, da sem invalid, kaj bo z mano, kdo me bo vzel v službo? Kako bomo živeli? Vrgli so me na cesto kot zadnji kos inventarja. Sodeloval sem v vojni za Slovenijo, pa nimam nič od tega. Bil sem popolnoma na tleh."

Infarkt, depresija, rak. Bo zdaj konec? Zdravnik mu je dal zdravilo za znižanje pritiska, a se je še vedno počutil grozno. Spet se razjezila Meta, odpeljali so ga v bolnišnico, kjer je ostal 14 dni. Potrdili so, da je imel infarkt in depresijo. Ko je bila depresija pozdravljena, se mu je na nosu pojavila krasta, ki se ni pozdravila. Rak. Na onkološkem inštitutu v Ljubljani so se zelo zavzeli zanj, v Ljubljano je hodil na obsevanja. A ko je šel na pregled k dermatologu, se je spet nekaj zalomilo. "Zdravnik sploh ni pogledal izvidov in mu je zamrznil obsevano stran nosa. Domov je prišel ves v mehurju," jezno pripoveduje Meta. Kaj je zdaj z njegovim rakom, ne more nihče dokončno reči, ju realno postavljajo na tla.

Nepravično sodstvo? Poiskala sta brezplačno pravno pomoč, a jima je prva odvetnica naredila več škode kot koristi. Nato sta zamenjala odvetnika, novi se zanju bori kot lev, a sodni mlini so počasni. "Nekdanjemu delodajalcu bi morala plačati 30 tisoč evrov, a ne sploh ne veva, zakaj. Kako lahko to govorijo, če tožbe sploh še nisva izgubila. Kot da bolezen še ni dovolj, zdaj dvomiva še o pravičnem sodnem sistemu. Odvetnica nekdanjih delodajalcev je namreč rekla, da oni imajo denar in da nas bodo uničili. A sem jim povedala, da bova šla do konca, četudi na evropsko sodišče," pove Meta in pokaže goro dokumentov, s katerimi iščeta svojo pravico.

Pravico tudi za Miho, ki obiskuje posebno šolo v Postojni, kjer je bil tudi med našim obiskom. Je zelo radoveden in zvedav fant, predvsem pa zelo navezan na svoja starša, saj so neprenehoma skupaj. Mihu pa zadnje čas veliko zadovoljstvo daje tudi računalnik. "Vsa sreča je, da so nam podarili rabljen računalnik. To je Mihov svet. Poleg računalnika, televizije in naših skupnih obiskov narave."

Za en majhen koš igrač Meta pokaže otroško sobo, ki je zelo skromna. "Ta postelja je stara vsaj toliko kot Miha. Vsa je razmajana in verjetno polna pršic. Miha na njej zelo slabo spi, zato se malce menjujemo. Enkrat eden, drugič drugi. Za mojo hrbtenico pa tudi ni prav dobra, zjutraj sem vsa uničena."

Oba prejemata skromna nadomestila za invalidnino, Meta zaradi bolezni, Janez zardi delovne nesreče. S skromnimi prihodki odplačujeta posojilo, ki ga bosta imela še deset let, plačujeta položnice in kupujeta hrano. K sreči je Meta, ki se kot lev bori za svoje, spoznala prednosti interneta in poiskala Anito Ogulin iz Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, ki jima je kdaj pomagala plačati kakšno položnico ali podariti kupon za trgovino. Poleti sta se z Mihom udeležila kampa za otroke s posebnimi potrebami in oba zelo uživala.

Brez denarja, brez prijateljev Janez in Meta sta utrujena od vseh nesreč in žalosti, ki so se zgrnile nad njiju. Rada bi, da se plaz nesreč končno ustavi in da zaživijo brez posojil in strahu, kaj bo z njimi. "Midva bova že kako, res me skrbi za Miho, kaj bo on brez naju? Vsa ta skrb naju peha v bolezen."