Sobota, 4. 8. 2018, 19.05
5 let, 8 mesecev
Barbaro iz Hrvaške v Sloveniji resnično moti le ena stvar
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
10
24-letna Barbara Bedeković iz Zagreba je v Slovenijo prišla zaradi študija. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani študira koreanistiko in anglistiko. Pravi, da jo v Sloveniji resnično moti le ena stvar - burek oziroma to, kar Slovenci imenujemo burek.
Preden se je Barbara Bedeković preselila v Ljubljano, je študirala v Zagrebu, a jo je tam študij razočaral. Njena prva izbira so bili lingvistika in južnoslovanski jeziki, kasneje je poskusila tudi novinarstvo. "Res sem bila razočarana. Vsega sem imela dovolj, spakirala sem kovčke in se v enem tednu preselila v bližino Stuttgarta v Nemčiji."
"Pa kaj boš počela v Ljubljani?! Tam ni ničesar!"
Tam je takrat 21-letna Hrvatica šest mesecev delala v tovarni avtomobilov. "Delo ni bilo prijetno, plača pa je bila zelo dobra. Takrat je bila minimalna urna postavka osem evrov, še bolje so bile plačane nočne izmene in nedelje."
V rodno Hrvaško se je vrnila, ker si je želela nadaljevati študij. Edina težava je bila to, da ni vedela, katero smer naj izbere. Takrat ji je njena sostanovalka povedala, da se bo na fakulteto vpisala v Ljubljani. "Vprašala sem jo: 'Pa kaj boš počela v Ljubljani?! Tam ni ničesar!' Ona pa mi je odgovorila, naj si samo pogledam študijske programe, pa bom videla."
V Slovenijo jo je vodila njena impulzivna narava
Zaradi ljubezni do jezikov je takrat izbrala anglistiko in koreanistiko in se v Ljubljano preselila pred dvema letoma septembra. "Z jeziki imam res lep odnos, tako da je ena stvar vodila v drugo. S tem so se tudi razblinile moje sanje o tem, da bi postala fizičarka," pove v smehu.
Mlada Hrvatice poleg hrvaščine zna še slovensko, angleško in nemško, sporazumeva pa se tudi v ruščini, makedonščini ter v zadnjih letih v korejščini. Pravi, da ji je pri dokončni odločitvi o selitvi v Slovenijo pomagala njena impulzivna narava. "Rekla sem si, da nimam kaj izgubiti, če poskusim."
Po nesreči je na prijavi označila, da je prosilka za azil
Pred prihodom so ji mnogi govorili, da smo Slovenci zelo hladen narod. "Slišala sem stvari kot to, da so Slovenci še bolj hladni od Nemcev in podobno." Ko je prišla, je hitro ugotovila, da ni tako. "Ste pa veliko bolj vljudni od Hrvatov, še posebej se to opazi pri uslužbencih na bankah, v uradih … Res so pripravljeni pomagati. Karkoli jih vprašaš, ti odvrnejo, da ni nobenih težav, da se da vse urediti. Razložijo ti vse, česar ne razumeš."
Najbolj presenečena je bila v študentskem referatu. "Ko sem se prijavljala na fakulteto prek interneta, sem po nesreči označila, da sem prosilka za azil. Ko sem prišla na univerzo, me je gospa v referatu gledala z velikimi očmi in spraševala, ali imam kakšen dokument in kako to, da zaprošam za azil. Ko sva ugotovili, da gre za napako, sva vse hitro uredili," pripoveduje med smehom in dodaja: "Na Hrvaškem sem enkrat prišla v referat in vprašala, ali lahko zamenjam enega od predmetov. Ženska, ki je delala tam, mi je vzela indeks in mi ga skoraj vrgla v glavo."
"Mislim, da je to zelo balkansko od mene ..."
Za Hrvate pravi, da so veliko bolj glasni od Slovencev. "Ljudje mi vedno govorijo, naj bom tišja, ker se derem. Jaz jim pa odvrnem, da sem iz Hrvaške in da mi tako govorimo." Pravi tudi, da razlik ni veliko, saj je konec koncev Zagreb le slabi dve uri oddaljen od Ljubljane. Misli pa, da smo Slovenci večkrat v stresu. "Na Hrvaškem gre vse bolj počasi, vse se bo že uredilo."
