Brazilka, ki od doma v Slovenijo vedno prinese kovček hrane

Andrea Mariano Brilej prihaja iz Ria de Janeira v Braziliji, kjer je imela svojo zobozdravstveno ordinacijo. Veliko je delala, pa tudi uživala, saj je to mesto "najlepše mesto na svetu", pravi.

V Riu je spoznala tudi svojega moža, ki je tam užival svoj dopust. Približno dve leti sta se obiskovala na od vsake štiri do pet mesecev, po dveh letih in pol pa je prišla živet v Slovenijo.

Najprej se je vpisala na tečaj slovenščine, ker je prepričana, da če tu živi, mora znati dobro slovensko. Pravi, da je jezik težek. Tudi mož ji je pomagal, a doma sta dolgo govorila angleško.

Kmalu po selitvi je rodila in ker ni želela, da bi hčerka preveč mešala jezike, so počasi prešli na slovenščino. Hčerka danes govori tako slovensko kot tudi odlično portugalsko. Vsak dan se s sorodniki v Braziliji pogovarjajo tudi po Skypu. Ker pa ne hodi v brazilsko šolo, mora doma z njo vaditi pisanje.

Težave z nostrifikacijo

Velike težave je imela pri nostrifikaciji diplome, tako zaradi jezika kot tudi zaradi birokracije, saj ni ustreznega sistema za tujce, ki že imajo diplomo, pravi Andrea. Opraviti je morala veliko dodatnih izpitov, saj v Braziliji študij traja eno leto manj, program pa je drugačen. Tudi odnos med profesorji in študenti jo je razočaral. Z vsakim profesorjem posebej se je morala dogovarjati, kako bo naredila izpit.

"Vmes sem malo obupala, lani pa mi je uspelo končati. Maja sem dobila licenco, pred enim mesecem pa sem začela delati." Zdaj le nadomešča zobozdravnico, ki je na porodniškem dopustu, malo pa jo skrbi za delo v prihodnosti, saj pravi, da ni veliko oglasov. A zdaj ima vsaj licenco in bo zato lažje.

V Riu prosti čas preživljajo s prijatelji na plaži. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Rio: plaže, zabave, prijatelji

V Riu je bila pogosto na plaži, hodila je na zabave, imela je veliko prijateljev. Tu si je svoj krog morala ustvariti na novo. "Pozna se, da so v Braziliji ljudje bolj odprti. Lažje sklepaš prijateljstva. Tu je težje, gre bolj počasi."

Pravi, da očitno k temu pripomore tudi podnebje, saj v Braziliji ljudje veliko časa preživijo zunaj, ker je toplo. Tukaj se poleti nikoli ne pritožuje nad visokimi temperaturami, ampak v njih uživa, saj je potem devet ali celo deset mesecev v dolgih oblačilih in bundah (bunda je beseda, ki jo je na začetku zelo zabavala, saj v Braziliji pomeni zadnjo plat).

Pravljični sneg

Ko je prišla v Slovenijo, jo je sneg čisto navdušil. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl V Slovenijo je prvič prišla aprila. Prvič je videla sneg in se ga zelo razveselila, čeprav je bil to kup umazanega snega sredi Ljubljane. Mož jo je zato raje odpeljal v Bovec, kjer je videla, kako sneži, naslednji dan se je lahko celo sankala. "Čudovito je bilo. Kot v pravljici." Zdaj ji pa sneg ni več všeč, saj so ulice umazane. Smučati še ni poskusila, ker tudi mož ne smuča. A odločila se je, da bo naslednjo zimo gotovo poskusila, pa čeprav brez moža.

Od športov ji je najljubše plavanje, kar lahko počne vse leto. Na vprašanje, ali kaj hodi v hribe, odgovori: "Nisem iz Slovenije, zato nimam obveznosti iti na Triglav. Če bom šla, bom šla s helikopterjem," se nasmeje.

