Ponedeljek, 6. 2. 2023, 16.25
1 leto, 10 mesecev
Golob v DZ poslal kandidaturo Boštjana Poklukarja za ministra za notranje zadeve
Premier Robert Golob je v DZ poslal kandidaturo Boštjana Poklukarja za ministra za notranje zadeve. Poklukar je že opravljal delo notranjega ministra v vladi Marjana Šarca med letoma 2018 in 2020. Ob zeleni luči DZ bo na čelu notranjega ministrstva nasledil Tatjano Bobnar, ki je s funkcije odstopila decembra lani.
Premier Robert Golob je v DZ poslal kandidaturo Boštjana Poklukarja za ministra za notranje zadeve, so za STA potrdili v DZ. Državni zbor bo Poklukarja za novega notranjega ministra potrjeval na redni februarski seji, ki se bo začela 20. februarja. Še pred tem kandidata čaka predstavitev načrtov pred odborom DZ za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo. Kandidat za ministra se mora namreč po poslovniku DZ najprej tri dni in najpozneje sedem dni po vložitvi predloga kandidature predstaviti pristojnemu delovnemu telesu DZ. To pomeni, da bi lahko zaslišanje Poklukarja sicer sledilo že v tem tednu, a za zdaj kot najverjetnejši datum omenjajo naslednji ponedeljek.
Predsednik vlade 🇸🇮 dr. Robert Golob je danes v Državni zbor poslal predlog za novega ministra za notranje zadeve, in sicer je kot kandidata predlagal Boštjana Poklukarja.
— Vlada Republike Slovenije (@vladaRS) February 6, 2023
ℹ️ Boštjan Poklukar je magister javne uprave. Od leta 1991 je zaposlen na Ministrstvu za obrambo. 1/3
Kandidati za ministra
V zadnjih tednih se je med kandidati najpogosteje govorilo prav o Poklukarju, ki je ta resor vodil že v obdobju vlade premierja Marjana Šarca. Poleg Poklukarja se je kot kandidata omenjalo tudi strokovnjaka za vprašanja varnosti Miroslava Žaberla in nekdanjega ministra za pravosodje v vladi Boruta Pahorja Aleša Zalarja.
Od leta 2015 je bil zaposlen v Upravi Republike Slovenije za zaščito in reševanje, kjer je med drugim vodil Regijski center za obveščanje Kranj. Kot predstavnik za odnose z javnostmi uprave za zaščito in reševanje za področje migracij je sicer aktivno sodeloval pri soočanju z begunsko krizo v letih 2015 in 2016. Soočanje z vprašanjem migracij pa je bilo tudi v središču njegovega prvega ministrskega mandata med septembrom 2018 in marcem 2020. Od junija lani vodi Upravo Republike Slovenije za vojaško dediščino na obrambnem ministrstvu.
Poklukar se je rodil januarja 1971 na Jesenicah, danes pa živi na Bledu, kjer je na zadnjih lokalnih volitvah tudi kandidiral za občinskega svetnika na listi Svobode.
Še preden je premier Golob v DZ poslal kandidaturo Poklukarja, je več nevladnih organizacij nanj naslovilo pismo, v katerem so opozorile, da je ministrstvo za notranje zadeve ena ključnih institucij v državi za zagotavljanje varnosti prebivalcev in pregon kriminalitete ter varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kakor tudi demokratičnih načel delovanja. Predsednika vlade pozivajo, da to upošteva pri izbiri novega ministra oziroma ministrice.
Nevladne organizacije proti Poklukarju
V pismu so v šestih točkah izpostavili tudi ključna področja sodelovanja z notranjim ministrstvom, in sicer strategijo na področju migracij, prenovo zakonov o mednarodni zaščiti in tujcih, pripravo zakona o integraciji in zakona, ki bi uredil položaj otrok brez spremstva, ureditev položaja izbrisanih, prenovo zakona o javnih zbiranjih in ukrepe na področju nasilja v družini in nasilja nad ženskami.
Spomnili so tudi, da imajo nekatere nevladne organizacije dolgoletne izkušnje sodelovanja z ministrstvom za notranje zadeve, njihovo temeljno pričakovanje pa ob tem ostaja odprtost in pripravljenost na konstruktiven in strokoven dialog. V luči tega je direktorica Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij Katarina Bervar Sternad za Dnevnik ocenila, da Poklukar, ki je stolček na čelu notranjega ministrstva enkrat že zasedal, spada med ministre, ki so poslušali, a dialog ni dal rezultatov. Glede na dosedanje izkušnje in njihova pričakovanja menijo, da Poklukar ni primeren kandidat.
V kabinetu predsednika vlade ob tem pojasnjujejo, da so vse pobude državljanov dobrodošle, a da se nanje nikoli neposredno ne odzivajo, jih pa preučijo in upoštevajo pri oblikovanju politik.
59