Forenzičarka na lovu za zločinci: Nekateri primeri so se me dotaknili. Zaveš se, da so žrtve navadni ljudje.

Foto: Bojan Puhek Sašo Vrhovec Hartman so od nekdaj zanimali naravoslovni predmeti, zato se je po končani gimnaziji odločila za študij matematike in fizike na pedagoški fakulteti. Kot absolventka je eno leto poučevala v šoli in ugotovila, da ji to ne ustreza, zato je sprejela mesto mladega raziskovalca na Inštitutu za biofiziko na medicinski fakulteti, kjer je začela pripravljati doktorat s področja biomedicine. Deset let je nato delala kot raziskovalka in vmes spoznala, da jo zanima tudi forenzika. Po vztrajnem spremljanju oglasov je našla razpis za delovno mesto daktiloskopa v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju na ministrstvu za notranje zadeve, se prijavila in dobila službo. Kljub temu pa se je po treh letih znova odločila za drugo poklicno pot. Trenutno dela v Novartisu, v razvoju bioloških učinkovin, kjer razvijajo nova zdravila. Leta 2020 je bila Vrhovec Hartmanova med desetimi nominirankami za inženirko leta. 

Saša Vrhovec Hartman se je pred leti podala v forenzične vode in delovala kot daktiloskopinja v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju na ministrstvu za notranje zadeve. "Lahko bi rekla, da sem lovila zločince. V resnici je ta poklic izjemno zanimiv. Izbrala sem si ga zato, ker se mi je zdelo, da s tem pripomorem k skupnemu dobru," je sogovornica uvodoma pojasnila odločitev za delo v forenziki. 

Niti en prstni odtis ni enak drugemu. Foto: Bojan Puhek

Prstno sled je treba povezati s prstnim odtisom

Njeno delo je bilo, da je kot forenzična izvedenka v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju najprej prejela dokazni material, na njem poiskala prstne sledi ter jih primerjala s prstnimi odtisi iz njihove baze podatkov. Pri identifikaciji prstnih sledi si je pomagala z računalniškim programom Afis, ki na podlagi algoritma poišče najboljše ujemanje med prstnimi sledmi in prstnimi odtisi. Nato pa je vsako predlagano ujemanje skrbno pregledala in poiskala tisto, ki ustreza prstni sledi. "Če se prstna sled natančno ujema s prstnim odtisom, si dobil identifikacijo, napisal poročilo in ga poslal kriminalistu, ki je ta primer raziskoval naprej," je opisala Vrhovec Hartmanova.

Daktiloskop se počuti uspešnega, ko prstno sled poveže s prstnim odtisom 

Daktiloskop se počuti uspešnega vsakič, ko dobi identifikacijo, torej ko prstno sled poveže s prstnim odtisom. "Takrat sem dobila občutek uspeha, saj sem pripomogla k razrešitvi kaznivega dejanja. To so trdni dokazi, ki dokazujejo, da je bila prstna sled osumljenca na določenem mestu. To ne pomeni, da mu rečemo, da je kriv, ampak da mora osumljenec dokazati in obrazložiti, kaj je počel na kraju kaznivega dejanja. Mora se zagovarjati, imeti mora dober alibi in argumente, saj je drugače večja verjetnost, da ga bodo obsodili," pojasni daktiloskopinja.

Po opravljeni identifikaciji primerov ni spremljala do konca, tudi če je šlo za odmevne primere. "Ko sem identificirala prstne sledi, nisem hotela spremljati, kaj se je pozneje dogajalo s primeri. Čeprav sem se po končanem delu zelo trudila oddaljiti od primerov, so se me nekateri dotaknili. Ko dobiš dopis in ga začneš brati, se zaveš, da so žrtve navadni ljudje, lahko bi bili tvoj oče, stric, kdorkoli, potem imaš cmok v grlu. Zato sem se na neki točki odločila, da pred preiskavo neham detajlno brati dopise."
"Čeprav sem se po končanem delu zelo trudila oddaljiti od primerov, so se me nekateri dotaknili, " je dejala Vrhovec Hartmanova. Foto: Bojan Puhek

Delo lahko poteka na terenu ali v laboratoriju 

Čeprav forenziki preiskujejo kazniva dejanja in poskušajo priti na sled osumljencem, ni nujno, da njihovo delo poteka na terenu. To je odvisno od oddelka. Na daktiloskopiji, kjer je delala Vrhovec Hartmanova, so jim večino predmetov oziroma dokaznih materialov pripeljali v laboratorij, če pa so prstno sled našli na primer na oknu ali vratih, so z različnimi tehnikami in metodami prstno sled izzvali kriminalistični tehniki, jo fotografirali v merilu in jo v nadaljnjo preiskavo poslali daktiloskopom.

