Nedelja, 6. 7. 2014, 18.34
8 let, 3 mesece
Bratuškova ima prav: če zmaga Cerar, bodo privatizacijo dali na hladno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3
Alenka Bratušek je s ponarodelo izjavo "ne potrebujemo denarja, potrebujemo le čas" postala mednarodna televizijska zvezda. Resnica je seveda ravno nasprotna. Časa smo imeli več kot dovolj in vse preveč smo ga že izgubili. Zdaj potrebujemo predvsem denar. Ne država, ampak njeno gospodarstvo.
Danes vam zato predstavljamo tiste odgovore iz naše predvolilne ankete, ki govorijo o tem, kaj so stranke pripravljene narediti, da bi podjetja dobila več denarja za poslovanje in predvsem naložbe. Naj pojasnim, zakaj je to tako pomembno. Razdolževanje je prvi odgovor, ki ga dobite od politikov na vprašanje, kako bi pomagali gospodarstvu. Temu hitro dodajo še nove investicije. Nič od tega pa ne gre brez denarja. Vsi mehanizmi, ki so bili zamišljeni za zmanjšanje zadolženosti – prenos bančnih terjatev na slabo banko, poenostavljeni insolvenčni postopki, državne dokapitalizacije bank in izbranih podjetij –, ne bodo zalegli, če podjetja ne bodo lažje dobila denarja.
Od kje lahko podjetja dobijo denar? Država ga nima in zamisel, da bi se dodatno zadolžila in dala ta denar podjetjem, je dvakrat nora. Prvič zato, ker so že brez tega obresti najhitreje rastoča postavka v proračunu. In drugič zato, ker številni zgledi od Obale do Pomurja pričajo, da država ne zna zagotoviti smotrne porabe podarjenega denarja.
Banke imajo denarja menda zdaj dovolj, vendar bi ga posojale samo prvovrstnim dolžnikom – teh pa v gospodarstvu danes skoraj ni in jih ne bo, dokler ne rešimo težave prezadolženosti.
Denar bodo torej morali prinesti zasebni vlagatelji.
Načinov za privabljanje zasebnih vlagateljev v prezadolžena podjetja ni prav veliko. Začnimo z najpreprostejšim, to je z davčno razbremenitvijo.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o tem sploh ne dvomi, zato nam priporoča znižanje stopenj dohodnine v vseh davčnih razredih. Na drugi strani bi, v skrbi za proračun in okolje, odpravili znižano stopnjo davka na dodano vrednost pri dobrinah, ki jih trošijo predvsem premožnejši (npr. hotelske storitve in kultura), zmanjšali število olajšav pri dohodnini in zvišali davčno obremenitev energentov.
Med strankami ti predlogi niso naleteli na dober odziv. Dohodnino bi vsem razredom znižali samo DL, SLS, NSI in SNS. Večina drugih bi jo znižala samo tistim z nižjimi dohodki. Olajšav ne bi zmanjšal nihče. Prav tako bi le redki skrčili obseg dobrin, ki so obdavčene z nižjo stopnjo DDV, ali bolj obremenili nekatere energente.
Glede primernega načina finančne pomoči podjetjem smo se v vprašalniku oprli na priporočila, ki jih je v zadnjem poročilu podal Mednarodni denarni sklad. Odločno so nasprotovali zamislim o državnih dokapitalizacijah podjetij in o dokapitalizaciji SID Banke, ki bi nato pomagala podjetjem. Podprli pa so hitro prodajo deležev podjetij, ki jih imajo v lasti država, banke in DUTB, ter učinkovitejše postopke finančnega prestrukturiranja ob stečajih podjetij.
V tabeli si lahko ogledate, kdo se s takšnimi priporočili strinja in kdo ne.
Dobra novica je, da bi vse stranke podprle modernizacijo stečajne zakonodaje in ukrepe za spodbujanje tujih naložb. Tisti, ki so sodelovali v zadnjih dveh vladah, s tem seveda tudi priznavajo, da njihovi dozdajšnji ukrepi niso kaj prida zalegli.
Večina tudi podpira aktivno vlogo DUTB pri prestrukturiranju podjetij in čimprejšnjo odprodajo deležev, ki so jih pridobili upniki prezadolženih podjetij. Seveda pa vemo, da je tako samo na papirju oziroma v anketi. Ko upniki prodajo deleže v prezadolženem Mercatorju, se načelna podpora hitro sprevrže v konkretno nasprotovanje.
Strankarska ločnica je očitnejša, ko gre za vprašanje neposrednega vlaganja državnega denarja v podjetja. Zagovarjajo ga le SD, PS in ZAB ter presenetljivo tudi SLS. Če pa bi državni denar v podjetja spravili prek SID Banke, pa se to zdi sprejemljivo vsem razen LGS, NSI in SDS.
Evropska komisija in tudi OECD sta v več poročilih o Sloveniji našteli vrsto razlogov, zakaj je državna lastnina škodljiva za naš gospodarski razvoj. Z vprašalnikom smo preverili, ali se stranke tega sploh zavedajo. Nato smo jim zastavili še nekaj vprašanj o konkretnih načrtih glede privatizacije.
Kako velika težava je državno lastništvo, se dobro zavedajo samo na desnici (SLS, NSI, SDS) ter v DL in LGS. Delno se teh težav zavedajo tudi v ZAB, precej manj pri Verjamem in SMC, preostalim pa se državna lastnina sploh ne zdi težavna.
Glede na to seveda ne preseneča, da se marsikomu s privatizacijo nikamor ne mudi. Solidarnost, DESUS, PS in SNS bi ponovno pregledali in skrčili seznam 15 podjetij, ki so že bila določena za privatizacijo in ga je potrdil tudi državni zbor. SD bi privatizacijo dopustila samo, če bi kupec obljubil, da ne bo nikogar odpustil.
Večina strank – vse razen DL, NSI in SDS – bi obdržala 25-odstotni državni delež v NLB. Večini se tudi s prodajo NKBM in Abanke nikamor ne mudi.
Postopki privatizacije bi gotovo tekli bolj tekoče in z manj političnih vplivov, če bi bil Slovenski državni holding tudi lastnik in ne le upravljavec državnega premoženja. Evropska komisija je že dvakrat jasno povedala, da to tudi pričakuje. Očitno pa se to ne bo zgodilo, saj takšno rešitev, ki je bila zapisana tudi v prvi različici zakona o holdingu, podpirajo samo DL, SLS, NSI in SDS.
Alenko Bratušek smo zadnje dni vsi po vrsti grajali, ker je do oblikovanja nove vlade zamrznila odločitve o privatizaciji. V svoj zagovor je povedala, da očitno prihaja vlada, ki bo privatizaciji manj naklonjena od njene.
Naša anketa ji pritrjuje. Stališča njenega Zavezništva so do privatizacije precej bolj zadržana kot stališča DL ali desnih strank, vseeno pa so ji precej bolj naklonjeni kot pri Cerarjevih in na levici.
Če bosta v novi vladi res glavna Cerar in Židan, torej denarja za gospodarstvo še zlepa ne bo.
