Kar se Janezek nauči, to Janez zna

Dragi učenci! Predvsem za najmlajše, 20.368 se jih bo po Sloveniji danes prvič usedlo v šolske klopi, je danes velik dan. Dan, ko so zapustili svet popolne brezskrbnosti in se prvič spoprijeli z obveznostmi, ki vsaj malo spominjajo na svet odraslih. Prvi dan v svetu, kjer bodo morali biti vedno bolj sami odgovorni za vse, kar počnejo, in v katerem ne bo vedno poleg njih še kdo drug, da bi vse naredil zanje ali namesto njih. Sprejmite resno svoj novi svet, prvošolčki, a ne pozabite niti na svoje otroštvo in uživajte v njem. Zdaj si morda zelo želite čim prej postati odrasli, a to se vam bo zgodilo še prekmalu, in takrat ne bo več poti nazaj. Dragi dijaki! Verjetno se ni težko izogniti vtisu, da je za vašo poklicno prihodnost bolj pomembno, da boste imeli nekoč strankarsko knjižico prave barve (danes eno, jutri drugo), saj dokaze za to slišite skoraj vsak dan. Ob gledanju nerazveseljivega števila več kot 117 tisoč brezposelnih v Sloveniji se gotovo tudi vam poraja dvom, da boste nekoč, ko končate svoje srednješolsko izobraževanje ali pozneje morda tudi visokošolsko, našli kakršnokoli, če ne že sanjsko službo – v to vas prepričujejo številni mladi, ki pišejo prošnje za delo in prijave za razpise, pa jim z redkimi izjavami ne odgovorijo niti s tistim ukalupljenim sporočilom, da niso bili izbrani (morda tudi zato, ker so bila merila za izbor neka druga in ne tista, objavljena v razpisu). Morda kdo od vaših domačih, znancev in prijateljev ne dobi poštenega plačila za svoje delo ali službe sploh nima, pa se sprašujete, kje je tisti svet, v katerem se nagrajujejo dobro delo, znanje, izkušnje. A vendarle ne omagajte – šolo delate zaradi sebe. S tem dosežete višjo stopnico in dokažete sebi in drugim, da ste sposobni izpeljati, kar ste si zastavili. Spričevalo in diploma vam sicer ne jamčita ničesar, a brez tega imate že v začetku zaprtih še več vrat. A zavedajte se, da sta spričevalo in diploma kot vozniško dovoljenje: brez njega ne smete na cesto, z njim pa še niste odličen voznik. Odlični boste postali z izkušnjami in veliko prevoženimi kilometri. Dragi starši! Pustite svojim otrokom, da se razvijajo sami. Pomagajte jim na poti, a ne tako, da jih nekritično branite ali da prek njih želite doseči svoje neuresničene ambicije. Ne prihajajte z odvetnikom v šolo in ne kričite na profesorja, če je vaš otrok dobil nižjo oceno, kot ste si vi zamislili – morda pa se vaš potomec le ni dovolj dobro pripravil na kontrolko. Ne silite ga, da postane zdravnik ali predsednik države zato, ker to vam ni uspelo, če si želi postati kaj drugega in je dober pri tem. Pomagajte mu, da sam naredi nalogo, ne pa, da jo naredite vi – kajti ne boste mogli biti vedno ob svojem otroku, ki se bo nekoč vendarle moral osamosvojiti. In razumite, da učitelji in profesorji ne morejo opraviti tistega dela vzgojne naloge, ki je vi niste. Dragi učitelji in profesorji! Ne pozabite, da bolj kot vi ocenjujete njih, otroci nenehno ocenjujejo vas. Zlasti mlajšim osnovnošolcem ste skoraj tako pomembni kot njihovi starši – gledajo vas na vsakem koraku, od vas pričakujejo, da ste jim zgled. Če začutijo, da ste do enih v razredu bolj popustljivi, ne bodo vedeli, kaj je pravičnost. Če zamujate na začetek ure, ne morete pričakovati točnosti od njih. Če pridete na učno uro nepripravljeni, bodo to še kako prepoznali in vas ne bodo spoštovali. Že res, da vas bodo nekateri velikokrat pripeljali na rob živcev, a vztrajati velja zaradi tistih, ki jih ne slišite, pa vaše delo vendarle cenijo. Dragi vozniki! Te dni bodite še posebej pozorni in strpni na cestah, kjer bo tudi veliko prvošolčkov. Oni na vse nevarnosti, ki v prometu nanje prežijo, še niso vajeni. Te dni se raje odpravite na pot pet minut prej in otrokom namesto hupanja podarite nasmeh – nič vas ne stane, a je vendarle neprecenljiv. Dragi vsi odrasli! Zdi se, da mladi danes nimajo olike in da so sebični in … Velikokrat je to celo res, a vendarle vedite, da bo mladina, ki gre danes v šolo, čez kakšno poldrugo desetletje ali dva, če bodo dobili službe, tisti, ki bodo polnili obubožano pokojninsko blagajno. Mi, ki bomo takrat upokojenci – če nas ne bo pobral stres in če nam ne bo treba delati do sedemdesetega leta starosti (če služb sploh bo) –, bomo lahko samo upali, da bo takrat nekaj ostalo tudi za naše pokojnine. Zaradi vsega tega zaželimo učencem in dijakom veliko uspehov in vso srečo – še kako jo bodo potrebovali!