Kot je povedala Vrhovec Hartmanova, se je od primerov treba čustveno oddaljiti in ostati objektiven. Foto: Bojan Puhek

Na preostalih oddelkih forenzike, teh je šest – za fizikalne preiskave, kemijske preiskave, biološke preiskave, preiskave dokumentov NAC/CNAC, daktiloskopske preiskave ter za kakovost in razvoj –, pa je več terenskega dela, je pojasnila Vrhovec Hartmanova. "Če si kot forenzik na biološkem oddelku, je tam vse povezano z biološkimi sledmi, kot so kri, slina, telesni izločki. Njih večkrat kličejo na kraj kaznivega dejanja. Če na primer kriminalisti na steni ali na tleh opazijo popršeno kri, potem pokličejo forenzika, ki deluje na tem področju. Ta poskusi pridobiti čim več dokaznega materiala in na primer s pomočjo položaja krvi pomaga pri pojasnjevanju kaznivih dogodkov.

Tudi na fizikalnem oddelku imajo več terenskega dela, saj med drugim preiskujejo požare, pri katerih je ves dokazni material na kraju dogodka. To pomeni, da morajo izvedenci priti na teren in najti vzrok za požar. Pomagajo si tudi s pomočjo psov.

Čustvena stabilnost in objektivnost sta ključnega pomena

Vrhovec Hartmanova ob tem pove, da morajo forenziki, ki hodijo na teren, biti še posebej čustveno stabilni. "Ne vem, ali bi lahko mirno spala, če bi morala vsak dan hoditi na kraj kaznivega dejanja, saj je to nekaj povsem drugega kot preiskovati dokazni material v laboratoriju. Ko dobiš dokazni material, se moraš osebnostno distancirati, kar je na terenu težje, saj se te kakšna zgodba lahko bolj dotakne. V vsakem primeru pa je pri tem poklicu najpomembnejše ostati objektiven. Pomembni sta tudi vztrajnost in natančnost," je poudarila.

Poklic je po eni strani zelo dinamičen, po drugi rutinski. "V daktiloskopsko preiskavo lahko dobiš anonimno pismo, grožnjo, steklenico, vrečke od drog, sekiro, nože, skratka nikoli ne veš, kaj bo. S tega stališča je zelo dinamično, po drugi strani pa se moraš držati postopkov in načina dela, stvari primerjati in pri tem imeti ostro oko. To pa je rutinska zadeva," je še opisala Vrhovec Hartmanova.  "Forenzika mi je še zdaj zelo ljuba, ampak vseeno sem iskala boljše delovne pogoje," je povedala daktiloskopinja. Foto: Bojan Puhek

Kako postati forenzik?

Forenzik je mogoče postati na dva načina. Lahko začneš na policijski akademiji kot policist, na policijski postaji postopoma napreduješ v kriminalističnega tehnika, nato v kriminalista, potem pa se prijaviš na notranji razpis za delovno mesto kriminalistični inšpektor specialist forenzični izvedenec in tako postaneš forenzik.

Druga možnost pa je, da se najprej odločiš za naravoslovni študij in se potem preusmeriš. Vsi zunanji prijavitelji se morajo udeležiti kriminalističnega tečaja in v okviru tega opraviti 12 izpitov, da se s tem opremijo s primerno količino policijskega znanja.

Zaposlitev in pogoji dela 

Forenziki se v Sloveniji lahko zaposlijo le v javnem sektorju, kjer pogoji dela včasih niso najboljši. "Forenzika mi je še zdaj zelo ljuba, ampak vseeno sem iskala boljše delovne pogoje. To je državna uprava, kjer plače za začetnike niso ravno najboljše, na koncu meseca pa moraš vseeno plačati račune, položnice, zato sem se na neki točki morala odločiti, kaj pretehta," je ob koncu pogovora še povedala sogovornica in dodala, da vrnitev v forenziko v prihodnosti ni izključena.

Trendi Kaj se zgodi z vašimi podatki in fotografijami s starih računalnikov?

Novice Kaj se skriva za zidovi nacionalnega forenzičnega laboratorija

S prstnimi odtisi le (še) ni tako preprosto kot v nanizankah