Pozimi v Brazilijo

Vsako leto gredo na počitnice v Brazilijo, vedno pozimi, da se izognejo mrazu, ki ga Andrea zelo težko prenaša.

Najbolj pogreša hrano, zlasti meso na žaru. "Najde se tudi tu, a je drugačno, drugače ga razrežejo. V Braziliji poznamo morda deset različnih delov stegna, tu se pa vse imenuje stegno."

Kovček, poln brazilske hrane

V Slovenijo vedno prinese poln kovček hrane, zaradi česar je nekoč imela celo težave na carini (več o tem v zgornjem videu). Kovček je poln sestavin, ki jih tu ne najde – kave, gvarane, pao de queija (značilen brazilski sirov kruh), sladkarij in drugega.

Po 11 letih v Sloveniji se že malo znajde tudi med slovenskimi sestavinami, da doseže podoben učinek kot z brazilskimi. Hrano ji prinese tudi mama, ki sem prihaja poleti. "Preden pride, ji pošljem seznam stvari, ki jih potrebujem," pravi Andrea.

Čeprav Andrea kuha predvsem brazilske jedi, ji tudi potica dobro uspe. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Zelo rada kuha. Všeč ji je tudi slovenska hrana, zlasti prekmurska gibanica in kremne rezine. "A slovenske hrane se še nisem naučila kuhati. Vedno moram koga vprašati, kako se jo pripravi. Pri nas doma jemo bolj brazilsko."

Pogreša tudi peščene plaže, a ker gre vsako leto v Brazilijo, lahko tam uživa. Na začetku je bila nad plažami tukaj zelo razočarana, ker "se ne da niti hoditi". Takoj si je kupila silikonske čevlje. Tudi betonskih plaž ne mara, zdijo se ji preveč umetne. Vseeno pa ji je zelo všeč na primer Piran.

Poljubljanje in rokovanje

Opazila je veliko različnih navad. V Braziliji se ob srečanju poljubijo, tu pa ne. Na začetku se je nezavedno približala ljudem, da bi jih poljubila, pa so ji le pomolili roko. Mož ji je vedno prepovedoval, da bi kogarkoli poljubila, ker temu to ne bo všeč. Ko so v Braziliji, je pa on tisti, ki ponuja roko, ko se vsi poljubljajo, se nasmeje Andrea.

Zanimivo se ji je zdelo tudi, da so dojenčki, preden shodijo, brez čevljev. Čeprav se ji zdaj to zdi logično, se ji je takrat zdelo zelo čudno. Tudi svoji hčerki je vedno obula čevlje.

Pravi tudi, da Slovenci zelo veliko kadimo. Ko je prišla v Slovenijo, prepoved kajenja v lokalih še ni veljala, kar se ji je zdelo zelo čudno. "Tu se kadi preveč. Celo zdravnike vidim, da grejo kadit. Nosečnice kadijo." To se ji zdi neverjetno.

Brazilske plaže so seveda drugačne od slovenskih. Naše Andrei niso preveč všeč. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Slovenska portugalščina

V Sloveniji se počuti doma. "Nekateri pravijo, da sem se že preveč udomačila. Včasih, ko sem v Braziliji, rečem, da je prevroče, pa me čudno gledajo." Pravijo, da se ji že pozna tudi pri govoru, saj v portugalščini včasih kaj izgovori s slovenskim naglasom. Uidejo ji tudi slovenska mašila: ko se pogovarja z Brazilci, jim kdaj kar v slovenščini reče: "A veš kaj …" Tako vsi njeni domači že vedo, kaj pomeni "a veš kaj".

V Ljubljani in širše v Sloveniji živi kar nekaj Brazilcev, večkrat na leto se srečajo in seveda pečejo meso na žaru. Pridejo celotne družine – skoraj vse so slovensko-brazilske. Otroci se pogovarjajo slovensko in portugalsko, včasih celo v angleščini. "Vse mešajo, ampak se razumejo. Radi se družijo," opaža Brazilka.