Torek, 8. 4. 2014, 18.31
8 let, 8 mesecev
"Če policija vstopi v odvetniško pisarno, je to velika težava"
Pretekli teden je ob precejšnji udeležbi – bilo je okoli 750 slušateljev – v Portorožu potekala odvetniška šola, na kateri so razpravljali o težavah, s katerimi se pri svojem delu srečujejo odvetniki. Z odvetnico Martino Žaucer smo spregovorili o hišnih preiskavah pri odvetnikih, kadar policija išče dokaze o njihovih strankah.
Zadnja takšna preiskava se je zgodila konec leta v treh odvetniških pisarnah, odvetniška zbornica pa je takšen poseg – zasegli so namreč kopije diskov računalnikov – označila za nedopusten.
"Ampak ta navzočnost sama po sebi ne zadostuje, če v odredbi sodišča niso natančno navedeni spisi, ki jih preiskujejo. Ta natančnost pomeni, da odredba listino ali dokaz označuje enoznačno in da se torej ne pojavljajo dvomi, kaj naj policija sploh zaseže," opozarja sogovornica.
"Če je poseženo v zaupen odnos med zagovornikom in obdolžencem, o uresničevanju pravice do obrambe v kazenskem postopku ne moremo govoriti," poudarja Žaucerjeva.
"Naša država pa ne naredi absolutno nič na tem področju," ugotavlja odvetnica, ki dodaja, da odvetniška zbornica izvaja aktivnosti z namenom, da bi se to področje tudi pravno uredilo.
Dokler bo država "tako trmasta in ne bo spoštovala standardov, ki jih je postavilo ESČP, pač tvega izločitvene zahtevke. Ne bo prvič, da se bodo na področju kazenskega prava določeni instituti urejali šele zaradi konkretnih odločitev sodišč. Upam, da se bodo izločitveni zahtevki zgodili, ker če je to edini način, da država sprejme minimalne standarde, ki jih narekuje ESČP, je pač to način. Mislim pa, da je veliko bolj smiselno in razumno, da država prek pristojnega ministrstva samo pripravi ustrezno novelo, se odzove. Tako se s tem v letu 2014 ne bi več ukvarjali."
"Naravnost katastrofa je, da denimo zasežejo celoten računalnik odvetnika. Nobenega razloga ni za to, če se išče samo ena listina. To omogoča samo ribarjenje po podatkih odvetnika, na tak način policija dobi neke osebne podatke, ki jih lahko potem preiskuje. To je nesprejemljivo. Ne morem dovolj poudariti, kako pomembno je, da se zaščitijo tretje osebe.
Tako odredba za preiskavo kot tudi preiskava sama ne smeta omogočati policistom, da vstopijo v odvetniško pisarno in si kot v samopostrežni restavraciji sami izberejo, kaj bodo pregledali in zasegli. To se lahko reši le z ustrezno novelo zakona o kazenskem postopku ali novelo zakona o odvetništvu."
Enako problematični, kot so hišne preiskave pri odvetnikih, so tudi preiskave pri novinarjih, ko se denimo zaseže računalnik, saj gre za zaupanje med novinarjem in virom, ali pa podatki, ki jih hrani zdravnik o določenem pacientu. Če policija preiskuje neko konkretno zadevo, ni razloga, da se seznani s čimerkoli drugim.
"Ni smiselno, saj lahko predstavnik zbornice le stoji in gleda, na koncu pa daje pripombe k zapisniku. Nima možnosti pritožbe na takšno odredbo. Znan je primer odvetnika Mihe Kozinca, ki je zaradi nedoločne odredbe leta 2005 zapustil kraj preiskave, kjer je bil navzoč kot predsednik odvetniške zbornice. To je bil edini način, da zavaruje stranke celotne odvetniške pisarne, ki so jo takrat preiskovali, zato je bil disciplinsko kaznovan z opominom. Na takšen način se je postopek neustavne preiskave sicer ustavil, saj lahko odsotnost prepreči hišno preiskavo. A menim, da je absolutno manjše zlo to, da je bila preiskava ustavljena, kot pa to, da bi Republika Slovenija prekršila odvetniško zaupnost, ki je pravica stranke, ne odvetnika. Kršene bi bile pravice več desetih posameznikov."
"Pri nas ni nobene razlike med pogoji za prisluškovanje odvetnikom ali komu drugemu, a v primeru odvetnikov je treba vedeti, da se snemajo pogovori med odvetnikom in strankami, ki so zaupni. Država se lahko prek policije seznani z vso komunikacijo nekega odvetnika. Seveda ni prepovedano prisluškovati odvetniku, ki je osumljen kaznivega dejanja. Odvetnik ni nič posebnega, se ga pač preiskuje, a treba ga je preiskovati tako, da se ne ogroža njegovih strank," pravi Žaucerjeva.
Dodaja, da se je o tem vprašanju že leta 1998 izreklo ESČP v zadevi Kopp proti Švici.