Ko tujca vprašaš, kateri je njegov najljubši del Slovenije, bo navadno odvrnil, da Bled ali Bohinj, hribi na splošno in morda Piran. Tudi Ljubljana jim je simpatična. Čeprav se Barbara strinja z njimi, je njen odgovor drugačen. "Mislim, da je to zelo balkansko od mene, ampak Štepanjsko naselje (del Ljubljane, op. p.) mi je res všeč."
V Štepanjskem naselju Barbara tudi živi, stanovanje si deli s sostanovalko in dvema sostanovalcema, vsi so iz Zagreba. Skupaj imajo tudi mačka z imenom Kyuubi. "Tam je zelo mirno, lahko se sprehajaš ob Ljubljanici, kjer je poleti lepo hladno, ni veliko betona. Meni je res super."
Ni vse, čemur pravimo burek, burek
Po prihodu je trajalo dolgo časa, preden se je navadila na našo kavo. "Povsod je kisla," razloži. "Ne vem, zakaj, ampak je! Na Hrvaškem je veliko boljša." Enako je z ribami. "V Ljubljani ne moraš kupiti svežih rib, le tiste, ki so jih prej zamrznili. No, saj to se dogaja tudi v Zagrebu, ampak sveže ribe res pogrešam."
Čeprav se Barbara zaveda, da ima vsaka država svoje značilnosti in težave, pravi, da je v Sloveniji v resnici nič zares ne moti. Razen ene stvari. To je burek oziroma to, čemur Slovenci rečemo burek. "Ni vse burek! Če nima mesa, to ni burek, ampak pita!"
Zaradi podobnosti hrvaščine in slovenščine z jezikom tukaj ni imela večjih težav. Barbara govori v kajkavščini, enem izmed treh glavnih hrvaških narečij, tistem, ki je najbližje slovenskemu jeziku. "Če začnem govoriti v slovenščini, bom kar naenkrat prešla na hrvaščino in sploh ne bom opazila. Ni veliko razlik, imamo precej podobnih besed, ki jih le drugače naglašujemo."
V Zagrebu nikoli ponoči sama peš domov
Ljubljana je veliko bolj varna. Nikoli nima občutka, da se ji bo kaj zgodilo. V Zagrebu je drugače, pravi. "Tam ne bi nikoli šla po mraku sama peš do doma, tukaj si to lahko privoščim." V Zagrebu jo je pred leti neznani moški napadel sredi belega dne, prijel jo je in začel vleči k sebi, v paniki ga je s čevljem brcnila v koleno in zbežala.
Tudi ko je v Zagrebu hodila ven, v klubu nikoli ni izpustila pijače iz rok. "Vedno smo imeli s seboj tudi svoje odpirače za steklenice. Nikoli ne bi pustili, da nam jih v klubu odprejo natakarji."
Slovenija je ravno dovolj kaotična in zmedena zanjo
Konec avgusta se Barbara, ki čez poletje dela v edini korejski restavraciji pri nas, odpravlja na študijsko izmenjavo v Seul, glavno mesto Južne Koreje. Po diplomi si tja želi tudi na magisterij.
Barbaro je korejska kultura pritegnila zaradi filmov. "Pogledala sem jih res veliko, tudi japonskih, tajvanskih … Imela sem tudi korejsko prijateljico, s katero sem si dopisovala. Ta mi je vedno pošiljala njihovo glasbo."
Barbara je tudi članica Društva študentov koreanistike, ki je letos pri nas organiziralo prvo zabavo z izključno korejsko popularno glasbo, imenovano k-pop. Od začetka leta do danes so bile že tri uspešne zabave, avgusta bo morda že naslednja.
Kje se vidi v prihodnosti? Barbara pravi, da zagotovo v Sloveniji, saj na Hrvaškem ne želi več živeti. "Slovenija je ravno dovolj kaotična in zmedena, da sem tu zadovoljna. Daje mi občutek, da spadam sem."
Ste se kdaj vprašali, kako se godi tujcem v Sloveniji? V rubriki Tujci v Sloveniji vsako soboto predstavljamo nekoga, ki ga je življenje pripeljalo v našo državo, da nam pove, kako se tu znajde, ali smo Slovenci odprti do prišlekov, čemu se je na začetku najbolj smejal, ali mu je Slovenija všeč, kakšna je država, iz katere prihaja. Imate tudi vi ženo, soseda, sodelavko, znanca, ki prihaja iz tujine? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na ana.rupar@tsmedia.si.
10